Si zaslužite drago kolo?

Debate o kolesih skoraj nikoli ne minejo brez vprašanja o smiselnosti kupovanja dragih koles in opreme za različne namene. Kdo potrebuje gravelerja, če že ima gorsko kolo? Čemu zapraviti nekaj tisoč evrov za električno kolo, če pa se lahko precej ceneje vozimo na izključno lasten pogon? Kdo sploh potrebuje elektronske prestave? In, ta je moja najljubša, kolesa za deset tisočakov so sposobni v polni meri izkoristiti samo profesionalci, ostali pa jih ne potrebujejo.

Amaterski vozni park

Kateri profesionalec je dovolj dober za kolo, ki stane 20 tisoč evrov? Rohan Dennis? Ali tudi Mathias Brändle, ki je za Avstralcem na svetovnem prvenstvu zaostal več kot sedem minut? Kaj pa si zasluži Christopher Symonds iz Gane, ki je zaostal skoraj pol ure? Po okolici Harrogata je poldrugo uro križaril s povprečno hitrostjo slabih 35 km/h in se verjetno ne bi uvrstil v deseterico najboljših v pokalu Slovenije za amaterje.

To, da amaterji vozijo celo boljša kolesa od slovenskih kolesarjev v kontinentalnih ekipah, je za mnoge dokaz, da smo iztirili, da je nekaj narobe z rekreacijo. Ampak v resnici ni. Kje smo zavozili? Zakaj koles ne razumemo kot predmetov poželenja? Zakaj ne dovolimo, da postanejo statusni simboli?

Ste kupili drago kolo? Opravičite se!

Ljudje imajo dovolj denarja in pripravljeni so ga zapraviti za tisto, kar jim nekaj pomeni ali pa se enostavno šopirijo. Nekateri se ponašajo z urami, ki stanejo mnogo več kot bicikli. Kredit za avto se zdi mnogim precej smiseln, če ne celo nujen, saj veste, varnost, to je vedno najboljši izgovor, poleg tistega, da avtu z leti ne pade cena.

Ko pa pride do kolesa … dajmo šparat! In če ne šparamo, se skromno opravičujmo: »Nikoli ne bi dal toliko za bicikel, a sem ga dobil poceni in še prejšnjega sem dobro prodal.« Torej, kupčija se je izplačala. Ampak, kolesariti za rekreacijo se v resnici ne izplača, ker ne prinaša koristi ali dobička, kot to besedo definira Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Dobro, s kolesarjenjem ohranjamo zdravje in kondicijo, kar je seveda dobro, pa tudi čas zabijemo koristneje kot bi ga s kakšno manj koristno dejavnostjo. Ampak, lahko bi tudi tekli, kar se finančno in časovno izplača precej bolj … dokler se seveda ne poškodujete.

Slaba noga, dobro kolo

Izplačal se je nakup rabljenega mestnega kolesa. Ne spomnim se več koliko sem dal zanj, ampak gotovo je stal manj kot dve mesečni vozovnici za ljubljanski javni promet – ki staneta 72 evrov. Še 35 evrov sem dal kolesarskemu mojstru s Tavčarjeve, ki mi je za ta denar namestil nov zadnji obročnik – in se celo opravičeval zaradi visoke cene. Vozim se že sedem mesecev in ocenjujem, da sem z njim že nabral kakšnih tisoč kilometrov. Recimo, da me je – z vzdrževanjem oziroma popravilom vred – vsak kilometer stal 10 centov. Če mi ga ne ukradejo, bodo postali kilometri smešno poceni.

Taki izračuni pa ne pridejo v poštev pri nakupu koles za rekreacijo. To bi bilo tako kot računati, ali se splača vsak dan jesti večerjo v restavraciji.

Vozil sem specialke v cenovnem razponu od manj kot tisoč do krepko čez deset tisoč evrov in spotoma ugotovil, da je dejansko vseeno. Pazite to slaboumno modrost: bolje je imeti poceni bicikel in dobro nogo, kot drag bicikel in slabo nogo. Ampak, če je že noga slaba, naj bo vsaj kolo dobro.

Seveda bistveno raje vozim superkolesa, pa ne zato, ker so draga, ampak ker so prekleto dobra. In pri tem se sploh ne sprašujem, ali si hudiča zaslužim ali ne. Vsak si ga zasluži! Od prvega do zadnjega na Franji. Oba se bosta z luksuznim kolesom peljala precej bolje, zadnji celo več časa, torej bo lahko užival še dlje.

Zoprno je samo to, da je treba za luksuz zaslužiti veliko denarja. In če ga zaslužite, si zaslužite tudi kolo.