Prvinski užitek je urbana dirka

Že zdavnaj sem si priznal, da smo kolesarji – cestni, gorski, BMX ali gravlerji – nenavadni tiči. A še bolj to velja za mestne kolesarje. Morda jih nekoč razdelim na pet ali deset tipičnih skupin. Preseneča me, da ni več nesreč na kolesarskih stezah, ki jih uporabljajo tako različni ljudje. Od priložnostnih najemnikov Bicikeljev in tistih, ki so nazadnje minimalno intervenirali v sestavne dele kolesa pred sedmimi leti, pa do bombnikov, ki ne le kršijo vse prometne predpise, ampak tvegajo lastno življenje. In potem so tisti, ki se jim na daleč vidi, da se na kolesih počutijo kot ribe v vodi.

Rivalstvo je doma na mestnih ulicah

Ker so dobro navoženi kolesarji. Človek sedi na razmajanem poniju kot na resnem biciklu. Celo sedež ima nastavljen pravilno, torej ne v višini straniščne školjke. Na pločnik skoči kot Michael Vanthourenhout čez prepreke. V ovinku se nagiba navzven in koleno obrača navznoter, kot da bi se spuščal s Stelvia.

Pri rdeči luči se skozi gručo bicikeljašev, tistih s prenizko nastavljenimi sedeži in tistih, ki imajo gumah približno pol bara, zrine v prvo vrsto tako samozavestno, kot da mu absolutno pripada. Usede se na štango, desna noga na pedalu, leva na tleh. Ali pa sploh ne sestopi in pol minute počaka v perfektnem track standu. Pri zeleni se izstreli in gre kot Elia … Viviani.

Veselje jih je gledati … vendar si moramo priznati, da smo seveda smešni. Kriv sem kot Lance Armstrong.

Ko se dva taka srečata … pa je to nekaj podobnega, kot razpisati za nagrado mavrično majico in postaviti na štart Mathieuja van der Poela in Wouta van Aerta.

666

Ko sem bil mlajši in resnici na ljubo tudi precej hiter kolesar, sem na razne provokacije na cesti ali terenu rad odgovoril s počasnim navijanjem tempa, dokler ni začel človek hlastati za zrakom, potem pa sem spil požirek vode, pobrskal po telefonu ali celo nekoga poklical. Na kraj pameti mi pa ni padlo, da bi z nekom dirkal po Celovški.

Zdaj sem petnajst let pametnejši. Slepe potnike, ki se izstrelijo na nadvoz, rade volje navlečem in tudi jaz uživam, ko na vrhu slavijo, sploh če potem še nekaj kilometrov pogledujejo nazaj, prepričani v to, da so strli tega pozerja.

Ko name naleti komjuter … temu bom pa pokazal hudiča!

Ko ti obrne čelado

Tistega večera so bili pred menoj trije dnevi, ko naj bi vsega skupaj kolesaril kakšnih dvanajst ur, zato ni imelo nobenega smisla divjati na desetkilometrski mestni vožnji. Elegantno sem s seniorjem po Celovški manevriral med količki, luknjami in kolesarji tipa vijugam po celi stezi s praznimi gumami. Ponudnik pretočnih vsebin mi je nudil udaren izbor metala stare šole.

Potem je po desni nekaj švignilo z dvakratnikom moje hitrosti, skočilo s pločnika nazaj na kolesarsko stezo in utripajoča rdeča lučka se je oddaljevala kot srnina bela zadnjica, ko jo prestrašite na polju. To je bil res impresiven nastop. Moral sem ugotoviti, kako hitro se pelje. Šel je tako hitro, da sem moral pri precej težkem prenosu razviti kadenco krepko čez 110. Komaj sem še ujel zeleno, malo sem se mu približal, potem pa sem si rekel, da je to pač to. Trije težki dnevi so pred teboj, stari, umiri se.

Potem je pogledal nazaj. Pogledal je, kje sem. In še bolj pohodil.

O, ne!

Odzvonilo je

Po občutku je letelo krepko čez 40 kilometrov na uro. Senior je moral ječati ob tej sili, ko je letel čez neravnine. Resno me je zaskrbelo, da ne bo zneslo, forma je pač daleč od lanske, tisti pa je na beli Nakamuri kar šel. In potem je, verjeli ali ne, izvedel prepovedani aerodinamični položaj.

Hitrejši je bil. Dve minuti je šel bolje. Ampak laktat je zoprna reč. Prepričan sem bil, da ga bo zvilo. In slednjič ga je, še pred prvo rdečo lučjo, odrezalo tako celovito, da mi je bilo kar žal. Ne njega. Ravno sem se ogrel in upal, da bova ponovila s štartom na naslednjem semaforju. Na cilj bom prišel poten, budalo pač, ampak zdaj je, kar je.

Vendar ni bil več za to. Škoda.

Vseeno mislim, da je bilo to do tistega dne najboljše letošnje kolesarsko doživetje. Kaj je boljše, kot čez mesto v mrazu in temi, z rdečo utripajočo lučko pred seboj, noreti na trideset let starem biciklu. Prvinski užitek, ki ti ga ne da specialka za deset jurjev.

For Whom The Bell Tolls.