Kolesarjenje po pločnikih. Zakaj?

S kolesarjenjem po pločnikih (kar je prepovedano) in na območjih za pešce (kar ni nujno prepovedano) ni pravzaprav nič narobe, dokler kolesarji spoštujejo absolutno prednost pešcev in jih ne ogrožajo. A žal se pogosto dogaja kolesarska uzurpacija prostora za pešce na povsem enak način, kot si ceste uzurpirajo najprimitivnejši vozniki avtomobilov. Norenje. Tesno prehitevanje. In zvonjenje! Nasilje hitrejših nad počasnejšimi. Primitivizem, ki ne sodi v civilizirano družbo.

Tudi Švedi kršijo predpise

Kolesarjenje po pločnikih seveda ni izključno slovenska praksa, ampak je očitno razširjeno tudi na Švedskem, ki slovi po urejenosti (s čimer se sicer ne bi strinjali njihovi večni rivali Norvežani), o njej pa tudi kak slovenski junak poroča v samih presežnikih. Sicer verjamem, da ta kršitev prometnega predpisa na Švedskem poteka precej bolj miroljubno, kot recimo na ljubljanskih ulicah, a je očitno dovolj razširjeno, da so na Švedskem nacionalnem inštitutu za raziskave cest in prometa izvedli študijo o razlogih za to »nemoralno in iracionalno« početje.

Raziskavo so izvedli v Linköpingu, s 160 tisoč prebivalci petem največjem švedskem mestu. Promet je tam umirjen, redek do srednje gost, pešci in kolesarji so njegov običajen sestavni del. Infrastruktura za kolesarje obstaja, a je nekonsistentna, sestavljena iz kolesarskih stez, kolesarski pasov na cesti in deljenih površin za kolesarje in pešce. Kot povsod po Švedskem, je kolesarjenje na pločnikih prepovedano, čeprav je od leta 2014 dovoljeno mlajšim od osem let, če ni kolesarske steze.

Trije razlogi, ki ne presenečajo

Kljub umirjenemu prometu je eden od razlogov za vožnjo po pločnikih izogibanje avtomobilom zaradi strahu in nelagodja. Pri tem kršitelji verjamejo, da so ukrepi policije, ki kaznuje vožnjo po pločnikih, nelegitimni.

Drugi razlog je bolj tekoča vožnja, pri čemer vprašani niso znali jasno razložiti, zakaj menijo tako, a zaključek je, da je – celo na Švedskem – za ljudi tekoča vožnja pomembnejša kot spoštovanje pravil. Raziskovalci so sicer izpostavili, da je normalno, da kolesar išče čim bolj logično oziroma naravno pot, da torej teži k tekoči vožnji. Težava je v tem, da je okolje načrtovano za motoriziran promet, ne da bi upoštevali potrebe ljudi.

In tretjič, slaba infrastruktura, ki je bodisi dvoumna bodisi nerazumljiva. Predvsem manj izkušeni kolesarji v tem primeru bolj gotovo zapeljejo na pločnik, kot da bi vztrajali na cesti skupaj z avtomobili.

Nič novega

Raziskava je pokazala tisto, kar se zdi popolnoma očitno. Kdor se na cesti ne počuti varnega ali se mora po kolesarski stezi voziti daleč naokoli, med količki, oglasnimi panoji in čez robnike, bo ubral varnejšo in lažjo pot, ne glede na prepoved. In ne glede na to, ali smo na Švedskem ali v Sloveniji.

Po drugi strani bolj izkušeni, predvsem hitrejši kolesarji, pogosto raje izberejo cesto, kot ločeno kolesarsko stezo ali deljene površine za pešce in kolesarje, ki so še posebej problematične. Razlogi so podobni, kot razlogi tistih, ki kolesarijo po pločnikih. Hitrejši kolesar se želi izogniti pešcem ali bistveno počasnejšim kolesarjem, deloma zato, ker se ne počuti varnega in bolj zato, ker je vožnja po cesti bolj tekoča.

Pri tem je povedno, da kolesarji običajno ne vozijo po površini, namenjeni avtomobilom tam, kjer je kolesarski pas zarisan na vozišču. Seveda zato, ker nimajo nobenega dobrega razloga, da bi tam kršili predpise: vožnja je namreč dejansko tekoča.

Dobra kolesarska steza je privlačna

Naj bodo rezultati raziskav še tako pričakovani, so te koristne, ker odločevalcem jasno pokažejo razloge, zakaj kolesarji kršijo predpise. Ne kršijo jih za zabavo ali zato, ker bi se želeli postavljati, kot to razume marsikateri voznik avtomobila. Predpise kršijo tam, kjer so kolesarske steze neprimerne, bodisi dejansko nevarne bodisi je vožnja po njih rodeo.

Kolesarska steza sama po sebi ni dovolj: biti mora dovolj atraktivna, da se jo kolesarjem splača uporabljati. Atraktivna tudi na ta način, da je uporabna za počasnejše in hitrejše kolesarje, ne da bi med seboj prihajali v konfliktne situacije.

Steze so morda zadovoljivo načrtovane za počasnejše kolesarje, kar je dobro. Toda ustrezati bi morale tudi hitrejšim, sploh zato, ker se s popularizacijo e-koles hitrosti zvišujejo, obenem pa lahko v prihodnosti pričakujemo čedalje gostejši kolesarski promet.