Vrata odpira gravlerska dvorana slavnih

Nismo se še niti do konca pogovorili kaj sploh je gravlanje in že so si Američani izmislili slavne.

Če zgodovine ali tradicije ni, si jo Američani pač naredijo. Povedo zgodbo. Ni ravno izvirna, ampak je. Tako so si lani po vzoru spomenikov z več kot stoletno tradicijo izmislili še spomenike gravlanja. To je postal tudi SBT GRVL, in to potem, ko so ga leto poprej organizirali šele prvič. Zdaj izbirajo še prve člane novoustanovljene dvorane slavnih, v športu, ki se ni še niti resno afirmiral, dasiravno ima vse predispozicije za to. Če hočeš, lahko Gravel Hall of Fame podpreš in doniraš denar. Za 250 dolarjev dobiš tudi dve vstopnici za banket na prvi ceremonialni prireditvi, ki bo, kje drugje kot v Emporii v Kansasu. Kdaj, če ne na vikend Unbound Gravla. Z zbranimi sredstvi naj bi odprli tudi fizično Dvorano slavnih oziroma nekakšen muzej gravlanja. Kje drugje kot v Emporii.

Imamo novo besedo: routeur

Nominirance lahko predlaga kdorkoli, če se nominiranec s tem strinja. Predloge bodo zbirali do 1. marca in razglasili prve slavne 4. aprila. Izbirali bodo v kategorijah promotorji, športniki, inovatorji, prostovoljci, pripovedovalci zgodb in routeurs. Routeurs? Kdo je routeur? Predstavljam si, da tisti, ki trasira rute. Torej traser. A se precej bolje sliši s francoskim prizvokom. Oh, saj razložijo na spletni strani, poetično: »Neustrašni pionirji, ki raziskujejo, odkrivajo in prinašajo na svojih poteh neverjetno izkušnjo.« Vem, da trasiranje ni hec. Odkrivanje poti v gozdovih, polnih medvedov in divjih svinj terja pogum mačji kašelj. Ampak … moj bog!

Med nominiranci bo slavne izbral več kot 30-članski komite, ki ga sestavljajo predstavniki kolesarske industrije, medijev, organizatorjev prireditev in gravlerskih entuziastov. Predstavljam si, da bo med predstavniki kolesarske industrije sedel predstavnik Shimana Severna Amerika, ki je za zdaj edini sponzor.

Gravlanje je staro toliko, kot kolo

Ali gravlanje potrebuje dvorano slavnih? Po svoje, da. Si jo že zasluži? Verjetno ne. Kritičnoje o tem za Velonews pisala Amity Rockwell, zmagovalka Dirty Kanze leta 2019, ko novi organizator Life Time Events še ni spremenil imena dirke. V zapisu z naslovom »Gravlerska dvorana slavnih? Kdo pa mislimo, da smo?« omeni, da se v Združenih državah v zvezi z gravlanjem kar naprej pogovarjajo o kolonializmu, rasizmu ter dirkanju moških in žensk na isti progi ob istem času ter opozorila na to, da bi morali zgodovini pustiti svojo pot, preden jo pozlatimo.

O tem kako kratko zgodovino ima gravlanje, po svoje priča izsek iz priročnika Gravel Cycling Nicka Legana na uradni pletni strani Gravel Hall of Fame. Sporočilo je, da je gravlanje staro toliko, kot je stara cesta. V Združenih država Amerike, piše, je še vedno 2,2 milijona neasfaltiranih cest, kljub temu, da so že v letu 1880 kolesarji v okviru Lige ameriških kolesarjev spodbujali izboljševanje cest. A četrtina vseh javnih cest je ostala neasfaltirana in ljudje so se pač vozili tam, kjer so se lahko.

Zgodovina gravlanja? Pravzaprav ne obstaja. Oziroma obstaja od trenutka, ko je nekdo izumil bicikel.

Imajo jo gorski kolesarji. Zakaj je ne bi imeli še gravlerji?

Amity Rockwell je dala za primer košarko. Igrat so jo začeli leta 1891 – torej približno takrat, ko so začeli dirkat s kolesi. Košarkarsko dvorano slavnih so ustanovili leta 1959. Kot člana omenja Kobeja Bryanta in Michaela Jordana in navede nekaj njunih dosežkov. Kot če bi rekli Eddy Merckx in Oscar Freire. Kako se lahko s temi dosežki meri nekdo, ki je nekajkrat zmagal v tako nekonkurenčnem športu kot je gravlanje? Ali nekdo, ki je trasiral neko ruto? Ali objavil dober filmček. Ali organiziral spomenik gravlanja.

