Kolesariš lahko tudi ti!

Veljali smo za smučarski narod in narod planincev. Čeprav je smučanje tehnično precej zahteven šport, planinstvo pa relativno nevarna rekreacija, je veljalo, da se lahko vsak nauči smučati in celo, da mora vsak pravi Slovenec enkrat prilesti na Triglav. Potem so prišli kolesarski uspehi in tudi udeležba na slovenskih kolesarskih maratonih je rasla. A kolesarjenje s specialko se zdi mnogim še vedno nekaj nepredstavljivo težkega. Saj veste, naporno je, sedeži so trdi in pedala z vpetjem so nevarna. Zlesti na Triglav? Mačji kašelj. Prikolesariti na Vršič? Nemogoče.

Kolo je lahko gorje ali rešitev zakona

Ema Pirš je letos prekolesarila več kot deset tisoč kilometrov, kar je veliko tudi za standarde resne, tekmovalne rekreacije. Še pred tremi leti pa ji ni na kraj pameti padlo, da bi lahko kot ženska kolesarila s specialko, ne glede na to, da sta kolesarila oče in brat, ne glede na to, da je bila k steni prislonjena specialka in ne glede na to, da so imeli prenosi kolesarskih dirk v domači dnevni sobi domovinsko pravico.

Ni si mislila, da je to šport za ženske. Potem je poskusila.

Kako je mogoče, da ni poskusila že prej? Ker ji ni bilo treba.

Zakaj začno kolesariti ženske? Običajno niti ne zaradi emancipatornih vzgibov, ampak prej obratno: zato, ker kolesarijo možje. Če jih ti seveda pripustijo zraven in so pri vpeljevanju v ta šport nežni.

Kdor se ima rad, jo vzame s seboj

Manj napredni vas bodo svarili pred žensko na kolesu. Ne zato, ker bi menili, da je kuhinja za žensko primernejše okolje kot cesta. Skozi evolucijo odnosa med spoloma smo normalni, opravilno sposobni moški že zdavnaj ugotovili, da se za štedilniki obnesemo vsaj enako dobro, mir pri hiši pa si lahko navsezadnje za nekaj sto evrov kupimo z robotom, ki sesa namesto človeške delovne sile.

Ne-ne, ne gre za to, da bi ženske pošiljali za štedilnik, ti časi so minili. Kolo je za moškega predmet svobode. Doma najde svoj prostor samo v garaži ali na stranišču in še od tam ga preganjajo ali zahtevajo, da spušča desko, ali celo, da seda na školjko tudi za malo potrebo. Cesta je za moškega pribežališče. Kolesarjenje v časih, ko nabiralke niso več nabiralke, lovci pa niso lovci, razume podobno, kot ribolov.

Koliko poznate ribičev, ki s seboj na blatno obrežje pripeljejo svoje žene?

Malo. Ampak ribolov se večinoma dogaja ob nečloveških urah, ko vsaka ženska pri zdravi pameti raje uživa v počitku. Do kosila je ribič že doma, po možnosti z ribo v bisagi. Kolesarjenje pa se dogaja cele dneve in domov ne prinesemo ničesar. Za rešitev zakona, pravi tudi Petra Baus, je zato najbolje, da začne kolesariti tudi žena. Pa če se ji je to zdelo še tako nepredstavljivo. Kolesariti začne torej po sili razmer. K sreči kmalu ugotovi, da je to najbolj kul šport na svetu. In da sploh ni težko. Ni treba, da je težko.

Prvič na rundi

Enega od razlogov za to, da si ženska same sebe ne more predstavljati na smešno ozkem in trdem sedežu, pa še brez spodnjic, je preprosto poiskati v dejstvu, da je tekmovalno žensko kolesarstvo medijsko zapostavljeno. A po mojem je problem širši, predvsem pa ni omejen samo na ženski spol. Tudi mnogi moški si ne znajo predstavljati sedenja na smešno ozkem sedežu in še v smešno ozkih hlačah.

Kolesarstvo se vsem, ne glede na spol, zdi strašansko naporen, morda tudi dolgočasen, a predvsem naporen šport. Stokilometrska razdalja se zdi za povprečnega laika nepremagljiva. Z avtom traja debelo uro, da jo prevoziš – in kako bi jo s kolesom v štirih urah? Morda se nam zdi vse to normalno, ampak izven mehurčka bomo opazili kolesarje, ki se sprašujejo, kako hitro je normalno hitro.

In pri odgovorih na ta vprašanja običajno nismo prizanesljivi. Postavite na forumu ali Facebooku začetniško vprašanje, ne nujno butasto, in kar hitro vam bodo razložili, da ste butci, nevredni sedežev, na katerih sedite. Dobro, taka raven komunikacije je značilna za večino slovenskih forumov, ampak na cesti navsezadnje ni dosti bolje.

Ne znam si predstavljati, kako bi začel kolesariti pri svojih 37 letih. Informacij sicer ni težko dobiti, tu moramo odigrati svojo vlogo mediji. Ampak, na cesti je potem vsak sam in prej ali slej se znajde na lokalni rundi. Tistega novega s kosmatimi nogami in prekratkimi nogavicami bo druščina običajno temeljito ignorirala.

Čez tri minute že leti v filter, vsi mahajo z rokami in opletajo s komolci, ta novemu pa ni nič jasno. Uči se lahko samo, če mu uspe pravilno tolmačiti psovke: potem ko ni pokazal luknje, ko ni pravočasno priključil ali ko je med kroženjem naredil tisto, zaradi česar podivja še tako miroljuben kolesarski strokovnjak.

Kolesarjenje je kot planinstvo, ne kot gorski tek

Normalno bi bilo, da bi se začetnik včlanil v klub, kjer bi mu morda na začetku sezone predstavili teorijo, potem pa bi se skupaj odpravili na vodene runde, pridobivali izkušnje in v neki točki bi bili vsi praktično podkovani dovolj dobro, da ne bi bili nevarni sebi in prometu. Se vam zdi to nepotrebno? Pomislite še enkrat!

Podobno funkcionirajo alpinistični odseki pri planinskih društvih. Drugače ne gre, ker je gora nevarna, alpinista pa si morata zaupati. Ampak, nevarna je tudi cesta. In ni hujšega kot kolesariti nekaj centimetrov za nekom, ki mu ni mogoče zaupati.

V cestnem kolesarstvu takega sistema nismo razvili. Seveda z izjemami. Pri Kolesarskem društvu Rog imajo simpatičen pristop do rekreativcev. Potem so tu Slovenske specialkarke z Marjetko Conradi na čelu. Ali Supersnurf z delavnicami in tečaji - za gorske kolesarje. In to je pravi pristop. Kolesarjenje moramo predstaviti kot človeško rekreacijo, šele potem tudi kot tekmovalni šport.

Kolesarjenje naj bo kot planinstvo. Vsak planinec ve, da je normalno, če hodi na Grintovec pet ali pa deset ur. Ne obremenjujejo jih z gorskimi tekači, ki na vrh pritečejo v poldrugi uri. Tisto je drug svet. Grintovec pa je za oba svetova. Tako kot Vršič.