Ciklokros 2020/2021: vojna titanov

Ljudje redno sprašujejo na katerih kanalih se gleda ciklokros. Z nekaj iznajdljivosti se menda najde brezplačne prenose dirkanja (na primer tukaj), bolj elegantni možnosti pa sta plačilo naročnine na Eurosport Player (v Sloveniji ceneje in z mnogo več vsebine) ali GCN Race Pass (dražje, z izključno kolesarskimi vsebinami). Za ta denar se dobi toliko kolesarstva, da bi moral vsak pravi ljubitelj tega športa plačati naročnino precej lažjega srca, kot naročnino za Stravo ali Zwift. Vloženi denar je bil navsezadnje bogato poplačan že z včerajšnjima dirkama svetovnega pokala v Dendermondeju.

Blatni … duatlon

Nihče ni nikoli rekel, da je ciklokros preprosta disciplina. Je pa zabavna. In bolj, kot se gledalci zabavajo, bolj tekmovalci trpijo. A nekatere dirke so preprosto grozne že iz domačega naslonjača, krivo pa je običajno neprizanesljivo vreme. Lani se je zaiskrilo po tehnično izjemno zahtevni progi v Namurju, ki je bila tako nevarna, da so letos izpustili spust, na katerem si je rebra nalomil Toon Aerts. Letos pa so za razburjenje poskrbeli organizatorji včerajšnje dirke v Dendermondeju.

Ženske so sicer štartale na precej lepi progi s čednimi zaplatami trave, a že v drugem krogu se jim je ponekod udiralo do kolen in padci na enem od samo dveh kratkih spustov – ki so ga pretekle – so bili redna sestavina dirke. Progo so za moške sicer speljali malo drugače in se izognili delu, ki ga ni bilo več mogoče niti normalno prehoditi, a je v dežju postalo vse skupaj še slabše.

Ko je resno stekel Wout van Aert, je bil Mathieu van der Poel videti kot nebogljeni deček, marsikdo pa je dajal vtis, da sodi v drugo ligo ciklokrosa. Malčki enostavno niso imeli nobenih možnosti. Zanimivo bi bilo videti, kako bi se odrezal Eli Iserbyt, ki je žal hudo padel v soboto in ga nekaj čas očitno ne bomo videli v blatu, a Lars van der Haar in Tom Pidcock sta raje predčasno zavila na toplo, česar pri takih šampionih ne vidimo prav pogosto.

Več takih dirk? MVDP se ne strinja.

To je bila dirka klasičnega tipa, kjer je moral zmagati močan kolesar, ki je sposoben tlačiti po pedalih še nekaj minut dlje, kot običajno traja dirka v ciklokrosu. In ki seveda odlično teče. V bolj suhih zadnjih zimah je takšnih dirk malo, povprečne hitrosti so ponekod neverjetno visoke, ker praktično vsi moški prepreke preskakujejo, pa je čedalje manj tudi teka.

Res pa se je včeraj neproporcionalno veliko teklo in kot da bi se nekdo norčeval, so vmes postavili še prepreki – ki ju seveda ni bilo mogoče preskočiti. Lahko si mislimo, da je Wout van Aert v tej svinjariji užival, pa naj se sliši še tako perverzno. Navsezadnje je svojemu največjemu tekmecu naložil skoraj tri minute. Če mu je pred nekaj dnevi v Herentalsu do zmage pomagalo, da je van der Poel defektiral – kar se je v Zolderju potem zgodilo njemu samemu –, pa je tokrat zmagal v odprtem boju.

Precej očitno je bilo, da se je večina preostalih, bolj kot za zmago, borila za preživetje, medtem ko je óni spredaj bezljal kot norec. Van der Poel je bentil, da taka proga ni vredna svetovnega pokala, kar je morda celo res … ampak, če se ne bi na Belgijo čez noč zlilo neurje, bi bila to verjetno super hitra proga – podobno, kot je bila prejšnji dan na dirkališču Zolder, kjer je van der Poel na razgibanem terenu s serijami šprintov premočno zmagal.

Organizator je rešil eno od samo petih dirk za svetovni pokal, ki je po visokoletečih napovedih o 14 dirkah zaradi pandemije spet samo ena od serij, ki se odvijajo pretežno v Beneluksu. Naj bi jo kar odpovedali? No, na koncu je bila razvrstitev pri vrhu podobna, kot običajno, kdor je obupal, pa se je pač poslovil od visoke skupne uvrstitve. Zaradi tega se ne bo pretirano grizel. Eli Iserbyt je že prejšnji dan v Zolderju dejal, da mu več pomeni serija Superprestige, kjer je do padca branil vodstvo.

Vrh se širi

Ciklokros je dobil nov zagon in pri vrhu se v razpredelnicah končno pojavljajo tudi druge zastave, ne le belgijska in nizozemska trobojnica. Med moškimi so bili sicer včeraj prvi deseterici spet samo Belgijci in Nizozemci, vendar je treba vedno resno računati na Toma Pidcocku, da mu le proga leži.

Še precej bolj simpatično je dogajanje v ženski konkurenci. Za Američanko Claro Honsinger bi še vedno težko rekli, da je zmaga samo vprašanje časa, morda pa tudi – že drugič zaporedoma je bila v svetovnem pokalu druga in očitno je, da ji blatne proge ležijo. In potem je tu Madžarka Kata Blanka Vas, včeraj sedma.