V Združenih državah Amerike so seveda nori na dvorane slavnih. Leta 1986 so ustanovili Kolesarsko dvorano slavnih Združenih držav Amerike. V njej najdemo na primer Grega LeMonda in seveda ne Lancea Armstronga. Je pa med zaslužnimi z Armstrongom povezani Jim Ochowicz. Tam so tudi Tom Ritchey, Alison Dunlap pa zvezdniki BMX-a. Morda bo vanjo nekoč prišel tudi kak gravler. Ali routeur.

Gorsko kolesarstvo je z nami že tako dolgo, da se večina začetkov ne more spomniti. Mountain Bike Hall of Fame (MBHOF) se zato zdaj zdi nekaj normalnega. A ustanovili so jo zgodaj, ko je bilo gorsko kolesarstvo dejansko še v povojih. Leta 1988. Takrat se je menda začelo dirkat v gorskokolesarskem svetovnem pokalu, samo v disciplini kros, a uradno šele leta 1990, ko je Uci gorsko kolesarstvo prepoznal kot disciplino. Spust se je pridružil šele leta 1993.

V gorskokolesarsko dvorano slavnih so leta 1988 sprejeli deset legend, med njimi tiste, ki so si v sedemdesetih letih dejansko izmislili gorsko kolesarstvo: Joe Breeze, Gary Fisher, Tom Ritchey pa ustanovitelj Specializeda Mike Sinyard.

Gravel je lajf

Leta 1988 so se morda ciniki mojega kova ob pivu pogovarjali o pretencioznosti dvorane slavnih gorskih kolesarjev, nekih hipijev, ki pa so bili res že v zrelih letih in poslovno uspešni ljudje. Toda izmislili so si nekaj čisto novega. Povsem drugačno kolesarjenje od tistega, ki so ga bili takrat vajeni. Navsezadnje so razvili povsem drugačne bicikle.

Pa boste rekli: tudi gravlanje si je nekdo izmislil in inovatorji si zaslužijo mesto v dvorani slavnih. Inovacije v gravlanju? Lepo vas prosim! Vse je bilo izumljeno in v kolesarstvo implementirano že dolgo preden smo gravlanju rekli gravlanje.

Disk zavore. Ukrivljena krmila. 650b. Tubeless. Merjenje širine gum v palcih. Amortizerji in potopne opore, če hočeš.

Mogoče pa sem samo prehitro postarani prdec, ki romantizira sedemdeseta leta, ko se je še delalo dobro muziko, in jih v resnici nisem nikoli doživel. Prehitro postarani prdec, ki kolesarstvo še vedno vidim predvsem kot šport. V najširšem pomenu besede šport. Kot tekmovanje in razvedrilo. Seveda tudi kot potovanje za zabavo ali po opravkih. Gravlanje je lahko vse to. Tudi del življenjskega sloga.

Kaj bo z ustanoviteljem največje dirke?

Glede na bojevito in že očitno sovražno vnemo glede tem, ki sploh niso povezane s športom, me zelo zanima, ali bo v gravlersko dvorano slavnih sprejet neslavni Jim Cummins. To je tisti, ki je leta 2006 organiziral prvo Dirty Kanzo. Preden se je to splačalo. Prišlo je 34 ljudi. Leta 2018 jih je bilo že 2500. Jesen tistega leta je Dirty Kanzo kot že uveljavljen dogodek prevzel Life Time, veriga fitnesov, ki organizira tudi vrsto velikih športnih prireditev. Med drugim tudi novo samooklicano veliko nagrado, za katero se bodo pomerili najboljši vplivneži.

Kakorkoli, Life Time je ugotovil, da je staroselsko ljudstvo Kaw, tudi Kanza, užaljeno zaradi imena Dirty Kanza, češ da namiguje na umazane staroselce, zato so dirko leta 2020 preimenovali v Unbound Gravel. Dežurni krivec za rasistično ime dirke je bil ustanovitelj Jim Cummins, ki se je v Life Time sicer zaposlil kot šef za gravlanje. Dokončno so se ga lahko znebili potem, ko je na Facebooku objavil zapis, da je bil umor Raysharda Brooksa upravičen.

Cummins ni samo izgubil službe, ampak so ga popolnoma skenslali, njegovo ime se uradno ne pojavi niti na uradni spletni strani niti na Wikipedii. Težko bo prišel v dvorano slavnih. Kaj pa ne drži prstov stran od tipkovnice!

Unbound Gravel se dogaja v Emporii. Tam bo Dvorana slavnih. In tam bo razglasitev slavnih.

Kdo so legende, še preden so postale legende, pa bomo torej izvedeli 4. aprila.

Komentarji

Kuj železo dokler je vroče. Tudi če je nepotrebno. Sicer pa celotno komičnost situacije lepo opiše meme na spodnjem linku. :)

https://www.instagram.com/p/CYZDPQ6OxHu/?utm_source=ig_web_copy_link

Tako. Razen Jim Cummins. Njega ni več nikjer. Ne obstaja. Opišejo ga kot "group of enthusiasts" ali nekaj takega :)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.