Vštric z Matejem Praprotnikom

Novinar, radijski voditelj, strokovnjak na področju digitalnih medijev, navdušenec nad trajnostno mobilnostjo in mestni kolesar na poti, da začne odkrivati tudi športne vidike kolesarjenja. Po mestu prekolesari krepko več kot 2000 kilometrov letno in ugotavlja, da je kolesarjenje najučinkovitejša oblika gibanja v urbanih okoljih.

Kolesarstvo je odkril kot mestni kolesar, in to v San Franciscu, kjer je živel kot štipendist programa Inovacijsko novinarstvo na Univerzi Stanford. V službo na javnem radiu KQED se je vsak dan vozil s kolesom šest, sedem kilometrov daleč in spotoma ugotovil, da lahko odkriva mesto na ta način precej bolje, kot bi ga z javnim prevozom. Navdušeno razlaga o trajnostni mobilnosti in zanima ga, kako razvoj infrastrukture vpliva na število kolesarjev. Kdor je prepotoval svet in vsak dan kolesari iz Črnuč v službo na Radio Slovenija, o tem nekaj ve. In Matej Praprotnik jasno izrazi svoje mnenje.

Si šel ali boš šel na kolo tudi danes?

Ne, danes pa ne, ker sneži. Sneg je edina ovira, edino vremensko stanje, v katerem ne grem na kolo, to pa zato, ker poti niso splužene. S kolesom sem že šel v službo zjutraj, ko še ni snežilo, ko sem šel nazaj, pa je bilo že deset, dvajset centimetrov snega in sem se precej mučil. Takrat sem rekel: nikoli več.

Skratka, sneg je zame edina ovira, ne pa tudi dež. Ljudje me sprašujejo, če me pozimi ne zebe in moj odgovor je: »Kako pa smučaš pozimi? Te ne zebe?« V resnici gre za zelo podobno telesno aktivnost. Tudi temperatura minus deset ni nobena težava. Če dežuje, imam s seboj pelerino in se na kolesu res počutim udobno. Če izbereš udobno kolo, te nič več ne more prepričati v javni promet.

Niti, če javni promet deluje zgledno, kar sicer v Sloveniji ne?

Ja, ker je veliko vredno tudi to, da se gibaš samostojno. Ko se v službi odločim, da je to za danes to, se lahko odpeljem domov takoj. Včasih sem se iz Črnuč vozil z vlakom – kar je bilo bistveno bolj učinkovito kot z avtobusom –, a sem moral vedno gledati na uro, kdaj imam vlak. Če sem s kolesom, sem odvisen zgolj od sebe.

Sicer mislim, da si v Ljubljani najhitrejši s kolesom. Prebivalci mest v čas poti ponavadi ne vštejejo iskanja parkirnega mesta. Ko so lani med prvim lockdownom omogočili v Ljubljani brezplačno parkiranje, sem šel v mesto samo enkrat z avtom, ker je deževalo. Ampak potem nisem našel tega brezplačnega parkirnega mesta. Ko ponudiš neko dobrino brezplačno, jo bodo vsi izkoristili in na koncu je ni več. Tako sem ostal brez brezplačnega parkirnega mesta in izgubljal sem čas. Če bi oblekel pelerino in šel s kolesom, bi bil bistveno hitrejši. In to je scenarij učinkovitosti, s katerim želim navdušiti za kolo tudi druge: tudi če imaš do središča mesta sedem kilometrov ali deset, je kolo časovno še vedno učinkovito, ker ni treba iskati parkirišča, pa še dvajset do trideset minut si aktiven.

Kolo je lahko marsikaj, a v osnovi je prevozno sredstvo, šele potem športni rekvizit. Kako dojemaš kolo v prvinskem smislu?

V resnici je kolo del življenjskega sloga. Resnično verjamem, da je kolo prevozno sredstvo prihodnosti in si želim to področje raziskati z rekreativnega vidika. Zdaj že vidim, da bi se lahko nad kolesarjenjem navdušil enako kot nad smučanjem. V točki, ko kupujem rekreativno kolo, ugotavljam, da je enako, kot pri nakupu smuči: preveč je možnosti. Najprej je treba razumeti, kakšne vrste smučar ali kolesar si. Ker sem pretežno ali izključno mestni kolesar, še ne vem, v katero smer bom šel.

