Na Dolenjsko na kalamare

Iz Žužemberka sva se spustila ob Krki in v Dolenjskih Toplicah zavila na odročne podeželske ceste, ki so naju pripeljale v dolenjsko prestolnico.

Več časa ko preživim v dolenjskih koncih, večja je moja kolesarska sreča. Razlogov za to je več kot dovolj. Z leti se mi čedalje manj ljubi pol ure ali eno uro gnati kolo v dolge alpske klance, razgledi gor ali dol, ampak raje na hitro opravim z dolenjskimi vzpončki. Drugi razlog so neprimerno bolj vljudni vozniki, kot v Ljubljani z okolico. In tretjič, na Dolenjskem smo lahko kot ljudje spili kavo iz skodelice in si privoščili kaj za pod zob s kovinskimi vilicami.

Prvi pravi pomladanski dan

Prejšnjo nedeljo sem hotel na daljši kofirajd na Bloke, kjer se je tudi še streglo pijačo, a še preden sem dobro zavil z dvorišča, so bila očala že prekrita z drobnimi kapljicami. Oblaki so kazali, da je bolje zaviti v jugovzhodno regijo in tako sem si prvo kavo privoščil v Žužemberku. Tam sem slišal enega najbolj simpatičnih vicev, odkar je izbruhnila antipatična epidemija: »Ko Štajer’c kihne, jih deset okuž’, ko kihne Dolenj’c jih pa deset razkuž’.«

To je pravi način za spopad s hudimi časi! Humor. In če je slina toliko boljša, je to še en razlog več za to, da sem naju med dolenjske griče napotil še v torek, ko so na terasah še stregli in ko je bilo to še dovoljeno tudi za nas, ki v tem luksuzu v domačih krajih ne uživamo.

Imel pa sem tudi skriti namen. Namreč, ko sem zadnjič srebal kavo in kokakolo, sem iz gostilne na drugi strani ceste ujel nezgrešljivi vonj po ocvrtih lignjih. Teh glavonožcev nikoli ne jem v ocvrtem stanju, razen … po tako dolgem obdobju prehranjevanja s hrano z domačega štedilnika ali iz škatel.

Dopoldne sem zagnal težko mehanizacijo, si prvič letos uredil deviško beli in baročno zaliti nogi in, premierno v kratkih hlačah, po najkrajši poti pohitel na rendez-vous v Žužemberku. Zmenek pri gradu se sliši kot začetek romantične zgodbe, kar po svoje tudi je, a dobila sva se pravzaprav na parkirišču, gradu sem pa že tako vajen, da grem mimo enako vznemirjen, kot mimo Prešernovega spomenika.

Ne le vinorodni, ampak tudi pivovarski kraji

Ne vem zakaj sva šla v Dvor po glavni cesti, saj bi se lahko v Žužemberku zapeljala na desni breg reke ter prišla nazaj na levega mimo plavža stare Auerspergove železarne. Nimam izgovora. Reki sva torej po levem bregu sledila do Soteske, ki je precej bolj zanimiv kraj, kot je videti ali slišati. Jasno je, zakaj je dobil takšno ime: ker stoji prav tam, kjer v našem primeru izstopimo iz tesni, ki jo je urezala Krka.

Nemogoče je zgrešiti Hudičev turn, kjer so nekoč menda pripravljali hudičevo dobre zabave, skoraj neopazne pa so ruševine nekoč mogočnega dvorca Soteska, kateremu je stolp tudi pripadal.

Dvorec je Valvasorja tako navdušil, da je precej osladen opis zaključil z besedami: »... vsa dežela skoraj ne premore lepše zgradbe.« Pred leti sem imel priložnost poklepetati z gospo Anico, ki je do vojne delala za Auersperge kot varuška … lepa zgodba je bila to, o nekih drugih časih, in s simpatičnimi podrobnostmi – na primer o tako težki perzijski preprogi, da jo je moralo ven kloftat odnesti 25 moških.

Pobočja nad Krko so od Soteske naprej posejana z zidanicami, zanimivo pa je, da so bila okoli Soteske nekoč tudi obsežna hmeljšišča. Pivoso varili pri gradu ter ga vozili v Dolenjske Toplice, kamor sva se namenila spet desno od Krke in skozi Podturn.

V čudne kraje

Dolenjske Toplice. Vedno me preseneti potniško letalo ob cesti. Zdaj sem se dejansko pozanimal kaj počne tam, daleč od letališč: uporabljajo ga za raziskave in razvoj novih tehnoloških rešitev v letalski industriji. Dnevnik tudi piše, da je bila pred dvema letoma prepeljati letalo tja z Brnika cela reč.

V Dolenjskih Toplicah sva zavila desno, v čudne kraje. Tokrat so se mi zdeli znani, a se nisem mogel spomniti, če sem se tam že vozil. Šele Strava mi je pokazala, da sem se res. Sam. Verjetno precej hitreje. In očitno s priprtimi očmi.

