Vštric s Petro Baus

Športne izkušnje je nabirala v košarki, a je morala kariero končati zaradi poškodb ahilovih tetiv. Mati dveh najstnikov, starejši sin je vrhunski košarkar, hči pa se ukvarja z glasbo, skupaj z Mirsadom redno obiskuje najlepše kolesarske destinacije in dobro ve, v kakšno smer se po svetu razvija kolesarska kultura. Pogovarjala sva se tudi o usklajevanju kolesarjenja in partnerskega odnosa.

Se od nekdaj ukvarjaš z gostinstvom?

Ne, prihajam iz čisto drugih vod. Najprej sem končala turistično šolo, bila sem zlata maturantka, in šla študirat delovne procese v menedžmentu. Deset let sem delala v farmacevtskem podjetju in tam sem se zasitila posedanja v pisarni in tako nekako prišla do gostinstva. Kot študentka sem delala v lokalih in si vedno želela, da bi imela svojega. To sem uresničila z lokalom v Sostrem, a zgodba o tem in o naši kolesarski sceni je morda za kak drug intervju …

Ne, ne, nekaj bova rekla tudi o tem. Ampak za začetek me zanima kako gresta skupaj gostinstvo in kolesarstvo s tvojega osebnega vidika. Velja, da za gostinca ni počitka.

V bistvu ni nobenih težav z usklajevanjem, pozimi, ko je kratek dan, je celo dobro, ker lahko delaš popoldne in imaš dopoldne čas za kolo. Moraš pa imeti seveda dva dneva v tednu prosta za kakšno daljšo vožnjo. Prav zaradi tega imamo kolesarski lokal, sploh zadnja tri leta se trudimo, da imamo čim več kolesarskega dogajanja. Tu se pred rundami zbirajo Kojoti, društvo iz tega dela Ljubljane, in fantje so na kolesih kar našpičeni. Skratka, gostinstvo in kolesarjenje gresta zelo dobro skupaj.

Velo bar je, skratka, idealno izhodišče za rundo.

Seveda, v poletnem času se vsako sredo ob petih tukaj začne runda, kamor je vabljen vsak. Primerna je za vse, dolga je okoli 50 kilometrov, kakšno uro in 45 minut. Največ se vozijo v Polhograjce, a se prilagajajo vremenu. Če je v Polhograjcih črno, se gre proti Pancam. Potem se pri nas malo podružijo in poveselijo, ob sobotah pa se naredi kakšen daljši izlet.

No, zdaj pa o kolesarski kulturi, ki je načeloma neločljivo povezana s kulturo pitja kave ... vendar niti ne v Sloveniji.

Z Mirsadom sva veliko potovala s kolesi, v Italiji v Dolomite in na Gardsko jezero, v avstrijski del Alp, v Franciji sva dve leti nazaj gledala Tour … Mirsad je že prej prekolesaril tako rekoč cele francoske Alpe, tako da dobro veva kako so videti kolesarski kotički, kafiči, lokali, kjer prodajajo tudi majice in drese. Želela sva si ustvariti nekaj takega in tudi poskusila z Velo Cafejem v Sostrem. Mislim, da sva se tega lotila kar v redu, postavila sva si tudi časovno omejitev dveh let, da to izpeljeva. Če se namreč v dveh letih ne prime, lokal nima smisla voditi v nedogled. Mislim, da sva našla tudi dobro lokacijo, saj je v Sostrem veliko kolesarjev. Ampak pri nas še vedno polovica kolesarjev hodi na runde dirkat.

V tistem koncu sta recimo dve, tri skupine fantov, ki se zberejo, oddirkajo svojo rundo in se potem niti ne pogledajo ali pozdravijo, tako da v bistvu … skregani odidejo. To sem doživela v živo in nisem mogla verjeti. Mislim … a niste prijatelji? Saj imate enake drese!

Drugič organizirali smo runde, a se je spet pojavil nekdo, ki je spredaj norel in dirkal, tako da ga je bilo treba vleči nazaj. In zaradi tega morda dva ali trije naslednjič niso prišli.

Nekako sva se trudila, začela sem tudi z ženskimi rundami in moram reči, da so se prijele. Nabralo se nas je pet, šest, tudi do osem kar našpičenih punc. Ni bilo nujno, da pridejo ženske, ki noro šopajo, je pa bil pogoj, da se vzdržuje neko hitrost – pa četudi se kakšna udeleženka vozi s trekingom.

Ženske runde bom skušala spomladi spet obuditi, a morda na malo drugačen način. Težko bomo začele v Trnovem, ker so punce večinoma iz sostrskega konca. Mogoče ne bo redna runda vsako sredo, ampak se bomo zbirale kakšno soboto. Ženske se malo teže zberejo sredi tedna, imajo otroke, družine, može … čeprav je res, da imajo vsa ta dekleta kolesarske partnerje, tako da razumejo drug drugega, kar je v kolesarstvu zelo pomembno.