Glede na moje navdušenje nad kolesom in konceptom premikanja, za katerega si sam vir energije, se mi zdi kolesarjenje na dolgi rok izjemno učinkovito, sploh glede na energetske krize, ki še prihajajo. Slovenija nima jasne energetske strategije do leta 2050. In če bi se vrnili k preprostim rešitvam, bi bilo mogoče malce lažje. Mislim, da električni avtomobil ne more biti prihodnost, ker je še vedno avtomobil in v Sloveniji ga še vedno poganja premog iz Termoelektrarne Šoštanj. Če bi ljudi prepričali, da se premaknejo na kolo, bi bil to velik dosežek.

Šokiral me je podatek Urbanističnega inštituta RS, da je leta 1991 okrog 90 odstotkov otrok prišlo v šole peš ali s kolesom, zdaj pa samo še četrtina. Kako je to mogoče?

Ko vidim, kako se zjutraj ob osmih zabašejo ceste okrog šol v Črnučah, vidim, da je nekaj res narobe. Zgradili smo infrastrukturo za motoriziran promet, ne pa za kolesa. Tudi če bi želeli priti v šolo s kolesom, infrastruktura tega pogosto ne dopušča. Nekje bodo morali otroci na pločnik ali na cesto, to pa ni v redu. Infrastrukture pogosto ne prilagodimo našim ciljem.

Motijo me subvencije za električne avtomobile, kajti, kje so subvencije za kolesa? Razumem, da je za tem vedno biznis, ampak so države, ki so med pandemijo subvencionirale nakupe koles. Kolesarjenje bi rešilo marsikateri problem, na primer debelost otrok, onesnažen zrak … in moje vprašanje je, zakaj se tega ne oprimemo. Zakaj iskati avtomobile brez izpustov, če imamo kolesa? Avtomobili so še vedno veliko breme za okolje, sploh zaradi vseh tehnologij, ki jih vsebujejo. Ostaja vprašanje kako pridobivamo elektriko in kako jo bomo čez dvajset let.

Poleg ekološkega problema, ki se ga še nismo čisto zavedeli, je že tu prostorski problem. Avto zasede štirikrat več prostora kot kolo. Ampak želim opozoriti še na vmesno pot med električnim avtomobilom in kolesom: e-kolo je odlična rešitev za nekoga, ki kolesari v Ljubljano vsak dan iz Kamnika.

Vsekakor je boljša opcija kot električni avto. Prepričan sem, da si bom nekoč, ko ga bom potreboval, tudi sam omislil električno kolo. Sosed mi je že ponudil, da bi namestil elektromotor na moje prejšnje kolo, kar bi bilo po eni strani super, ampak po drugi strani želim teh sedem kilometrov in pol v službo prevoziti sam. Električna kolesa se mi zdijo smiselna alternativa avtomobilom. Vidim, da je to tržišče izjemno bogato in kadarkoli kupujem kolesa, se mi pojavljajo te opcije. Sam še nisem ciljna publika, a če bi živel v Kamniku, bi ga mogoče že imel.

V San Franciscu so se nekateri v kampuse vozili z avtobusi, Google je imel na primer svojega – kar je nenavadno, ker Google ni plačeval za infrastrukturo, ki jo je uporabljal, Google bus se je tako ustavil na postaji javnega prometa. Po drugi strani je bilo kup ljudi, ki so se s kolesom vozili iz San Francisca v Palo Alto, to pa je kar okoli 50 kilometrov.

Mural ob kolesarski stezi Duboce v San Franciscu

Mural ob kolesarski stezi Duboce v San Franciscu Matej Praprotnik

 

Leta 2010 se je v Silicijevi dolini govorilo, da če hočeš skleniti posel, pojdi na kolo – bog ne daj, da bi igral golf. V mislih so imeli sicer gorsko kolesarjenje v gorah, kot je Tamalpais.

Malo moram izzivati. Kriv sem tudi jaz, ker ne vem, če sem lani z avtom prevozil dva tisoč kilometrov, s kolesom pa skoraj desetkrat toliko. Hitro pride do moraliziranja, češ, kolesarji smo boljši ljudje, ker ne onesnažujemo okolja, trajnostna mobilnost pa postane ene vrste poza.

Razumem kaj govoriš, ampak mislim, da se ljudje ne delimo na voznike avtomobilov, kolesarje in pešce, ampak smo preprosto ljudje, ki uporabljamo za mobilnost različna sredstva. Rekel bi, da kadarkoli je to mogoče, uporabi kolo. Vedno ne gre. Tudi jaz imam avtomobil, je pa res, da prevozim bolj malo. Z družino gremo na morje, smučat ali v trgovino. Predvsem znotraj mesta pa lahko veliko poti preprosto opraviš s kolesom.

