Prihaja gravlerski (in MTB) grand prix

Amerika. Šest dirk: tri gravlerske, tri gorskokolesarske. Nagradni sklad: 250.000 dolarjev. Ne za vsakogar: za denar se bo potegovalo po dvajset kolesark in kolesarjev, ki jih bo organizator, zasebno podjetje, izbral vnaprej.

Crhusher in the Tushar

Ucijevi mlini meljejo počasi in bi veretno še počasneje, če organizator dogodkov Golazo ne bi v UCI Gravel World Series vohal denarja. A še vedno ni zano, kjer bodo prve Ucijeve gravlerske dirke. Če vemo za lokacije cestnih svetovnih prvenstev do leta 2025, ne vemo niti tega, kje bo gravlersko prvenstvo leta 2022. V Združenih državah Amerike gre hitreje. Brez Ucija. Life Events pripravlja privatno serijo šestih dirk s pretižnim nazivom Life Time Grand Prix. Je to dobro za gravlanje?

Med elito z avdicijo

Podjetje Life Time v Združenih državah Amerike organizira vrsto tekaških, triatlonskih in kolesarskih dogodkov. Med njimi je od leta 2018 tudi Unbound Gravel, ki je v politično bolj nekorektnih časih v organizaciji zanesenjakov nastal kot Dirty Kanza. Unbound Gravel bo seveda del serije, pri kateri je precej zanimivo, da jo sestavljajo tudi tri gorskokolesarske dirke. Najkrajši gorskokolesarski maraton bo dolg 40 milj oziroma okoli 64 kilometrov, najdaljša preizkušnja bo seveda 200-miljski Unbound Gravel. Od začetka aprila do konca oktobra se bo dirkalo v šestih zveznih državah.

 

Datum

Razdalja

Sea Otter Classic

7. - 10. 4.

113 km (MTB)

Unbound Gravel

4. 6.

320 km (gravel)

Crusher in the Tushar

9. 7.

113 km (gravel)

Leadville Trail

13. 8.

160 km (MTB)

Chequamegon

17. 9.

64 km (MTB)

Big Sugar Gravel

22. 10.

160 km (gravel)

Life Events bo četrt milijona dolarjev razdelil med deset najboljših moških in žensk v skupnem seštevku. Točkovni sistem je zaguljen: prvi na dirki bo dobil dvajset točk in vsak naslednji po eno manj. Štelo bo pet najboljših rezultatov, eno dirko bo torej možno izpustiti ali si privoščiti polomijo in vseeno ostati v igri. Vendar ne zadnje: na Big Sugar Gravel bodo morali priti vsi. Prav tako bodo lahko končno nagrado dobili samo tisti, ki se bodo udeležili najmanj petih dirk.

Zanimivo, če že ne bizarno pa je, da se bodo lahko za nagrade potegovali le izbranci, torej po dvajset moških in prav toliko žensk. Prijaviš se lahko še do 6. decembra, a sem skoraj stoodstotno prepričan, da ne boš izbran.

Bojda bodo pri izboru upoštevali tudi kakovost rezultatov, a prijavnica vsebuje tudi vprašanje, kot je kdo so tvoji sponzorji za leto 2022. Zanima jih tudi kaj ti pomeni popularizacija kolesarstva v ZDA, kako lahko prispevaš k rasti popularnosti kolesarstva, kaj veš o Life Timeovih prireditvah … podobno neprijetna vprašanja, kot jih lahkopričakuješ na razgovoru za službo. Hitro postane jasno, da iščejo vplivneže in če sem politično nekorektno ciničen, ne da bi seveda imel kaj proti komurkoli: ne bom presenečen, če bo izbor rasno uravnotežen.

Ekskluziva v gravlanju

Zakaj se ne bi za nagrado potegoval kdorkoli, ki pride na vsaj pet navedenih dirk, vključno z zadnjo? Teoretično se lahko zgodi, da nekdo petkrat zmaga, a ostane praznih rok, ker organizatorju ni bil všeč njegov nabor sponzorjev, ker je posnel dolgočasen video ali, spet cinizem, ni bil prave barve. Je to dobro za razvoj športa? Verjetno je dobro za posel. Organizator si zagotovi udeležbo najboljših ali pa medijsko najbolj zanimivih, ki jih sam izbere. Ni pa dobro za razvoj športa v … športnem smislu.

