Znana elita gravlerskega (in MTB) grand prixa

Life Time je novembra napovedal serijo šestih gravlerskih in gorskokolesarskih dirk z nagradnim skladom četrt milijona dolarjev. Kljub masovnim udeležbam na teh dirkah se bo za nagrado potegovalo le po trideset izbranih žensk in moških. Gravel tako dobiva svojo elito, ki jo je organizator izbral na podlagi dosežkov, a je bilo pomembno tudi, da so dobri ambasadorji športa. Cinik bi rekel, da so izbrali tiste, ki so na liniji.

Med izbranci olimpijci in svetovni prvaki

Sprva naj bi izbrali le po dvajset kolesark in kolesarjev, a so seznam razširili na skupaj šestdeset. Organizatorja to navsezadnje ne stane nič več, dobili pa so precej več ambasadorjev, ki bodo skozi osladne objave – teh je Instagram zdaj že poln – promovirali … šport? Cinik bi rekel, da tudi prireditve, ki jih organizira Life Time. Dobili so 205 prijav. Cinik bi rekel, da so bile to pravzaprav prošnje, podobne, kot jih pošlješ, ko iščeš novo službo. Med prijavami je bilo ženskih samo ena tretjina. Politično nekorekten cinik bi rekel, da se med elito po novem laže prebijejo ženske.

Med moškimi je bržkone najbolj atraktiven Ashton Lambie, prvi, ki se je v vožnji na štiri kilometre spustil pod štiri minute, in svetovni prvak v posamičnem zasledovanju. Fant je hitrejši kot Filippo Ganna! Med izbranci so še zmagovalec Dirty Kanze (takrat se še ni imenovala Unbound Gravel) leta 2019 Colin Strickland. Nekdanje profesionalne cestne kolesarje bodo zastopali Alex Howes in Lachlan Morton (ki še nimata pogodbe za prihodnje leto), TJ Eisenhart, Peter Stetina, Ted King in Laurens Ten Dam kot edini ali eden redkih, ki ne prihajajo iz ZDA. Med gorskimi kolesarji ste morda že slišali za Keegana Swensona, aktualnega državnega prvaka v olimpijskem krosu in zmagovalca Leadvilla 100, Paysona McElveena in Howarda Grottsa, trikratnega zmagovalc Leadvilla 100 ter leta 2018 zmagovalca Cape Epica v paru z Jaroslavom Kulchavyjem.

Med ženskami se lahko z olimpijskimi nastopi v krosu pohvalijo Erin Huck, Lea Davison, Argentinka Sofia Gomez Villafane in Čehinja Katerina Nash, ki je letos pri 44 letih zaključila uspešno kariero v ciklokrosu. Zanimivo ime je Kathy Pruitt, nekdanja šampionka gorskokolesarskega spusta, ki zadnje čase gravla. Na seznamu sta tudi zmagovalki Dirty Kanze Amity Rockwell (2019) in Amanda Nauman (2015 in 2016). Pa Ruth Winder, ki je letos zaključila profesionalno kariero v ekipi Trek-Segafredo, in legendarna Amber Neben, dvakratna svetovna prvakinja v vožnji na čas, letos pri 46 letih pa na svetovnem prvenstvu četrta in na olimpijskih igrah peta.

Kdo manjka? Verjetno marsikdo, ampak najprej mi padeta na pamet zmagovalec in zmagovalka Unbound Gravla Ian Boswell in Lauren De Crescenzo. Sta se ustrašila gorskokolesarskih dirk in se sploh nista prijavila? Res pa se je De Crescenzo letos marsikomu zamerila z domnevnim izigravanjem pravil oziroma ferpleja, ko naj bi zmagovala s pomočjo cele ekipe moških pomočnikov. Temu se reče, da ni na liniji. Tudi zato ne, ker je njen trener zloglasni dopinški kršitelj Tom Danielson.

Koledar dirk Life Time Grand Prixa

Zanimivo je, da v Združenih državah Amerike govorijo o offroad dirkanju, s čimer očitno mislijo na gorsko in gravel kolesarstvo, dasiravno večidel gravel dirk poteka po dobrih, res pa neasfaltiranih cestah. Navsezadnje Life Time Grand Prix res ni gravel serija, ampak se bo s kolesi za gravel dirkalo na treh od šestih dirk, v skupni seštevek pa bo štelo pet najboljših rezultatov, s tem da bo udeležba na zadnji dirki obvezna.

Elita še vedno dirka na cesti

V Združenih državah Amerike torej resno neresno dirkajo, a bolj zanimivo bo videti kaj se bo izcimilo iz gravlerske svetovne serije in potem še svetovnega prvenstva, o čemer še vedno ne vemo nič niti tri tedne pred začetkom novega leta. Vemo pa, da si želi dirkat na svetovnem prvenstvu v gravlanju tudi Mathieu van der Poel, ki je na kratko, z besedo »da«, na to vprašanje odgovoril Danu Lloydu na GCN-u.

Če si želi dirkat on, si skoraj gotovo tudi Wout van Aert. Najbrž tudi Tom Pidcock. Peter Sagan, gotovo. Morda polovica pelotona svetovne serije, ki upa, da bo na ta način morda laže prišla do mavrične majice kot na še bolj nepredvidljivem cestnem prvenstvu. Če se bodo pojavili na štartu vsi ti modeli, bo to gotovo dobro za šport. Se pa bojim, da bo izkušnja za elito iz ameriškega grand prixa še bolj boleča kot za elito ciklokrosa, ko pridejo na dirke van Aert, van der Poel, Pidcock, Lucinda Brand in Marianne Vos. Ki so navsezadnje tudi precej bolj zanimivi ambasadorji in vplivneži.