Ali je navdušenje nad trajnostno mobilnostjo poza? Upam, da ne. Trajnostna mobilnost bi morala biti resna alternativa. Je pa res, da meščani nimamo veliko vpliva na prometne politike. Kar me zelo skrbi v Ljubljani je, da v Emoniki načrtujejo tri tisoč parkirnih mestih. Kakšno neumno sporočilo je to? Se pravi, želimo, da v mesto pride tri tisoč avtomobilov. Da, pridite v Ljubljano z avtomobilom, ampak parkirajte izven mesta in se pripeljite v mesto z javnim prevozom.

V Mariboru pa želijo zgraditi predor pod mestom, kar pomeni, da razmišljajo o gradnji infrastrukture za motorna vozila. Sam mislim, da to ni dobro. Bolje je mesta odpirati kolesarjem in pešcem. Videl sem že veliko primerov, kjer so se mesta res ozelenela. Barcelona veliko dela na tem. Na Danskem ali Nizozemskem vidiš kolesarje v vsakem vremenu. Ampak človeka je treba posaditi na dobro kolo in ko se bo počutil udobno, bo dejansko videl v tem alternativo.

Spodbujamo nakup električnega avtomobila, a mislim, da bi bilo bolj smiselno spodbujati nakup kolesa. Lahko obojega, ampak tudi kolesa.

Če ostanem na temi ločevanje na kolesarje in voznike avtomobilov. To ne pripelje daleč. Sem pešec, voznik avtomobila in kolesar. Ker sem kolesar, sem tudi kot voznik avtomobila previdnejši, ko vidim kolesarje in pešce, ampak v prometu se pojavljam v različnih oblikah in ne verjamem v to ločevanje. Na Twitterju vidim, da se pogosto poenostavlja: »Ti kolesarji v Ljubljani, ki vozijo med pešci.« In po drugi strani: »Ti vozniki BMW-jev.« Ali si dober kolesar in pozoren voznik, je odvisno od čisto drugih kakovosti in vrednot. Mislim, zadnjič sem se s kolesom skoraj zaletel v pešca, ki je gledal v telefon.

Srečujem tudi veliko nestrpnih kolesarjev. Imaš dve vrsti tistih, ki vozijo v nasprotno smer na kolesarski stezi. Tiste, ki se ustavijo, opravičijo. In tiste, ki vozijo vehementno in se jim moraš ti umakniti.

Določene stvari na področju kolesarske infrastrukture se vsaj Ljubljani premikajo na bolje, a lahko bi bilo še dosti bolje.

Zdaj je imela Mestna občina Ljubljana zelo lepo priložnost, da bi kolesarsko stezo do Črnuč speljala tako, da bi bili kolesarji in pešci ločeni … ampak je ni. Če zgradiš novo kolesarsko stezo, a je ne razširiš bistveno oziroma ne omogočiš prehitevanja, to pomeni, da mogoče v resnici ne razmišljaš, da bi bilo lahko kolesarjenje čez deset let pomembnejše. Tu je bilo treba zapraviti evropska sredstva in so to infrastrukturo izboljšali. A še vedno so tam pasti, ki kažejo na to, da smo zgradili kolesarsko stezo zato, ker jo je bilo treba in smo dobili denar. Lahko bi naredili tudi kak korak več.

Nekatera evropska mesta so preurejala infrastrukturo tako, da so dala več prostora kolesarjem in mislim, da je to edini pravi način. Več kolesarjev namreč pomeni večjo varnost za vse.

Zdaj razmišljam, da bi me skrbelo, če bi otroka spustil v šolo v centru mesta s kolesom. Želim si, da bi bila do takrat infrastruktura boljša. Všeč so mi mesta, ki imajo infrastrukturo za kolesa ločeno od glavnih cest, in kolesarske žile, ki sem jih videl tudi že v nekaterih mestih v ZDA. Na primer v Denverju, v Koloradu. Samo poslovno središče kolesarjenje ni posebej prijazno, iz spalnega naselja do centra pa ob potoku poteka zelo prijazna kolesarska pot, ki je umaknjena od motoriziranega prometa. Imam zaslonski posnetek z Google Maps, ki sem si ga naredil za prvo pot.