Sicer dvomim, da si bo Life Events privoščil zavrnitev likov, kot so Peter Stetina, Ian Boswell, Amity Rockwell in Lauren de Crescenzo – kljub temu, da je zadnja letos vzdignila precej prahu tudi izven makadama. Toda oblikuje se zaprta liga nekih kul person. S tem ni načeloma nič narobe. Po enakem principu deluje Ucijeva Liga šampionov – vendar so kriteriji za uvrstitev med elito jasni. Emma Hinze in Harrie Lavreysen se nista uvrstila v ligo zaradi kul računov na Instagramu ali ustreznega pogleda na razvoj dirkališčnega kolesarstva, ampak zato, ker sta odlična šprinterka in šprinter.

Postaviti bo treba pravila

Po svoje si želi biti gravlanje šport, a s tem po svoje ne promovira najhitrejših. Že tako je precej jasno, da so gravlerske dirke na profesionalni ravni, kot se jo gredo najboljši, zabava in posel preslabih kadrov za cestno dirkanje in upokojencev.

Bi Ian Boswell in Peter Stetina prestopila na lokalno ameriško gravlersko sceno in se borila za 25 tisočakov v obskurni seriji dirk, če bi se v Evropi kopala v slavi in basala v žepe milijon evrov letno?

Doslej je bilo zabavno. A v igri bo čedalje več in morda sponzorjem ne bo več dovolj, da so njihovi sponzoriranci zabavni tipi. Navsezadnje v kolesarstvu proizvajalci še vedno izpostavljajo predvsem perofrmance koles (lažji, bolj aerodinamičen, hitrejši), zato pač potrebujejo hitre kolesarje.

Čeprav je 25 tisoč evrov za zmagovalca velike nagrade in šest tisoč za desetouvrščenega precej smešen znesek, postaja gravlanje posel. Nagrade ne bo dobil tisti, ki bo dirkal v najbolj odbitem kostumu, ampak najhitrejši (če bo seveda del izbrane dvajseterice). Zaradi tega lahko prej ali slej pridejo v igro komolci in še kak bolj trd prijem, kakršnih se poslužujejo celo tisti, ki dirkajo zastonj.

Si lahko predstavljamo, da udeleženci ne bodo podlegli skušnjavam po takem ali drugačnem ravnanju, ki naj ne bi bilo v skladu z ohlapnimi pravili gravlerskega ferpleja? Lauren de Crescenzo so nabijali, ker naj bi bi pomagala prava pravcata moška ekipa. Zakaj se ne bi to dogajalo tudi na dirkah, kjer ne gre več samo za pleh okoli vratu, ampak za kar čeden dodatek ob koncu sezone? Nikjer izrecno ne piše, da se ne sme. Pravzaprav je pomoč celo zaželena. Če pomagaš ženi. Ne pa, če pomagaš potencialni zmagovalki. Tista, ki bo to počela, lahko tvega kvečjemu medijski pogrom in da je organizacijski odbor prihodnje leto ne bo več povabil med elito.

Skratka, prišla bodo pravila. Zanimivo pa bo tudi spremljati, kako se bosta vzporedno razvijali Ucijeva gravlerska serija in ameriško lokalno dirkanje.

Kdor pride na gravel in pivo, bo še vedno gravlal in pil pivo

Vem kaj boš rekel: pomembno je, da se imamo dobro. Seveda, s tem se absolutno strinjam. Bradači, ki pridejo dirkat v kavbojkah in si sredi poti privoščijo pivo, se imajo vedno dobro. Ali bodo profitirali, ker bodo spredaj nekateri dirkali za denar? Živi ta šport zaradi množic ali zaradi elite? Po svoje podobno funkcionirajo veliki tekaški maratoni: spredaj za vsioke denarne nagrade dirka elite, zadaj se krivijo množice. S to razliko, da elita dobi precej visoke štartnine. Gravlerska elita bo pa štartnine plačevala – razen, če jim bodo brezplačno štartnino zrihtali sponzorji.

Šport se pač šele razvija.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.