Češča vas: v Sloveniji premierno madison

Ta konec tedna sta bili dve državni prvenstvi, ki so jih mediji skoraj ali popolnoma prezrli: že od petka tridnevno državno prvenstvo v dirkališčnem kolesarstvu in v nedeljo tudi državno prvenstvo v pump tracku v KoloParku Nove Fužine v Ljubljani. V petek nisem imel časa, v soboto ne bi zmogel, v nedeljo pa Ane ni bilo treba vprašat dvakrat in okoli treh sva se pojavila na tribunah velodroma.

Če hočeš kolesarski šov, pojdi na velodrom

Verjeli ali ne: cestno kolesarstvo sploh ni najbolj atraktivna kolesarska disciplina. Najbolj razvpita je že, ampak če bi rad ta šport gledal kakovostno, ostani na domačem kavču. Če hočeš kakovostno gledat dirkališčno kolesarstvo, pa pojdi na velodrom!

Zadnjič sem gledal koliko stanejo vstopnice za 6 dni Genta na legendarnem velodromu t'Kuipke. Dobro, ne toliko kot za tenis ali nogomet, ampak vseeno ni poceni: od 23 evrov za najbednejše sedeže znotraj ovala do 42 evrov nad štartom in ciljem. Za vsak dan posebej, seveda. In za tako rekoč najboljše, kar ponuja dirkališčno kolesarstvo: tam so zmagovali Elia Viviani, Bradley Wiggins, Mark Cavendish in že zdavnaj Eddy Merckx ter Rik van Looy.

No, na državnem prvenstvu v Češči vasi je bila vstopnina vse dni brezplačna, kar je po svoje škoda, ampak drugače ne gre: Slovenci še ne razumemo, da je dirkanje na pisti odlična zabava za gledalce: tudi brez zvezdnikov slovenskega kolesarstva. Navsezadnje je človek na velodromu toplem.

Madison ima prihodnost

Dolenjci vedo kaj je dobro kolesarstvo. Videlo se je tudi, da razumejo, za kaj gre pri dirkališčnem kolesarstvu. Resnici na ljubo sem pričakoval manj gledalcev, ampak navijalo se je bolje, kot se pričakuje od zadržanega slovenskega naroda. Žal sva zamudila zaključne vožnje v ekipnem zasledovanju in prišla ravno med odmorom oziroma naravnost na trening madisona, zato pa sva videla ekipne šprinte.

Med odmori ni bilo dolgčas. Srečaš tega in onega, privoščiš si hot dog. Ne zaradi lakote, ampak ker ne vem, kje se to še dobi: štručka, ki se jo nasadi na špico, da se jo izdolbe, notri gredo kečap, majoneza in zenf, potem pa kuhana hrenovka. Retro.

In potem, seveda, vrhunec popoldneva. Nisem vedel, da se v Sloveniji še nikoli ni dirkalo v madisonu, ki je kljub res težki preglednosti najatraktivnejša velodromska disciplina. Nabralo se je devet dvojic in po svoje je škoda samo to, da so dirko skrajšali z napovedanih 160 krogov oziroma 40 kilometrov na 120 krogov, torej 30 kilometrov in 12 šprintom za točke. Škoda zato, ker je za gledalce minilo prehitro.

Glede na tehnično zahtevnost discipline in popolno neizkušenost nastopajočih je bila dirka res atraktivna. Izstopali sta zanimivo sestavljeni ekipi: v oranžnih dresih sta dirkala mlada talenta z idrijskega konca Matevž Govekar (Tirol-KTM) in Anže Skok (Ljubljana-Gusto-Santic), v rožnatih pa starejši mladinec Jaka Špoljar in mlajši mladinec Žak Eržen (oba Adria Mobil). Videti je bilo, da mladinca najbolje vesta kaj počneta, ampak Govekar in Skok sta bila, razumljivo, močnejša. Tretja sta bila bela: Mihael Štajnar (Meblojogi-Pro-Concrete) in Tilen Finkšt (Ljubljana-Gusto-Santic).

Kolesarstvo v konkurenci cele vrste dogodkov

V nedeljo me je število gledalcev pravzaprav presenetilo. Živimo v časih, ko je ponudba različnih atrakcij ogromna: celo zdaj, med pandemični časi ter ko so ob nedeljah in praznikih trgovine zaprte.

Odločiti sem se moral, ali bom doma gledal ciklokros v Overijseju, v Fužinah pumpanje ali v Češči vasi dirkališčno kolesarstvo. Vse je potekalo hkrati.

Imel sem pa še vsaj deset drugih solidnih možnosti. Včasih je bilo laže. Ravno včeraj zjutraj sem v časopisu opazil fotografijo z velodroma pri sedanjem bazenu na Iliriji: gledalcev se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja trlo. Ampak tista dirka je bila verjetno tisti dan edini dogodek v mestu.

Ali primer spidveja: če ni bilo fuzbala, se je ob nedeljah v Ljubljani verjetno dogajalo samo to in smo rinili v Šiško. V Ljubljani spidveja ni več, čeprav deset kilometrov stran živi petkratni zmagovalec dirk za grand prix Matej Žagar – ki, mimogrede, tudi kolesari. Spidvej v Ljubljani ni preživel, ovala za ta šport v prestolnici ni več, zato smo lahko res zadovoljni, da je velodrom pri Novem mestu, ne samo preživel, ampak so ga pokrili. Kolesarstvo si 250-metrsko pisto, bog pomagaj, deli z atleti, kar ni idealno, ampak dirka se in dirka se dobro.

Manjkala je seveda promocija: v to bo treba vložiti več. Ljubljančani se spomnimo, da je na spidvej včasih vabil kar avto z zvočnikom, ki je po mestu oznanjal: »Spidvej v Ljubljani!« Če zdaj niste na družabnih omrežjih, niste izvedeli za državno prvenstvo na velodromu. Za sporedom je moral človek brskati precej bolj, kot je vajen v časih, ko dobi hipoma več informacij, kot jih zmore prebavit. Tega se bo morala Kolesarska zveza Slovenije lotiti resno. Prepričan sem, da bo potem tudi tribuna v Češči sčasoma postala premajhna.