V okolici Dolenjih in Gorenjih Sušic me je presenetil vrtačast svet, ki nič kaj ne spominja na dolenjsko pokrajino. Tudi precej zanikrno je na trenutke, nekdo je tam nekje, verjetno še pred desetimi leti ali več, parkiral odsluženi avtobus, pravzaprav dva.

Edini resen vzpon na tej poti vodi skozi Dobindol.

Segment je dolg tri kilometre, povprečni naklon je dobre 3 odstotke in je brez resnih izzivov, tako da ga je kar preletela.

Eksotika

Nad Dobindolom je križišče, kjer se desno zavije v Belo krajino, a sva nadaljevala proti Birčni vasi. Malo sva se vozila med trtami, malo skozi gozd, ves čas gor in dol, a seveda več dol. Pravi užitek za lepo, sproščeno vožnjo, prometa je pa tudi malo. Bolje bi sicer naredil, če bi zavila v Birčni vasi v Škrjanče; skozi Stransko vas sva namreč priletela na glavno cesto proti Vahti, a do Novega mesta je bilo tako ali tako le nekaj kilometrov.

V Novem mestu me vedno preseneti, da ne daje vtisa mesta. Sprašujem se, če sploh imajo kakšno blokovsko naselje? Omembe vredno stolpnico? V sedmo največje slovensko mesto se pripelješ, kot da bi šel skozi vas in to se mi zdi krasno. Je pa res, da je bilo sredi dne na cesti kar hektično celo za Ljubljane vajenega kolesarja.

Na Glavnem trgu pa … drug svet! Ljudje so dejansko posedali za mizami in uživali v dotlej najlepšem pomladanskem dnevu. To se mi je zdelo približno tako eksotično, kot če bi odletel na Zanzibar, kar je menda priljubljeno v teh časih. Več si pred vnovičnim zaprtjem nisem želel. No … kalamare …

Kjer so klanci, tam so čvrsti gluteusi

V Žužemberk sva se vrnila po najkrajši poti skozi Vavto vas in Stražo. Pravzaprav sem načrtoval pot v smeri urinega kazalca, a sva zaradi vetra raje izbrala nasprotno, da bi nama pomagal po dolini navzgor. Vendar je ponehal!

Na Dolenjskem jim gre kar dobro pri načrtovanju kolesarskih stez, tako da so občasno dejansko uporabne tudi za tiste, ki se vozimo malo hitreje. Sva pa zaradi kolesarske steze, na katero sva malo naprej od Straže zavila, ko je je bilo pravzaprav že konec, dodala vzpon po pobočju Straške gore. Zidanica pri zidanici! In tudi kar precej strma cesta. »Tukaj imajo ziher vsi dobre riti,« je komentirala. Seveda, v takih klancih pride to samo od sebe.

Večina bo verjetno nadaljevala kar po dolini, sploh tisti, ki se izogibajo makadama – dol grede je pač nekaj sto metrov prašne ceste, a tako zglajene, da leti lepše, kot po asfaltu.

Večerja kot v lepih časih

V Žužemberk sva se vrnila kar po glavni cesti, ker mi je vzpon nad reko blazno všeč in je vsekakor primeren tudi za zaključek skupne runde … samo ena beseda je v takih razmerah dovolj za to, da se vse skupaj konča s spontano dirko na živo in mrtvo.

No, grad je bil zaprt in bo še nekaj časa.

Kaj pa kalamari? So bili. Dobri, kot še nikoli, in sploh me ni zanimalo, iz katerega daljnega morja so jih pripeljali in koliko mesecev so bili zamrznjeni, preden so našli pot v Žužemberk. In pivo po koncu runde! Tega si tudi že dolgo nismo privoščili kot ljudje.

Trasa: Žužemberk–Dvor–Soteska–Podturn–Dolenjske Toplice–Dolenje Sušice–Gorenje Sušice–Dobindol–Birčna vas–Stranska vas–Novo mesto–Srebrniče–Vavta vas–Straža–Soteska–Dvor–Žužemberk

Razdalja: 65 km

Višinska razlika: 600 m

Za prenos datoteke gpx je potrebna PRIJAVA

0 km 10 km 20 km 30 km 40 km 50 km 60 km 0 m 100 m 200 m 300 m 400 m 500 m

Komentarji

Zmago1
6. 4. 2021 07:36

J*b*š Kalamare..... Predstavi nam svojo novo kuharico (sej veš, da bomo lah kaj pokomentirali to in ono :) )

miran
6. 4. 2021 08:35

Ti pa res bolj slabo bereš. A si spregledal? https://runda.si/article/vstric-z-ano-marijo-hribar

miran
6. 4. 2021 08:37

Mene pa nekaj drugega zanima. A je na koncu, medtem ko si se ti basal s kalamari, res pojedla samo solato? :o

Zmago1
6. 4. 2021 08:47

aja hvala,...pa sem res spregledal, se globoko pardoniram vsem prizadetim :)

miran
6. 4. 2021 08:38

(Eh, vprašanje je seveda za Mateja.)

Matej Zalar
6. 4. 2021 21:05

Motovilec. Z jajcem!

miran
7. 4. 2021 07:36

Aja, če je blo še jajce zraven, potem je pa res čisto dovolj. :P

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.