Elizejske poljane: Obnova šprinterske arene

Vzdolž Elizejskih poljan se vrstijo drage kavarne in trgovine prestižnih znamk, a v zadnjih tridesetih letih zares zablestijo le 14. julija med vojaško parado ob dnevu padca Bastilje in približno dva tedna kasneje, ko jo zavzame kolesarska parada. Prav zato, ker se s krogi med Place de la Concorde in Place Charles de Gaulle že od leta 1975 zaključi Tour de France, je novica zanimiva tudi za ljubitelje kolesarstva.

Promenada, ki je postala prometnica

Odkar je leta 2014 županovanje prevzela Anne Hidalgo, sicer sploh prva ženska na tem položaju, se Pariz korenito spreminja in postaja meščanom bolj prijazno mesto. V zadnjih letih je močno upadel motorni promet na pariških ulicah in avenijah, kar so volivci nagradili na lanskih lokalnih volitvah, ko je županja dobila zaupanje tudi za naslednji šestletni mandat.

Z bolj ali manj odlično kolesarsko infrastrukturo naj bi samo v letu 2019 število kolesarjev naraslo za 50 odstotkov, uporaba avtomobilov pa je začela upadati prvič od 40. let prejšnjega stoletja. Med drugim so kolesarji dobili svoj, od ceste ločen vozni pas tudi na Elizejskih poljanah, a je to še vedno s pločevino natrpana osempasovnica. V povprečju jo na uro prevozi 3000 avtomobilov, zaradi česar naj bi bil zrak še bolj onesnažen kot na pariški obvoznici.

Kdor se je tam znašel na običajen dan, je bil šokiran zaradi prometne gneče, ki kulminira pred Slavolokom zmage. Trg Charlesa de Gaulla je tako pravzaprav ogromno krožišče, kjer vladajo zanimivi zakoni ceste in kdor tega ni vajen, lahko tam bodisi obtiči za večno bodisi ga promet izvrže povsem drugam, kot je bil namenjen.

Avtomobilov je pravzaprav le nekaj manj kot pešcev, teh naj bi bilo ob normalnih dneh 100.000, toda kar 68 odstotkov je turistov, od tega več kot 85 odstotkov tujcev. Domačini se torej na široko izogibajo aveniji, ki je poimenovana po nebeškemu raju iz grške mitologije – in je danes vse kaj drugega kot raj. Pravzaprav je simbol vsega, kar je narobe z velemesti.

Nič več glavna prometnica za avtomobile

Odbor za Elizejske poljane se za prenovo zavzema od leta 2018 in konec prejšnjega tedna je prišlo do odločitve, da bodo gromozanskemu projektu namenili 250 milijonov evrov. Že pred olimpijskimi igrami leta 2024 naj bi preoblikovali Place de la Concorde, ki naj bi spet dobil podobo pravega trga. Po olimpijskih igrah pa naj bi temeljito posegli še v samo avenijo.

Podrobnosti sicer niso znane, o prenovi pa se piše v presežnikih, kot je na primer, da bo to »izjemen vrt«. Kot dokazujejo tudi fotografije, bo prostora za avtomobile pol manj, torej s po dvema pasovoma v vsako smer. Na vsaki strani je videti precej široko dvosmerno kolesarsko stezo, ki bo daleč od ceste. Med kolesarsko stezo in cesto bodo parkirna mesta za avtomobile, motocikle in kolesa, avtobusne postaje in cvetlični otoki, vse skupaj pa je videti precej prostorno. Zasadili naj bi več drevja in tako izboljšali kakovost zraka, predvsem pa bodo imeli pešci – in kolesarji – več prostora v krožiščih na obeh trgih, ki ju avenija povezuje.

In kaj to pomeni za parado šampionov na Touru? Cesta bo precej ožja in je zaradi dirke, sodeč po fotografijah, zaradi otokov s cvetlicami ponekod niti ne bo mogoče razširiti. Podlaga ne bo asfaltirana, a tudi ne bo več granitnih kock, ki jih mestoma zakrivajo zaplate asfalta. Gotovo bo manj defektov, ki so vedno stalnica na Elizejskih poljanah, bi pa utegnil biti šprint precej hitrejši. Še največje vprašanje se pojavlja v zvezi z dinamiko prenove, ki lahko kakšno leto prekine tradicijo dirkanja na tej odprti areni. Upajmo, da ne.

Elizejske poljane, lekcija iz splošne izobrazbe

Glede na to, da imajo Elizejske poljane tako pomembno mesto v kolesarski zgodovini, je dobro o njih vedeti še kaj več, kot našteti zadnjih deset zmagovalcev in povedati, da gre za 1,9 kilometra dolgo in kar 70 metrov široka avenijo, ki povezuje Place de la Concorde z Obeliskom iz Luksorja in Place Charles de Gaulle s Slavolokom zmage. Elizejske poljane so del Zgodovinske osi, ki se skozi Tuilerijske vrtove nadaljuje do Louvra, narodnega muzeja. Tam – oziroma nekaj let v novi Tuilerijski palači – je bila do selitve v Versaille kraljeva rezidenca.

