Vštric z Marjanom Stanićem

Bobnar, tolkalist. Voditelj delavnic bobnanja. Gorski tekač. Kolesar. Najraje gravla. Naturščik, ki ne da veliko na opremo, da le ne poka ali škripa. Smisel življenja vidi v potovanju. Skozi glasbo, naravo, svet. Umirjen tip na kolesu, energičen za bobni. Spregovorila sva o športu, muziki in ajvarju.

Sodeluje s celo vrsto zasedb, na primer s Čompami, Jimmy Barka Experience, Bakalino Veliko, Vasko Atanasovski Triom in makedonsko zasedbo Foltin. Že devet let vodi delavnice, kjer otroke in odrasle uči bobnati. Lepega dna se mi je predstavil in me vprašal, če bi šla skupaj na kolo. Zakaj pa ne? Že na prvi vožnji se je izkazalo, da je nadvse zanimiv material za intervju, ki sva ga izvedla kar v studiu, kjer se dogajajo njegova glasba in delavnice bobnanja.

Več kolesariš ali več tečeš?

Več tečem, minimalno trikrat ali štirikrat na teden. Ampak vsako leto tudi malo več kolesarim, sploh poleti. Vedno sem rad hodil v hribe in moji začetki gorskega teka so bili povezani s prijateljem, ki zdaj živi v Mozirju. Veliko sva bila v hribih, tudi v Makedoniji, na Hrvaškem. Pozimi ni imel družbe za turno smuko, jaz pa sem šel z njim s krpljami. Kasneje je začel teči, meni se je pa zdelo to nepredstavljivo dolgočasno. Septembra leta 2012, točno se spomnim, bilo je med tednom, sem mu predlagal, da mi predstavi lepote teka. Šla sva na Rožnik in postalo mi je všeč: gozd, neurejen, dinamičen teren.

Potem dolgo nisem tekel, v naslednjih dveh letih sem pa res zagrabil in tekel vsak dan, ampak po malem, niti se mi ni nikamor mudilo. Nisem imel nobenih ciljev, sploh pa ne tekmovalnih. Tudi zaradi spustov, kjer sem previden med tekom in na kolesu. Največ sem doslej pretekel 40 kilometrov in 3000 metrov vzpona na Blegoški klobasi, to je neuraden tek po tamkajšnjih vršacih.

Že včeraj sem omenil, da me malo preseneti, ko vidim kakega odličnega glasbenika kolesariti …

… no, saj to je strogo rekreativno.

Dobro, včeraj sva šla skupaj in je videti, da se dobro pelješ. Ampak nekako po mojem tudi med drugimi ljudmi prevladuje prepričanje, da se umetnost in šport izključujeta. Je to res?

Sploh ne! Je pa res, da imam čas, ker sem svobodnjak, nikjer nisem zaposlen in zaenkrat nimam družine.

Tako mi je všeč to potovanje. S kolesom se nikamor ne mudi, ampak goni me tudi to, da lahko s precejšnjo lahkoto prevozim prelaze.

Lahko rečeva, da malo potreniraš zato, da potem bolj uživaš?

Absolutno. Enako je s tekom. Včasih grem s kakšnim prijateljem kolesarit in zapade v krizo, pade mu motivacija, ker vidi, da sem hitrejši. Vedno mu rečem: »Ne glej mene, jaz vsak dan tečem. In tečem veliko. Ti si pa na kolesu po koliko mesecih? Kaj ste delali za novo leto? Pili ste in jedli! Super, tudi jaz, ampak gotovo ne toliko, kot ti.« Če tečem, grem za dve uri in pol. To se mi zdaj zdijo kratke trase, ampak vedno ni bilo tako, razdalje sem povečeval počasi.

Praviš, da greš tudi na kolo redko za manj kot tri, štiri ure. Ali manj ne znaš?

Ne vem. Ko sva šla včeraj skupaj za dve uri, je bilo odlično. Ker je bil pravi gravel. Ampak, recimo, jutri imam cel dan čas in želim si ga res izkoristiti, zato grem najraje za cel dan.

Kaj najdeš na kolesu ali pri teku, česar za bobni ne?