Pomemben je predvsem vidik varnosti. Na cesti droga sredi ceste ne vidiš, na kolesarsko cesto se ga pač postavi. Argument je: »Saj morajo biti pazljivi.« Ne, infrastruktura mora biti zgrajena tako, da se absolutno zmanjša možnost poškodbe. Ponekod je kolesarska steza videti kot nek poligon, kot bi testirali kaj znaš.

Kdaj in zakaj te je zamikalo, da bi se začel s kolesom tudi rekreirati?

Že dve leti nazaj sem razmišljal o kolesu, a me je prestrašila ponudba na trgu in nisem več vedel kakšno kolo potrebujem. V resnici je ta želja ves čas nekje v ozadju možganov. V srednji šoli, ko sem živel v Slovenj Gradcu, sem se veliko vozil z gorskim kolesom, a ko sem prišel v Ljubljano, sem na to malo pozabil in zdaj se je želja po tem športu spet prebudila, podobno kot želja po smučanju, ki sem ga vmes opustil. Težko rečem, ampak mogoče so na to željo vplivali tudi kolesarski uspehi – moram reči, da sem predlani in lani z zanimanjem spremljal Vuelto in Tour. Ob tem začneš razmišljati, da je lahko kolesarjenje zelo lep šport, v Sloveniji pa še posebej.

Žal sem se dokončno odločil šele letos, ko zaradi zaostajanja ponudbe za povpraševanjem zadeve stojijo tako, da bom pač vzel kolo, ki je na voljo in raje ne bom čakal. Navadil sem se, da je čisto v redu kupiti kolo na spletu – ampak, ravno so mi speljali kolo, ki sem ga želel, zato bom šel po koncu karantene v trgovino, ga preizkusil in kupil.

Nagibal sem se h gravel kolesu, potem pa sem srečal ljudi, ki so rekli, da so kupili gravel in jim je mogoče malo žal, ker v Sloveniji tega niti ne rabiš … Med prebiranjem intervjujev na Rundi me je razveselilo, da je že veliko ljudi dalo svoje mnenje glede koles. Po poklicu sem zelo radoveden, tako da bom že znal vprašati in bom ponižno raziskoval lepote Slovenije. Na tem področju sem nepopisan list, ampak komaj čakam to pomlad, ki se je danes zamaknila za en teden, da se bom usedel na kolo.

Greva še na stvari, ki jih sicer v življenju počneš, to je ukvarjanje z razvojem spletnih vsebin. Takole je: Runda nima strani na Facebooku …

Res ne? Uau, super! Uau.

Eden redkih si, ki se jim zdi to super, ljudje se običajno čudijo. Mi vemo, zakaj je tako. Ker sem v pripravi na intervju bral tvojo objavo na Mediumu o tej problematiki, te lepo prosim, da bralcem na kratko razložiš, zakaj je reči Facebooku ne za medij dobra odločitev.

Na Facebooku gradiš skupnost v okolju, ki ni tvoje, in pristajaš na njihova pravila. A skupnost – to smo že skoraj pozabili – lahko zgradiš tudi na spletnem mestu. Dobro je imeti vizijo kaj hočeš doseči s to skupnostjo. Če želiš združiti skupino kolesarjev, ki so navdušeni nad samim športom, mislim, da Facebook ni edina možnost in da je mogoče to narediti drugače in, ne boste verjeli, tudi bolje.

Če me zanima kolesarstvo, bom ta hip na Facebooku videl samo plačane objave, relevantnih pa mi ne bo prikazal. Zato sem se že navadil, da stvari, ki me zanimajo, ne iščem na Facebooku, ampak tam, kjer so, to je na spletiščih oziroma spletnih mestih.

Zato se mi zdi zelo, zelo pametno, da gradiš skupnost na dobesedno lastnem ozemlju. Tako sam postavljaš pogoje. Ne veš kaj bo na dolgi rok s Facebookom, svojo platformo pa znaš dobro razvijati.

S kolegi na RTV-ju smo vedno bolj razočarani nad Facebookom. Predvsem nas vedno prisilijo v to, da pristanemo na njihove pogoje. Mislim, da tako močna skupnost, kot so v Sloveniji kolesarji, vzdrži tudi brez Facebooka. Ko sem bral intervjuje na Rundi, so mi pomagali pri mojem razmišljanju o kolesih … uporabnike je treba navaditi, da na novice ne čakajo na Facebooku. Pojdite na rtvslo.si, ker tam so novice. In če hočeš podatke o kolesarjenju, jih ne čakaj na Facebooku, ampak pojdi tja, kjer je to lepo organizirano in na voljo.