Precej širši vrh pa letos zaznamujejo – cestni kolesarji. Pri ženskah je kolesarska multidisciplinarnost običaj že nekaj let, bržkone tudi zato, ker si težje zagotovijo resne finančne temelje samo z dirkanjem na cesti. Tudi v ciklokrosu, kjer so denarne nagrade med spoloma sicer izenačene, zaslužijo s štartninami precej manj kot moški, a si lahko vendarle precej popravijo stanje na računu. Letos se je ciklokrosu še bolj posvetila Lucinda Brand – Trek-Segafredo ji dovoli dirkati za Telenet-Baloise Lions – seveda zato, ker ekipo opremlja Trek.

Več prenosov, več zanimanja pri cestnih ekipah

Še bolj očitno je to pri moških. Najbolj vroči so trenutno van der Poel, van Aert in Pidcock in zdi se, da ciklokros spet postaja zimski šport cestnih kolesarjev. Vendar najboljši na vrhu niso slučajno, še manj pa zato, ker bi bili specialistke in specialisti za ciklokros iz druge lige kolesarstva. Ne, tam so zato, ker so se kolesarsko izobrazili v ciklokrosu.

Redno pozimi v Belgiji dirkata tudi Heinrich Haussler (Bahrain-McLaren) in Joris Nieuwenhuis (Sunweb), ki je bil odličen ciklokrosist (leta 2017 svetovni prvak med mlajšimi člani). Kamera ju pokaže redko, vendar pa niti na cesti ne dosegata uspehov kot van der Poel, van Aert in Pidcock. Ali Tim Merlier (Alpecin-Fenix), lani belgijski prvak in letos zmagovalec šprinta v šesti etapi Dirke od Tirenskega do Jadranskega morja.

Lahko pričakujemo, da se bodo prej ali slej v velikih ekipah na cesti znašli Eli Iserbyt, Michael Vanthourenhout (oba Pauwels Sauzen-Bingoal) ali Toon Aerts (Telenet-Baloise Lions)? Vprašanje. Ali pa se bo na poligone ciklokrosa vrnil še kak cestni kolesar? Zanimivo bi bilo videti Petra Sagana, mladinskega svetovnega prvaka v olimpijskem krosu in viceprvaka v ciklokrosu, a se bojim, da iz te moke ne bo kruha in bo možakar raje sproščeno odpeljal kako gravel dirko.

Zaradi širšega medijskega dosega je zanimanje za ciklokros večje tudi v profesionalnih cestnih ekipah. Vprašanje je, koliko priložnosti bo v prihodnosti dobil Tom Pidcock v Ineosu. Toda mladenič smelo napoveduje, da bi rad postal svetovni prvak v vseh treh disciplinah, torej olimpijskem krosu, ciklokrosu in cestnem kolesarstvu – ne nujno v isti sezoni, pravi že skoraj preveč samozavestno. S tem morda namiguje, da se je dogovoril za dobro pogodbo, ki mu daje bolj proste roke. Navsezadnje Dave Brailsford napoveduje, da bo postala njegova ekipa dejansko zabavna.

Kamor prideta, se pričakuje zmago

Ko se dotaknemo fenomenov van der Poel in van Aert, se moramo vprašati, koliko je cestnih dirk, kjer lahko zmagata? Veliko, seveda. Vendar to nista kolesarja, ki bi ju poslali kamorkoli samo zato, da se popolni ekipo. V ekipi sta zato, da zmagujeta. Taki kolesarji pa običajno dirkajo manj in takrat bolj učinkovito.

Mathieu van der Poel sploh ni kolesar, ki bi za druge, ampak je imel v zadnjih dveh letih enako vlogo, kot na začetku Sagan v Bori-Hansgrohe. V Alpecin-Fenix sicer prihaja Jasper Philipsen in skupaj s Timom Merlierom bosta udaren šprinterski dvojec. Glede na to, da je dobil Alpecin-Fenix pravico do nastopa na vseh dirkah World Toura, je širina pomembna, a za zdaj je jasno, da je van der Poel prvo ime.

Drugače je z Van Aertom, ki je tudi koristen garač v gorah, a ga ima Jumbo-Visma v ekipi predvsem zato, da zmaguje na spomenikih. No, pa tudi na Touru, kjer zmaguje mimogrede, ko ima pet minut časa. Dokler bo zmagoval, mu bodo verjetno pustili proste roke za ciklokros.

Tako kot njegov veliki tekmec, dirka pozimi precej več, kot se je napovedovalo pred začetkom sezone. Bržkone zato, ker uživa. In kolesar, ki uživa, je tudi uspešen kolesar. Ker iz gole zabave rada dirkata v ciklokrosu in s tem tudi nekaj zaslužita, lahko postavljata pogoje, svoj status pa upravičita že z eno zmago na spomeniku v sezoni. Obema je to letos uspelo.

So prihodnost kolesarji, ki dirkajo vse leto?

Jumbo-Visma in Alpecin-Fenix si z van Aertom in van der Poelom zagotovita celoletno pojavnost v medijih. V času kolesarskih kislih kumaric tudi zaradi resnega dirkanja, ne le zaradi novic o novih dresih, kot da je vsak novi napis na majici resna novica.

Vprašanje pa je, če je združevanje disciplin dolgoročna prihodnost kolesarstva. Žensko profesionalno kolesarstvo je pravzaprav šele na začetku resne poti. Med moškimi pa zdaj spremljamo dva, s Pidcockom pa pogojno tri neverjetne posameznike, ki se ne zgodijo kar vsako leto in bržkone tudi ne v vsaki generaciji. Videli bomo tudi, koliko časa bodo vzdržali v takem tempu. Z vsem spoštovanjem do Petra Sagana je precej očitno, da ga načenja zob časa, morda ne toliko v smislu športne motivacije, ampak ga bolj glodajo obveznosti, ki jih prinese status superzvezdnika. Dokler traja, bomo pa uživali.