Prva runda UCI Lige šampionov ni razočarala

V Sloveniji je razlika med fuzbalom in kolesarstvom v tem, da fuzbal množice gledajo, tudi če ne igra noben Slovenec, kolesarstvo pa samo, če Slovenci zmagujejo. Fuzbal je za povprečnega športnika s kavča precej bolj prijazen šport. 90 minut večerne akcije z nekaj minutami podaljška in vmes nekaj odmora za pametovanje v studiu. Pravila so relativno preprosta. Komentatorjem ni treba znova in znova razlagati pravil, kot pri kolesarstvu. Dirkališčno kolesarstvo ni od cestnega nič manj zapleteno že zaradi n diciplin. Običajno se program vleče čez celo popoldne in še pozno v večer. Ucijeva Liga šampionov naj bi to rešila. Po prvi dirki na Majorki je treba priznat, da jim je uspelo.

Kakšna Liga šampionov?

Uci Liga šampionov? Lahko bi ji rekli tudi Discovery ali Eurosport/GCN Liga šampionov, čeravno so pravice za prenose pridobile še nekatere televizije, med katerimi seveda ni slovenske nacionalke. Pri Eurosportu so se precej potrudili, tudi z odličnimi komentatorji, kakršne bi si želel tudi za ciklokros, kjer Marty MacDonald bolj ali manj govori o tistem, kar vsi vidimo – to bi bilo koristno za radijski prenos, ob sliki pa izpade, kot da nas ima nekdo za norca.

Ampak, nazaj k velodromu: zdi se, da nova liga šampionov zanima samo Eurosport, druge medije pa le kolikor je nujno – ali še to ne. Kar je Cyclingnews objavil, je skril globoko v drobovje. Jasno je, da so kolesarski mediji te dni polni člankov o evropskem prvenstvu v ciklokrosu, ampak več smo lahko brali celo o nečem tako nepomembnem, kot je bil revijalni kriterij v Dubaju pod blagovno znamko Giro d’Italia. Tam sta za zmago šprintala Peter Sagan in Egan Bernal. Česa takega res ne boste videli nikoli več. Dvomim pa – na GCN, kjer je bila zadeva na sporedu, si dirke resda nisem ogledal – da se je šprintalo bolje kot na Majorki.

Ker je Uci zaupal organizacijo medijski hiši, ki melje vse pred seboj in ima že mali monopol nad vsem, kar se dogaja v kolesarstvu, je seveda jasno, da drugi veliki mediji ne bodo na prizorišča pošiljali ekip. Očitno pa novinarjem ne dajo niti tiste ure časa, da bi napisali poročilo z dirke, kakršnega je zainteresiranim poslal organizator v elektronske nabiralnike.

Tri ure minejo hitro

Videli smo veliko res dobrega dirkanja, čeprav po svetovnem prvenstvu šampioni morda niso več na najvišji ravni. Vse se je dogajalo tako hitro, da smo komaj sledili in lahko si predstavljam, da je bilo za športnike to strašansko naporno. Občasno je bilo to morda opazno tudi na pisti. Mislim, da na the dirkah ne bomo videli najboljšega, kar zmorejo – to bodo še vedno kazali na prvenstvih, olimpijskih igrah in v pokalu narodov.

Šprinti s tremi tekmeci na pisti je odlična zamisel. Dirka poteka hitreje in skozi čas se bo morda izkazalo, da je tudi bolj nepredvidljiva. Keirin se je prav tako odvil bliskovito. Nisem sicer štopal, ampak rekel bi, da so bili najboljši šprinterji na delu skoraj dalj časa kot vzdržljivostni. Petkilometrska dirka na končni cilj je res smešno kratka, a nič manj atraktivna. Dirka na izpadanje na vsaka dva kroga pa tudi ni pustila dihati. Na koncu sem bil presenečen, da je vse skupaj trajalo več kot tri ure.

Seveda mnogo atraktivnih disciplin manjka. Navsezadnje dajejo dirkališčnemu kolesarstvu draž tudi moštvene vožnje in tega v Ligii šampionov seveda ni, čeprav bi bilo morda to še bolj atraktivno. Vendar si Uci verjetno želi graditi zvezdništvo posameznikov. Zdaj so dirkališčni kolesarji globalno precej slabo prepoznavni, še največ pa se o velodromu govori, ko zapeljejo na pisto zvezdniki cestnega kolesarstva: Filippo Ganna, Elia Viviani, Lotte Kopecky, Elisa Bolsamo …

Kakorkoli: kar prav zares manjka, je madison. Ampak, po drugi strani: poskusi razložit možu, ki ga kolesarstvo sploh ne zanima, kaj sploh je to in kakšna so pravila. V Ligi šampionov je preprosto: zmaga prvi, ki pride čez ciljno črto. In v eliminatorju izpade tisti, ki pride zadnji čez ciljno črto. 

Dober šov

Lightshow so pred dirko napovedovali s pravim otroškim veseljem, ki samo po sebi kaže, kako daleč od atraktivnosti je velodromsko dirkanje. V 21. stoletju smo takih reči predobro vajeni, da bi padli dol. Naslednjič bom to predstavo z veseljem zamudil. Žal skupine plesalk v teh časih niso več zaželene, da ne bi slučajno koga prešinile grešne misli. Navsezadnje gre res za kolesarstvo: najbolj konservativni bodo ob vsem tem cirkusu tako ali tako zaničljivo prhali in se pritoževali tudi nad simplifikacijo.

Napovedovali so tudi podatke o srčnem utripu in moči, a slednjih sploh nismo videli, srčni utrip pa le nekajkrat, pa četudi ga ne bi. Vsi vemo, da so pulzi v šprintu visoki. Bolj ambiciozno bi lahko verjetno prikazovali tudi hitrost – izvedeli smo le za hitrosti na ciljni črti postregli so še z maksimalno. Zakaj pa ne bi v vsakem trenutku vedeli kako hitro gredo?

Všeč so mi bili dresi, ki so nekaj posebnega. Presenetila me je velikost pokala, a je bilo na bližnjem posnetku videti, kot da z njega niso dobro obrisali prstnih odtisov. In kot da ga je šlatalo veliko prstov.

Lahko Liga šampionov konkurira šestdnevnim dirkam?

Vsak ljubitelj kolesarstva bi moral enkrat v življenju sedeti na velodromu ‘t Kuipke med Šestimi dnevi Genta. Morda si bomo nekoč želeli v živo gledat tudi Ligo šampionov. Velodrom na Majorki sprejme šest tisoč gledalcev in videti je bilo, da so zasedeni vsi sedeži. Vstopnice so prodajali za pičlih pet evrov. November je na Majorki idealen za zaključek kolesarske sezone in kdor je bil tam, si je lahko pogledal še to. Verjamem, da je v živo še bolje kot po televiziji.

V LItvi bodo vstopnice po deset evrov, v Londonu pa seveda precej dražje, od 21,50 do do 68,75 funtov, res pa je tudi, da je ogled šestdnevnih dirk dražji. Osebno … bi si raje rezerviral karto za večer na šestdnevni dirki. Četudi brez igre svetlobe in podobne navlake. Zadostujeta mi pivo in krompirček z majonezo.

Kaj pa ti? Te dirkališčno kolesarstvo sploh zanima? Ali pozimi raje počivaš po naporni cestni sezoni in ti je odveč celo nekaj tako norega, kot je ciklokros?