No, prav to opažam. Skoraj ni kolesarke, ki ne bi imela partnerja, ki je tudi kolesar.

Da, so pa kolesarji, ki imajo partnerke, ki niso kolesarke. To so kar težke situacije. Ali so fantje zafrustrirani, ker nimajo dovolj časa za kolo ali pa so žene sitne, ker so možje preveč na kolesu. Videla sem veliko primerov, ko so jih prišle kam iskat z nosom do tal.

Če hočeš narediti sedem tisoč kilometrov na leto, potrebuješ podporo partnerja. Takšno ali drugačno.

Torej je kolesarka edina rešitev za samske kolesarje?

Ne. Poznam zelo dober primer gospoda, ki je star že več kot sedemdeset let, že vse življenje je na kolesarski sceni in še vedno dela po devet tisoč kilometrov na leto. Njegova žena ni nikoli kolesarila. Včasih kolesarimo skupaj in ona gre zraven z avtom. Ko smo šli na maraton na Plitviških jezerih, si je ona med maratonom ogledala jezera in ko smo se vrnili, je že čakala pri avtu s pijačo, brisačami, vse je uredila in nas še fotografirala. Potem smo šli kolesarit na Murtar in ona z nami, a si je vzela svoj čas. Ko smo prišli s kolesa, je običajno že pripravljala kosilo, ki smo ga do konca skuhali skupaj, potem smo šli vsi na sprehod.

Še bolje kot če bi bila kolesarka, ker dejansko lahko nudi podporo!

Še bolje! To moj vedno pravi, če gremo recimo s kolesi iz Ljubljane v Poreč. Vsi imajo urejen prevoz domov, ker pridejo ponje žene, midva se morava pa sama organizirati, ker nimava nikogar. Ampak, poglej, vsaka stvar je za nekaj dobra.

Tudi jaz sem kriv tega, da se s kolegi kolesarji dobivam na nekih križiščih, bencinskih črpalkah in avtobusnih postajah, kjer kot kakšne pocestnice čakamo drug drugega s telefoni v rokah, namesto da bi se počakali v bifeju, spili kavo in šli naprej.

Kolesariti sem začela v družbi Peklenkov, ki se na Dobrovi sicer zberejo pri gasilskem domu, ampak po rundi se obvezno usedejo na pijači. Za 15 ali 20 minut, saj ni treba, da se tam sedi cel večer.

Zanimivo se mi zdi, da si lahko pri vas za preizkus sposodimo očala Rudy Project.

Tako, kupi pa se jih lahko pri Maxisportu. V načrtu pa imava še nove stvari, v kratkem bo mogoče kupiti energijske čokoladke in gele, ki smo jih sicer že ponujali tudi v preteklosti, zdaj pa bomo šli v to bolj resno. Cene bodo prijateljske, tu gre bolj za dodatno ponudbo, ne za zaslužek.

Odlično! Zgodi se, da greš v nedeljo na peturno vožnjo, doma nobenega gela, trgovine pa zaprte. Lokal je odprt vsak dan in cel dan. Sta razmišljala tudi o zračnicah?

Tudi o tem, a imamo že malo stiske s prostorom, tako da ga moramo malo preurediti. Sicer pa zna Mirsad popraviti vse na kolesu, od začetka do konca.

Pogosto se najde kolesar, ki rabi tehnično pomoč. Če na primer kupi nov sedež, mu ga zamenja Mirsad, on pa medtem spije kavo in smo vsi zadovoljni.

Če doma, bog ne daj, crkne televizor, lahko pridemo dirke gledat v Velo bar.

To nama je dobro uspelo, že predlani sva začela z ogledi dirk, najprej v Sostrem, potem pa smo prestavili to še v Velo bar v Trnovem. Lani smo tu gledali Giro, Tour in Vuelto. Ti povem, pridejo kolesarji iz cele Ljubljane, nabijejo se v lokal in prav zabavno jih je poslušati. Med Girom je prišel tudi Primož Čerin, tako da smo imeli celo komentatorja v živo.

Bolje je kot ob nogometnih tekmah. Po koncu fuzbala so vsi žalostni ali veseli, ko je konec kolesarske dirke, pa se še dolgo komentira dogajanje. Ko je Primož Roglič zmagal Vuelto – mimogrede, tukaj visi njegovo rdeča majica, smo pripravili penino in smo nazdravili. V lokalu v Sostrem smo imeli enkrat tudi srečanje s Primožem Rogličem, ki je tam treniral s Primožem Čerinom. Upam, da bo kdaj prišel tudi sem.

Za konec: si nora na opremo?

V bistvu … ja. Pravijo, da sem na kolesu snob. V civilnem življenju sicer nisem, oblačim se preprosto, in nosim cunje iz običajnih trgovin, na kolesu sem pa rada dobro oblečena. Mogoče res deluje malo snobovsko, vem da se zaradi tega ne bom peljala bolje in da ne bom hitrejša, a se dobro počutim.