Tudi forumi pridejo prav. Forumi so bili veliki, dokler ni prišel Facebook in smo jih malo pozabili, zdaj pa spet rastejo. Škoda se mi zdi Facebooku dajati vsebine brezplačno. Naj pridejo ljudje k meni, kjer jim jaz zagotavljam res dobro vsebinsko izkušnjo. Skratka, spletna stran je lahko zelo pogosto dovolj.

So veliki mediji, ki opuščajo Facebooku in nad njimi sem navdušen. Največji brazilski časopis, Folha de Sao Paolo, je odšel s Facebooka – in ne trpijo. Kako ne? Ne! S Facebooka je šel tudi novozelandski medij Stuff. In kaj so ugotovili? Promet jim je zrasel. Sicer predvsem zaradi epidemije, ampak imeli so pomisleke, kaj se bo zgodilo, ko bodo odšli s Facebooka, pa to ni imelo velikega vpliva.

Facebook ima svoje težave, ki se, kot vidimo, ne rešujejo. In enkrat bo ljudem tega dovolj.

Skratka, zato Runda ni na Facebooku! Zdaj te sprašujem kot zapriseženega radijca. Ob izumu televizije so svarili, da bo radio crknil. Potem so razlagali, da bo crknila tudi televizija. Oboje živi še naprej skupaj z internetom. S podkasti pa so zvočne vsebine postale priljubljene, kot morda že dolgo ne. Si vedno gojil optimizem, da bo tvoj medij preživel vse te pretrese?

Mogoče bom lahko čez eno leto rekel, da sem nad kolesarstvom tako navdušen, kot sem že dolgo nad zvokom. Ta trg zdaj dejansko izjemno raste in tudi storitev na področju radia je izjemno veliko: pretočna glasba, zvočne knjige, radio na zahtevo, podkasti … Ko se zjutraj usedem na kolo in vtaknem slušalko v eno uho, se težko odločim, ali bom poslušal tuj radio v živo, Val 202, Jutranjo kroniko, zvočno knjigo ali kak podkast.

To priča o tem, da je ponudba res izjemno velika in k temu je veliko prinesel internet. Samo zvočno pripovedovanje ni nikoli izgubilo svojega čara, ker je bistveno bolj dostopno, pa raste tudi število uporabnikov. To je zame, ki se ukvarjam z zvokom, res navdihujoč čas. Že pred 15 leti sem navdušeno govoril, kako bo podkast popolnoma spremenil medijsko krajino. To se sicer še ni zgodilo, ampak, poglej, že takrat sem bil totalno navdušen in prepričan, da bodo podkasti postali nekaj res relevantnega. In izkaže se, da je podkast odličen medij za nišno javnost, tudi kolesarsko. Ko mi ljudje govorijo, naj že naredim svoj podkast, sem razmišljal, da bi ga mogoče delal v zvezi s kolesarjenjem in kolesarji. Ker so podkasti tudi odlično orodje za gradnjo skupnosti.

Če govoriš tuj jezik, se ti odpre vesolje podkastov. Ta ponudba je na primerljivi ravni kot Netflix, samo da je ljudje ne poznajo. Leta 2010 sem v ZDA odkril ameriški radio. Zaprepaščen sem bil nad kakovostjo javnega radia in količino vsebin, ki so že kmalu obstajale kot podkasti. In ko se enkrat priklopiš na tako žilo vsebin, ne moreš več dol.

Vsi podatki kažejo, da število poslušalcev za vse storitve raste. Zanimivo je, da Spotify vlaga v produkcijo zvočnih vsebin. To ni več samo glasba, ampak tudi podkasti in zdaj sem odkril celo neko radijsko igro. Se pravi, glej, radijsko igro odkrivajo. Ima tudi že šove v živo torej so, glej, glej, odkrili radio (smeh). Občutek imam, da torej Spotify že posnema radio. Torej mora biti radio še kar kul, čeprav je star že več kot sto let.

Za kolesarje so podkasti odlični, poslušaš jih na primer, ko si na Zwiftu.

Tudi na kolesu med vožnjo pogosto poslušam radio, a le z eno slušalko, ne vem pa, kako je s tem na cestnem kolesu, to bom moral še odkriti.