Za bobni sem zaprt tu notri, zunaj se pa svet odpira … no, saj tudi v muziki se, ampak drugače.

Saj to me zanima!

Pri vseh teh zadevah se nekako napolniš, v športu in muziki. Ne vem, če ima to kakšno povezavo, ampak jaz ob muziki niti ne tečem, sploh pa ne kolesarim. Nikoli. Pravzaprav nimam niti tekaške ure in števca. Ne da bi se tega otepal, ampak če ne potrebujem, pač ne kupim.

Kaj te moti pri muziki med športom? Začneš bobnati?

Ne, rad slišim naravo. Narava se mi zdi vsak dan drugačna, pa če tečem sedem dni v tednu. Opazim te nianse, da ne govorim o menjavi letnih časov. Tudi ko so najbolj bedne barve, recimo na kakšen siv dan marca, ko je lahko plundra in sta le dve barvi: rjava in siva.

Zakaj bi potem poslušal muziko? Vem pa, da muziko radi poslušajo ultraši, ki tečejo po sto milj.

Se rad mučiš?

Najbrž. Mogoče malo, ne pa do konca. Če mi iz različnih razlogov ne gre, se kar ustavim. In hodim. Zgodi se, da nimam motivacije in se niti ne sekiram. Dovolj imam, Bom pač to pretekel enkrat drugič. Sicer pa komaj čakam, da grem spet, da s tem opravim.

Ko se pogovarjava o mučenju, se spomnim na film Whiplash, Ritem norosti. Je lahko tudi bobnanje trpljenje?

Eh, to je film (smeh). Imaš pa prav, obstajajo tudi hudi pacienti.

Seveda, vsake stvari se lahko lotiš na način, da teče kri in se ti na koncu odpelje.

Sam najbrž ne bi šel nikoli tako daleč, da bi krvavel ... dejansko pa res krvavim za bobni, ampak to zato, ker se včasih zadanem v činelo in da je vse krvavo. Da ne govorim o žuljih! Zgodilo se mi je, da so se mi naredili žulji, če sem obrnil paličici, recimo zaradi težišča ali zvoka.

Vrtenje paličic! Počneš to zaradi šova?

Niti ne zaradi šova, bolj mimogrede.

Ampak izpade kot šov.

Ej, res! Ko učim otroke in med pogovorom vrtim paličico, se osredotočijo samo na to. Ko sem začenjal bobnati, mi ni bilo jasno kako se to naredi. Celo poletje sem na morju sukal paličico. Potem sčasoma pride v kri. Zdaj, ko se pogovarjava, bi z lahkoto vrtel paličico. In otrokom je to najbolj všeč, po mojem vztrajajo na mojih urah samo zaradi vrtenja (smeh).

Bobnanje je v bistvu naporen šport, najprej moraš bobne nekam privleči in tudi za igranje moraš imeti kondicijo.

Res. In potem moraš vse to pospraviti (smeh). Zdaj bom s teboj zelo iskren. Nimam rad, da mi kdo drug sestavlja bobne. Rad jih pripeljem, ampak tako, da imam prosto pot – ne pa, da organizator ni uredil parkirišča, da nimam dostopa do odra. Po koncertih bi mi pa včasih res sedlo, da bi mi to pospravil in naložil v avto kdo drug. A po drugi strani – ne želim, da to zveni prepotentno – se mi včasih po koncertu sploh ne ljubi pogovarjati z nikomer in pospravljanje opreme je krasen izhod. V garderobi bi vsi klepetali, jaz pa rečem, da moram pospraviti. Po koncertu mi prija biti sam. Saj veš, nekateri glasbeniki bi šli takoj za šank … čisto v redu, ampak po uri ali dveh. Ali tudi ne.

Zato se mi ne ljubi z avtom tovoriti kolesa na turo, ker moram potem, ves uničen, vse to pospraviti v avto, pa še kolo je blatno in se bojiš da boš vse umazal. Koliko tehta tak set bobnov?

Sploh ne vem. Samo železje in stojala znajo biti res težka. Lahko bi imel sicer lažja stojala, ampak igram z bandi, kjer bobnov ne morem samo božati, zato morajo biti stabilni.

Je pa verjetno podobno kot pri kolesarjenju: ves čas iščeš izboljšave.

Ja, seveda, izboljšave v smislu zvoka …

Mislil sem bolj na izboljšave gole opreme.

Zame je pomembno, da je vse stabilno in deluje. Prihajajo novosti in to je podobno kot pri kolesih in drugem, ampak to me ne zanima. Pri samih bobnih mi je všeč raziskovanje starih izdelkov. Rad menjam opne, raje kot da bi kupil nov boben. Skratka, kupovanje novosti me ne zanima, raje imam kaj starega.

Za to območje in tvojo generacijo ni nenavadno, da so tvoje korenine razprte široko po Balkanu.

Jaz sem vse, samo Slovenec nisem. Sem pa Ljubljančan. Dobro, slovenski državljan, Ljubljančan.

Po mami sem Makedonec, rojen v Bitoli, po očetu pa dejansko Srbohrvat. Dedek Srb je bil iz Doboja, babica Hercegovka.

V Bitolo se vračaš redno.

Tam igram z bendom Foltin. Mislim, da sem z njimi posnel dva ali tri albume, na enem je tudi Vasko Atanasovski. Če se snema, grem tja načrtno, s koncerti je pa tako, da če sem že tam, igramo skupaj, sicer pa so v glavnem sami – imajo namreč bobnarja, jaz igram z njimi tolkala. Ko gredo na zahod, pa igramo skoraj vedno skupaj, če se časovno vse poklopi. Ogromno smo igrali tudi v Sloveniji, dvakrat ali trikrat recimo v Kinu Šiška.

Kaj sicer počne človek v Bitoli, če ni domačin. Je pa kolesar in rad uživa v življenju.

Bitola je mesto pod goro Pelister, ki je odlična za pohodništvo in gorsko kolesarjenje. Do vrha, na 2600 metrov, prideš po kolovozu za terence. Z gravlom bi prišel težko, z gorskim kolesom pa gotovo. Včasih smo v mestu žurali, zdaj sem pa v centru bolj malo, v glavnem na kolesu ali tečem po hribih. To je sicer čisto drugačno gorstvo kot mlade Alpe, to so stara, kopasta gorovja.

Kako je pa razvita kolesarska scena?

Prav dosti je ne spremljam, ampak je kar razvito, predvsem gorsko kolesarjenje. Specialk sem videl malo, ampak za gravel je odlično. Tudi če ni makadam, so asfaltirane ceste tako razsute, da je gravel idealen (smeh).

Pa si čudak, če se tam usedeš na bicikel?

Ne, mislim, da ne. Enkrat smo se odpravili iz Bitole do Ohrida, mislim, da je to 67 kilometrov. Takrat sem imel še trekinga, oni pa neka gorska kolesa. In smo kar zavili na glavno cesto Bitola–Ohrid, ki je nekaj takega kot cesta od Ljubljane proti Kočevju. Obstaja stara pot, ki je deloma tlakovana, ampak tam se raje ne vozijo. No, nazaj smo šli vseeno po stari, ki je res … kot v Bejrutu, ampak fina, stara cesta za gravel.

Kako je v Bitoli s kulinariko?

Odvisno kdaj. Poleti so najboljše pečene paprike, medtem ko je ajvar bolj jesensko-zimska jed. Sicer pojem največ paradižnika. Pa kumare. Rad imam beli, slani ovčji sir. Mnogim je absolutno preslan, meni pač ne. Najboljša poletna kombinacija je tako beli kruh, ovčji sir in paradižnik, lahko tudi paprike. Poleti pa bel kruh, ovčji sir in ajvar. To je Makedonija! To je Balkan, blazen vpliv Orienta, Perzije. Prevladuje pa meso in svinjina je najbolj cenjena.

Ajvar!

Ajvarja še en znam delat. Mora biti masten, sladek, receptov je pa tisoč, gre za nianse.

Kdo ga dela? Ženske ali moški?

Vsi! To je ogromno dela. Paprike popečejo, potem jih morajo v plastičnih vrečkah prešvicat, da dol poberejo kožo. Potem je treba vse nasekljat. In secka se vse na roko. Osnovne sestavine so samo tri: paprika, olje in sol. Dobro, če je pekoč ajvar, mora biti še kakšna ljuta papričica. Nekateri ga mešajo z melancani, omejitev ni. Ampak meni osebno je najboljši pekoč ajvar, sicer ne preveč, mora biti sladek. Paprike morajo biti pa res dobre. Najboljše so na vzhodnem delu Makedonije, proti Bolgariji. Tam, kjer so najboljše tudi lubenice.

Kdo je pa šef kuhinje? To me zanima.

Ni šefa ... ampak dobra je ta srbska: »Prava žena v septembru mesecu miriše na ajvar.« (Prava ženska diši septembra po ajvarju, op. p.). Točno to! Vem pa, da je mešal stric. Ure in ure. Seveda v družbi. Ajvar se dela cel dan. Ker gre za enormne količine, dela se ozimnico.

Praviš, da ima dober ajvar hranilno vrednost praktično nič.

Obstaja uradni dokument ameriške vojske. Vojakom so ajvar dejansko odsvetovali. Ker s kuhanjem se vsa hranila ubije. Pa saj je podobno v sredozemski kuhinji, na primer na Siciliji. Ni šole kuhe, da se zelenjavo le malo pokuha ali popraži, da je čvrsta na zob in zadrži hranilne snovi. Tam se kuha, razumeš, čebulo ubijaš, ampak zato je toliko slajše.

Za konec: kakšno zvezo imajo bobni oziroma muzika z vzdržljivostnim športom?

Ne vem če je to povezano, ampak nikoli nisem imel težav vzdržati niti najbolj energičnih koncertov, ko vse teče od tebe, ko tudi stene švicajo. Ne vem pa kaj bi bilo, če bi me veselile druge stvari: po koncertih bluzenje do jutra, izgubljanje v nočeh, pitje …

Ti pa komaj čakaš, da boš šel domov spat in zjutraj na kolo.

Ja, sploh če je kakšen beden plac ali bedna svirka.

Kaj je bedna svirka?

To niti ni toliko povezano s tem, da je malo ljudi. Recimo, da so pogoji zanič. Da je organizator kreten. Hitro se začuti koliko se kdo trudi, da prideš. To ni ni nujno povezano z denarjem, dostikrat pa. Pri dogovarjanju z mnogimi organizatorji ali kar večino se med pogajanji vedno jamra … in potem našteva koga vse mora plačati, tehnike in ne vem kaj. Saj jaz to razumem, ampak meni je za to tako vseeno … in zakaj moramo vedno glasbeniki popušiti? Vedno! Normalno, ker vedo, da si glasbenik blazno želi igrat v živo. To se točno ve in potem igra organizator na to noto.

Tudi zastonj bi, da le igraš. Podobno je pri pisanju. Vesel bodi, da lahko sploh pišeš ali igraš, to ti rečejo. In podobno je tudi na nižjih ravneh v profesionalnem kolesarstvu.

Zdaj, med korono, pa še posebej. Še bolj stiskajo. To so res smrdljive, umazane zgodbe. In te stvari naredijo nek tak fuj pridih, nek smrad in potem je gnila svirka. Ta isti organizator, ki si izpogaja, da pristaneš na nek minimalen honorar, pa v trenutku, ko pristaneš, ne naredi nič več. On je zaključil. Dogajalo se je že, da smo se vse dogovorili, sicer za minimalca, ampak organizator ni dal potem ničesar od od sebe. Absolutno ničesar. Smo že prišli do prizorišča in se obrnili Mesto ni bilo niti malo poplakatirano, on je zaključil zgodbo. Take stvari se dogajajo. Pazi, jaz sem zdaj star 45 let in v slovenskem oziroma ljubljanskem prostoru sem res že nekaj časa in zdaj lahko tudi jaz izbiram, z menoj se pogovarjajo drugače. Začetki so pa res težki in ne vam kako je zdaj z mladino in mladimi bendi.

