Zakaj cestni kolesarji ne žurajo?

Zvesta bralka je prejšnji teden prijazno opozorila na fenomen žura in kulturnih prireditev neželjnih cestnih kolesarjev, ki povrhu vsega na prireditvah poslušajo narodnozabavne viže in se jim ob tem ne zmeša, temveč z nezmanjšano motivacijo herojsko jurišajo na vrh klanca. In kje so divji žuri po maratonih, po vzoru razvratnih smučarskih après ski veseljačenj? So ljudje v lajkri res tako drugačni od tistih v begijih ali pancarjih?

Jože, požen’!

Ko sem bil na Maratonu Franja prvič, je bil štart še v Tacnu. Ravno sem začel dirkati v krosu, tja sem prišel z gorskim kolesom in ni mi bilo povsem jasno, za kaj gre. Vzdušje je bilo tudi v prvih vrstah sproščeno, bolj kot na maratonih v zadnjih letih. Ne spomnim se več muzike, ampak upal bi si staviti, da je bila narodnozabavna. Vem pa, da je napetost pred štartom neki veseljak stopnjeval z dobro znanim klicem: »Jože, požen’! Mi smo pr’pravl’en’!« Kot da gremo orat.

Naj se poziv Jožetu sliši še tako butasto, kadarkoli sem bil v zadnjih letih na kolesarski prireditvi, sem pogrešal to sproščenost. Včasih pogrešam tudi narodnozabavno muziko, čeprav mi je šla na dirkah vedno strašno na živce. Na kros smo prišli dirkat, skoraj nihče jih ni imel več kot trideset, poslušalo se je pa viže o nagajivih Tincah in podobno. Organizatorji so pač pripadali neki drugi generaciji in dirkalo se je večinoma na podeželju.

Zdaj ne mislim, da je s tem kaj narobe. Ni po našem okusu, je pa po svoje normalno.

Žur po kolesarski prireditvi? Pričakujte DJ Ötzija.

Po neki gorskokolesarski dirki smo se zvečer sprostili, kolikor je bilo mogoče. Če bi bila cestna dirka, se ga verjetno ne bi masovno nažrli, a treba je omeniti, da smo proti polnoči, v velikem, zatohlem šotoru s pivskimi vrči z litrskim volumnom tolkli po lesenih mizah v ritmu Antona s Tirolske. Bilo je to v Švici. In, kolikor se spomnim, smo se imeli odlično.

Šok doživi tudi skoraj vsak, ki ima srečo videti ciklokros v Belgiji. Kadar država ni v stanju karantene, pride na te dirke več kot deset tisoč ljubiteljev športa. A tam je zaradi ciklokrosa približno toliko navijačev, kot jih je v Planici zaradi smučarskih skokov. Nezanemarljiv delež obiskovalcev je pripravljen plačati 12 evrov za vstopnino na prizorišče ciklokrosa samo zato, da zapravijo še petkrat toliko za pivo. Veselica v šotoru je sicer odlična, a muziko je najbolje opisal norveški kolega, ki je ocenil, da bi morala biti prepovedana z ženevsko konvencijo. Predstavljajte si besedila DJ Ötzijevih uspešnic v flamskem jeziku.

Zakaj je tako? Ker je kolesarstvo delavski šport. Od nekdaj. Preveč je zajebano, da bi bili lahko uspešni tisti, ki jim je bilo postlano z rožicami.

Ampak, kolesarstvo je novi golf(?)

V resnici ne vem kaj počno golfisti po partiji golfa, ampak občutek imam, da si ne dajo duška. Pa vendar, zakaj po cestnem ali tekaškem maratonu ni poštene masovne žurke? Vem zakaj ne, a še prej je treba pripomniti, da nima smisla posploševati. Vem, da se je mogoče odlično zabavati tudi s tistimi, ki v amaterskem kolesarstvu pobirajo medalje. Na svetovnih prvenstvih.

Na Berlinskem maratonu sicer nikoli nisem tekel, se mi je pa uspelo zvečer všmuglati na večerni žur, organiziran v sklopu maratona. Ne samo, da sem videl zmagovalca Hajleja Gebrselasija plesati na Scatmana – tudi jaz sem plesal. Najprej z najbolj simpatično maratonko, kar sem jih kdaj spoznal, potem pa še z najbolj tolsto finišerko maratona vseh časov.

Tudi po Nočni 10ki na Bledu je žurka menda vedno fantastična.

Res pa je, da se prizorišča kolesarskih maratonov običajno spraznijo še pred srečelovom. Ne vem ali je tako zaradi pomanjkanja interesa udeležencev ali organizatorjev. Vem pa, da so – z vsem dolžnim spoštovanjem do bolj sproščenih tipov rekreacije – cestno kolesarjenje, triatlon in maratonski tek preklemansko resne zadeve. Neprimerno bolj resne kot smučarija, planinarjenje … ali gravlanje, če hočete.

Za žur zmanjka časa

Že pred časom sem zapisal nekaj, kar so mi zamerili vsi: gorski kolesarji so v begijih in s čeladami z vizirjem videti kot blazno smečni pajaci, cestni kolesarji pa kot blazno resni pajaci. Simpatični so mi oboji, ampak kot kolesar brez družine in s svobodnim poklicem, ki mi v teoriji omogoča delo takrat, ko imam čas in voljo, se čudim zagrizenosti rekreativcev, ki ob službi in družini najdejo še čas za čisto resen trening po vzoru profesionalcev.

Ob oguljenem novinarskem vprašanju, kako zmorejo vse to, bodo opevali lastne sposobnosti organizacije časa in optimizacije vseh opraivl. Ampak, nekaj mora trpeti, saj ima dan samo 24 ur, ker k resnemu treningu sodi tudi resen spanec, pa ni mogoče nadoknaditi vsega čez noč. Kako jim torej uspe? Se vozijo s kolesom v brezno izgorelosti? So povsem zanemarili družino? Blefirajo v službi? Morda. Ampak večina zvozi prav dobro. Uspe jim z odpovedovanjem.

Blazno resen šport

Stereotipnega kolesarja ne boste srečali dopoldne na tržnici ali zvečer v kinu zato, ker nima časa. Zato se po vzponu, kamor se je odpeljal na drug konec Slovenije, domov vrne še pred srečelovom. Kolesari petkrat na teden vse leto, medtem ko rekreativni smučarji smučajo morda 15-krat na leto, rekreativni nogometaši in tenisači pa skačejo za žogo enkrat tedensko po tri četrt ure. Z lahkoto gredo za tri ure še na pir. Partija tenisa je običajno samo izgovor za dve rundi piva, ki sledita.

Ko gre na rundo tisti stereotipni kolesar, ima dejansko v mislih rundo. Po treh urah spopada na živo in mrtvo mu seveda zmanjka časa in morda tudi energije še za zadnjo rundo.

Pravzaprav zmanjka tudi dnevne svetlobe. Domov gre, ker mora dat spat otroke in z ženo na domačem kavču pogledat romantično komedijo.

Lahko si mislite, da je pritegnjen. Malo je res, a v kolesarskem mediju to pritegnjenost razumemo kot nekaj pozitivnega. Ko gremo torej na cestnokolesarsko prireditev, sploh ne pričakujemo žura, tako kot ne pričakujemo šegavega udeleženca, ki kolesari v Boratovih kopalkah. On naj gre na Goni Pony.