 

Najljubši odsek kolesarske poti v Ljubljani in tujini.
Med prenovo infrastrukturena Dunajski sem moral iskati nove poti in me je totalno navdušil drevored na Topniški, mimo Savskega naselja. Zaradi korenin je kolesarska steza sicer obupna, ampak pogled pod krošnjami dreves je čudovit. Če bi bila še steza taka, kot mora biti, bi bilo res lepo.
V tujini pa mi je všeč San Francisco ker je slikovito mesto in res lep izlet vodi čez Golden Gate Bridge na sever v Marin County in v kraje, ki jih opisuje Jack Kerouac.

osebni arhiv

Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?
Odkar sem gledal film Zgodba iz Lizbone, v kateri se je glavni lik odpeljal v Lizbono, sem si želel z avtom v Lizbono. Zdaj si želim v to meni ljubo mesto s kolesom. Šel bi tudi na Torre, najvišji portugalski kontinentalni vrh v gorovju Serra de Estrella, ki je visok 1993 metrov. Morda enkrat iz mesta Covilha do vrha.
S katerim kolesarjem bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Želim si spoznati več ljudi, od katerih bi se lahko učil o kolesarstvu. Do takrat, ko se bom kaj naučil, bo treba spiti še veliko kav. Ljudje mi sicer pravijo, da če greš proti Rašici, je možnost, da srečaš medveda ali Primoža Rogliča. Če srečam njega, bom vsekakor poskusil iti z njim na kavo.
Kaj najraje piješ pred, med in po kolesarjenju?
Glede na to, da sem mestni kolesar, vsekakor kavo. Najraje imam espresso, ki pa ga ne pijem najbolj pogosto in morda bi ti na to vprašanje že naslednjič odgovoril drugače. Zjutraj si ponavadi naredim kavo z mlekom.
Kaj najraje ješ pred, med in po kolesarjenju?
To bom moral še ugotoviti. Res pa imam za zajtrk ponavadi kosmiče z borovnicami, jogurtom in arašidovim maslom.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Kolo je vozilo prihodnosti. In če te zanima prihodnost, pojdi na kolo.
Kakšno kolo voziš?
Cortina Mozzo. Stalo je več kot tisoč evrov. To se mi je zdel na začetku velik strošek in malo zaboli, ko kupiš. Ampak takoj, ko sem ga preizkusil, sem se vprašal, kaj sem delal deset let s slabim kolesom. Kolo je udobno in zaradi jermenskega pogona neslišno ter ne zahteva veliko vzdrževanja.
Ko se ti mudi v službo, se ti včasih sname veriga, z jermenom pa to odpade. Moram reči, da je vožnja po pol leta enako udobna kot prvi dan. Edina težava infrastrukture v Ljubljani je, da kolesa ni mogoče vedno varno prikleniti.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Ne spoznam se še dovolj na znamke, ampak zdaj vem, da si želim karbonski okvir, hidravlične zavore in vsaj opremo Shimano 105. Prepričan sem, da bo kakšno moje kolo stalo deset jurjev, ampak čez dvajset let. Če bi imel zdaj veliko denarja, pa bi si kupil kolo z elektronskim menjalnikom.

Komentarji

Čestitke za razširjanje kolesarskih obzorij. Lepo je brati o tudi o komjutanju, ne se ustaviti, tudi opis kakšnega kolesa in opreme bi bil zanimiv. Pa še cel kup odtenkov obstaja (tovorna kolesa, monocikli, ležeča kolesa...), če že širite obzorja dvokoles.

Drugače sem se leta vozil v center LJ iz Domžal. Časovnica je bil naslednja:
- avto: zjutraj 45-50', nazaj >45' (parkirišče pred službo)
- vlak: 45 min (10' do postaje + povprečno 30' na vedno zamujenem vlaku, 5' do službe)
- kolo: zjutraj 45', nazaj <40'.

Večinoma sem šel s kolesom (90%) in užival vsakokrat. Škoda, da država ne spozna ekonomskega in tudi ostalega vidika kolesarjenja v službo in tega
vzpodbuja in podpira.
Zakaj ni subvencije za nakup kolesa/opreme/servisa za prevoz v službo? Morda bi morali ukiniti oz. obdavčiti povračilo stroškov za prevoz na delo in s ta denar preliti v druge oblike mobilnosti.

Odličen intervju. Bravo!

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.