 

Najljubši vzpon doma in v tujini.
Težko izpostavim enega. Recimo asfaltirani vzponi iz Nadiške doline, na Robidišče. Pa iz slovenske strani na Livek, Livške Ravne in Kolovrat. Tudi vzpon na Čemšeniško planino iz Izlak. Všeč mi je tudi vzpon na Čaven iz Solkana in čez Trnovsko planoto.
V tujini pa mi je bil eden lepših Sella Somdogna (Rudni vrh, op. p.), ki ni cestni prelaz, je pa sedlo. V Tablji zaviješ proti Klužam in Nevejskemu sedlu do vasi Dunja, kjer se začne 18-kilometrski vzpon. Malo više je koča, na drugo stran pa vodi v Ovčjo vas pešpot, ki je primerna kvečjemu za gorska kolesa. Vsako leto grem gor enkrat.
Najljubši spust doma in v tujini.
Na spustih sem bolj prpa, enostavno si ne upam. Vsekakor manj prometni spusti, sicer pa mi je všeč z Jezerskega v Avstrijo ali s Korenskega sedla v Podkoren, ko po tisti sedemkilometrski borbi z avstrijske strani zagledaš sončno stran Julijcev.
Katere ceste še ni prevozil, pa si jo želiš?
Zelo si želim na Mašun, raziskal bi tudi gravle na Kočevskem, kjer sem doslej vozil bolj ali manj po asfaltu. Tudi koroških gravlov še ne poznam. V tujini pa si želim že letos prevoziti Stelvio in Colle del Nivolet.
S katerim kolesarjem ali kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo?
Sploh ne poznam kolesarjev, dirkanje me niti ne zanima. In še kave ne pijem, torej ostane samo pivo.
Kaj najraje ješ pred, med in po rundi?
Najbolje drži kaka jed z jajci na vse možne načine ali karkoli v zvezi s tuno – namaz, sendviči … Težava je v tem, da zgodaj zjutraj ne morem jesti takih stvari, zato imam za zajtrk najraje granolo, kikirikijevo maslo z banano v sendviču, ovsene kosmiče
Med kolesarjenjem jem rad datlje, ovseno-kosmičasto-oreščkasto-čokoladne tablice, če je res kriza, posežem po gelu ali dveh. Tudi kak sendvič s sirom si kdaj pripravim.
Po vožnji se včasih zgodi, da bi pojedel vse: med kolesarjenjem dela glava, recimo na Krasu, ko se voziš mimo gostiln. Pozimi mi vedno prija kakšna jota, poleti pa imam zelo rad mešano solato, kak pečen krompir in absolutno tudi meso.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Pred in med najraje vodo, najljubša mi je iz naravnih izvirov. Včasih mi med vožnjo prija kokakola, potem pa najbolj pivo, najraje lager: Augustiner, Weihenstephaner, rad imam tudi češke, na primer Gambrinus. Ne maram pa india pale aleov.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Saj ne vem če je sploh najbolj kul … meni se zdi tako lepo. Kolesarim na enak način kot gorsko tečem. To je zame potovanje. Nikoli nisem tekmoval niti v kolesarjenju niti v teku – no, enkrat sem šel na gorski tek, ampak to nisem jaz in nisem niti dirkaški material. Všeč so mi potovanja skozi naravo, najraje v hribih, na vzponih.
Kakšno kolo voziš?
Trek Checkpointa ALR 5 letnika 2021, prej sem pa, kaj vem, dvajset let ali še dlje vozil Trekovega trekinga. Kupil sem ga še s tolarji. IN to pri Viktorju! Zanimivo je, da ga poznam kot glasbenika, prek harmonikarja Bratka Bibiča. Tudi stari Viktor je bil harmonikar, ampak ne da bi igral govejo muziko, pravo harmoniko je igral, art.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Veš kakšnega? Samo to mi je pomembno, da ne proizvaja kakšnih krekerjev in krekingov. To pokanje in škripanje me res moti. Koga pa ne?

Komentarji

Moj kaliber. Sicer pa Makedonijo bi si jaz ful želela prekolesariti.

Zanimivo. O ajvarju nimam pojma, še glede česa se morda ne bi ujela, mi pa je všeč samosvojost, nevkalupljenost, izvirnost v razmišljanju in ravnanju. Nedirkaško, nenastopaško, po svoje. Tudi krog čez Rudni vrh je dodana vrednost.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.