Slepi potnik

Napol prazna kavarna. Prijetno vzdušje. Mir. Berete časopis. Srebate kavo. In potem se nekdo usede za vašo mizo. Brez besed. In začne škiliti v časopis, ki ga berete, ali celo brez vprašanja vzame prilogo. Precej nevljudno, pravzaprav nesramno. To se mi še ni zgodilo. Vsaj ne v kavarni. Se pa podobne reči dogajajo na cesti. Kar naprej.

Parazitizem

Včasih ga opaziš šele potem, ko zadaj nekaj zaropota. Zdrzneš se. In je tam zadaj, potuhnjeno se skriva v zavetrju. Počilo je, ker je zapeljal v luknjo. Ker mu je nisi pokazal. Ker nisi vedel, da imaš gosta. Bog ve, koliko časa že. Še enkrat ga pogledaš, a ne reče nič. Kot da se ne vozita skupaj. Kot da bi prisedel za mizo v kavarni, a nič rekel.

Včasih se to zgodi, ko se sploh ne pelješ počasi. Veš, da je tam zadaj. Stegna pečejo in počasi se začne podoben občutek pojavljati v pljučih. Zapelješ desno, streseš komolec. Nič. Streseš ga še enkrat. Nič. Hitrost že pade z 38 na 29 kilometrov na uro. Pogledaš nazaj, a parazita sploh ne vidiš, tako uspešno je namreč skrit v zavetrju.

Zaseda

Ali pa je eden tistih, ki počakajo na priložnost in se na nadvozu izstrelijo, kot se je v najboljših časih Cavendish izza zadnjega kolesa Bernieja Eisla. Mogoče na vrhu še pogleda, koliko škode je naredil, tako da, brez vsakega sramu, sploh ne pusti dvoma o tem, ali je pohodil nalašč.

Včasih sem ob takih gverilskih akcijah nekoliko užaljen, a ne zaradi poraza samega, pač pa zato, ker očitno ne dajem dovolj dobrega vtisa, da z menoj ni dobro zobati češenj. Za to, da bi potem privijal tempo ravno toliko, da bi imel skakalec čedalje več težav pri ohranjanju distance, pri čemer bi mu sledil, tudi ko bi skušal pobegniti levo ali desno na kako obskurno cesto, sem že prepameten. Naj ima svoje veselje. Stavim, da potem v bifeju soborcem razlaga o nekem pozerju, ki ni mogel slediti niti čez nadvoz.

Simbioza

Seveda nimam nič proti tistim, ki izkoriščajo zavetrje, tako kot nimam nič proti tistim, ki prisedejo za mizo ali celo vzamejo prilogo k časopisu. Kadar seveda vprašajo, če smejo. Na kolesu je dovolj, da pozdravijo in morda omenijo, da niso za nobeno rabo in si zato želijo brezplačno vozovnico. Lepo je, če na koncu rečejo hvala.

Del kolesarjenja je namreč druženje. Tudi z neznanci, s katerimi nas druži samo bicikel. Večkrat se komu priklopim in včasih niti ne zamenjam, ampak tudi vnaprej povem, da sem bodisi pečen bodisi len. Če jih je volja in imamo čas, gremo lahko potem tudi na pivo. Včeraj smo ga z dvema fantoma dobro žulili okoli barja, vsak po svojih zmožnostih. Odlično je bilo.

Kdor ne zmore, pač ne zmore. Naj ostane na repu ali pa gre okoli le toliko, da pokaže dobro voljo in da se lepo zakroži.

Dinamika kolesarjenja v skupini dobro simbolizira socialo. Močnejši pomagajo šibkejšim. Se pa, kot vemo, v teh sistemih vedno pojavijo tisti, ki so pametnejši, in to tudi izkoristijo.

Kdor zna, zna

Ne vem če imamo Slovenci besedo za wheel suckerje, torej za tip kolesarjev, ki iz golega oportunizma niti na običajni rundi nikoli ne pomolijo nosu na veter. To je sicer včasih prava umetnost in če jo kdo obvlada res dobro, mu je treba pravzaprav čestitati. Ampak če je dober, ga običajno niti ne opazimo. Ali se pojavi spredaj ravno na vzponu, ampak res samo na vzponu, ali zapenja čevelj ali nekomu čisto zadaj ponuja gel, tako da se spet vrne na rep …

In s tem pravzaprav ni nič narobe, dokler ne skoči iz zasede pred tisto tablo, kjer se vedno šprinta, ob tem pa si morda celo misli, da je pametnejši od vseh ubogih par, ki so ga pripeljale v idealno pozicijo za šprint. Takim je treba izstaviti račun. Predlagam rundo po rundi. Ko skoči na stranišče, brž čelade na glavo in domov, pa naj potegne kartico na plan.

Samo da ni fant taista oseba, ki vedno pozabi denarnico.