Kjer so danes Elizejske poljane, pa so bili vrtovi kraljeve kuhinje – jedlo se je veliko in dobro, zato je bilo smiselno imeti povrtnine pri roki. Pred skorajšnjo selitvijo dvora v predmestje ni bilo več potrebe po poljih in kralj Ludvik XIV. je naročil dvornemu vrtnarju Andreju Le Notreju podaljšanje Tuilerijskih vrtov. Tako imenovana Velika promenada je bila na začetku dolga le slab kilometer, segala je do današnjega krožišča Rond-Pont. Šele pozneje so avenijo poimenovali Elizejske poljane in jo leta 1710 podaljšali do današnjega Place Charles de Gaulle.

Pozneje so jo seveda večkrat prenovili, skozi zadnjih tristo let pa je bila pomemben pričevalec velikih zgodovinskih dogodkov. Kjer je danes Place de la Concorde, so revolucionarji izvrševali usmrtitve z giljotino. Slavolok zmage je dal na drugem koncu postaviti Napoleon, a so ga premagali in sklatili z oblasti še pred zaključkom gradnje. Dokončali so ga pod vladavino kralja Ludvika Filipa I.

Pred slavolokom so zmage s paradami slavile nemške čete leta 1871, zavezniki po prvi svetovni vojni, pa spet Nemci po okupaciji Francije leta 1940 in francosko-ameriške sile leta 1944 … od leta 1975 pa proslavljajo kolesarji zmage po športnih bitkah. Doslej so zmagovalci prišli iz 15 različnih držav. Kakorkoli, po tritedenskem peklu bi si težko zamislili boljše prizorišče.

Elizejske poljane, lekcija iz kolesarske zgodovine

Na Elizejskih poljanah se Dirka po Franciji zaključuje šele od leta 1975, a v Parizu je bil vsakokrat cilj že od prve izvedbe leta 1903. Tedaj je Maurice Garin etapno in generalno zmago slavil v predmestju prestolnice Ville d Avray. Od leta 1904 je bil cilj na nogometnem štadionu Parc des Princes, kjer je bilo že leta 1900 svetovno prvenstvo v dirkališčnem kolesarstvu. Zanimivost: direktor štadiona je bil Henri Desgrange, ustanovitelj in direktor Dirke po Franciji. Vseh pet zmag na Touru je tako Jacques Anquetil slavil na tem štadionu, Eddy Merckx pa je vsakokrat rumeno majico oblekel na dirkališču Velodrome de Vincennes, kamor se je zaključek Toura preselil leta 1968.

Na Elizejskih poljanah je v šprintu prvi zmagal Belgijec Walter Godefroot, na prvi fotografiji rumene majice pred Slavolokom zmage pa je Bernard Thevenet. Med letoma 1977 in 1979 je kar trikrat zaporedoma zmagal ubežnik, to so bili po vrsti Alain Meslet, Gerrie Knetemann in Bernard Hinault. Potem se je to zgodilo samo še dvakrat: Američan Jeff Pierce je vse presenetil leta 1987, Kazahstanec Aleksander Vinokurov pa je po napadu leta 2005 prišel v cilj tik pred glavnino. Z bonifikacijskimi sekundami je za peto mesto v skupnem seštevku prehitel Levija Leipheimerja (ki so mu kasneje sicer izbrisali rezultate).

Šprinta ni moglo biti leta 1989, ko je v kronometru od Versaillesa do Elizejski poljan Greg LeMond slekel majico Laurentu Fignonu po spektaklu, kakršnega je letos v še bolj brutalni eksekuciji uprizoril Tadej Pogačar proti Primožu Rogliču.

Sicer pa velja šprint na Elizejskih poljanah za neke vrste šprintersko svetovno prvenstvo in je tudi eden od razlogov, zakaj šprinterji ne odstopijo z dirke, kot se to dogaja na primer na Giru ali Vuelti. Ravna in široka cesta, ki se proti Slavoloku zmage vzpenja, daje zalet čistemu šprintu, v zadnjih letih pa ga lahko spremljamo v spektakularnem posnetku, ko kamera sledi kolesarjem s strani.

Letos je kot prvi Irec v zgodovini zmagal Sam Bennett in s tem potrdil, da si najbolj od vseh zasluži zeleno majico. Sicer pa so na Elizejskih poljanah zmagovali največji mojstri: Freddy Maertens, Johan Museeuw, Dimitrij Konjišev, Fabio Baldato, Tom Steels, Tom Boonen … po dvakrat je uspelo Uzbekistancu Djamolidinu Abdoujaparovu, Robbieju McEwenu ter dvakrat zaporedoma Marcelu Kittlu in Andreju Greiplu … kralj pa je Mark Cavendish, ki je med letoma 2009 in 2012 zmagal štirikrat.

Več fotografij nove ureditve za 250 milijončkov: