Kratka zgodovina kolesa

Bicikel je eden najuporabnejših in k sreči tudi najzabavnejših izumov vseh časov, ki je popolnoma spremenil dojemanje mobilnosti. Vse se je sicer začelo pred več kot pet tisoč leti, ko je preprosto kolo omogočilo razvoj civilizacije, kot jo poznamo. Kako se je razvilo kolo?
Prvo žensko dirko z velocipedi so priredili leta 1868 v Bordeauxu.

Prvo žensko dirko z velocipedi so priredili leta 1868 v Bordeauxu. Wikimedia

Kolo je po svoje povzročilo revolucijo, a razvoj je bil evolucijski in danes zgodovinarji ne znajo jasno odgovoriti na vprašanje, kdo je izdelal prvo kolo. Nemogoče je ta izum pripisati samo enemu posamezniku, kot so na primer izum avtomobila pripisali Karlu Benzu – ne glede na to, da je bil njegov Benz Patent-Motorwagen leta 1885 bolj podoben trikolesni kočiji z ropotajočim motorjem, kot sodobnemu avtomobilu z elektromotorjem.

Najprej je bilo leseno kolo

Bržkone so prva kolesa v lončarstvu uporabljali v Mezopotamiji že kakih dva tisoč let prej, a za najstarejšo ploščato pripravo okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila, velja 5.200 let staro leseno kolo z Ljubljanskega barja. Odkrili so ga leta 2002 in danes ga hrani Mestni muzej Ljubljana. Kolo iz jesenovine je imelo premer 72 centimetrov – oziroma dobrih 28 palcev, če to pretvorimo v kolesarjem bolj znano enoto –, nasajeno pa je bilo na hrastovo os, široko 124 centimetrov.

Petar Milošević

Precej so se lastnosti kolesa izboljšale, ko so začeli kakšnih dva tisoč let pred našim štetjem izdelovati kolesa z naperami, kajpak še vedno lesena. V športu so takšna kolesa na vozovih za konjske dirke uporabljali že na antičnih olimpijskih igrah.

Je bilo prvo kolo štiristo let pred časom?

Zamisel o enoslednem dvokolesu je morda prvi dobil Leonardo da Vinci, če verjamemo, da je skica v eni od njegovih beležnic avtentična – mimogrede, po tej beležnici je nekdo, verjetno njegov učenec, načečkal motive penisov, ki so očitno z nami že od nekdaj in se med bodrilnimi napisi pojavljajo tudi na cestah, po katerih dirkajo kolesarji.

Codes Atlantico/Wikimedia

Precej gotovo je, da ga za časa izumiteljevega življenja tega kolesa niso izdelali. Kar vidimo v muzejih po svetu, so zgolj replike. Sodeč po skici naj bi da Vinci predvidel prenos moči na zadnje kolo preko pedalov in verige že skoraj štiristo let preden je takšno kolo prvič zapeljalo na ceste. Ni pa predvidel krmilnega sistema. Ali zavor.

Pred biciklom je bil tricikel

Prvei tricikel naj bi že sredi 17. stoletja izdelal urar Stephan Farffler, šlo pa je pravzaprav za invalidski voziček, saj je bil možakar bodisi paraplegik bodisi je izgubil noge. Svoje vozilo je poganjal z rokami.

Wikimedia

Tricikel s pogonom na pedale naj bi dva francoska izumitelja izdelala v revolucionarnem letu 1789, čez tri leta pa naj bi Comte de Sivrac v Parizu predstavil celerifere (hitroidoči), nekaj med rolko in poganjavčkom. Na njem se je sedelo okobal, slabša noga je počivala na gredi, ki je povezovala osi prednjega in zadnjega kolesa, z boljšo pa se je poganjalo. Slabost: ni imel krmilnega sistema, šlo je samo naravnost.

Velociped je zavzel Evropo in ZDA

Danes ni povsem jasno, ali je celerifere sploh kdaj obstajal, zagotovo pa ni postal prodajna uspešnica. Prvo dvokolesno napravo na človeški pogon je leta 1818 patentiral baron Karl von Drais. Pravzaprav je šlo za poganjavec z lesenim okvirjem in železnimi kolesi. Poimenoval ga je Laufmaschine, v Franciji so mu pravili draisienne, nazadnje pa se ga je oprijelo ime velociped. Von Dreis naj bi na prvi dokumentirani vožnji z 22 kilogramov težkim tekaškim strojem v slabi uri prevozil 13 kilometrov.

Karl von Drais osebno

Karl von Drais osebno Wikimedia

Javnost je očitno navdušil, prodali so namreč več tisoč velocipedov, čeprav so jih ponekod zaradi številnih nesreč prepovedali. To nekoliko spominja na dojemanje električnih skirojev dvesto let pozneje. V Parizu so jih uporabljali še v šestdesetih letih 19. stoletja, sicer pa so bili v prvi polovici 19. stoletja bolj priljubljeni tricikli in celo štiricikli.

Wikimedia

Pedala so bila prva revolucija

Velocipedi so bili sila priljubljeni, a mnogi so že razmišljali o pogonu prek kolesa. Dobre zamisli so imeli kovači: škotski mojster Kirkpatrick MacMillan je tako izdelal nekakšne stopalke, prek katerih se je poganjalo zadnja kolesa na podoben način, kot so bila gnana kolesa parne lokomotive, njegov sistem pa je posnemal Thomas McCall, ki se je sicer ukvarjal z izdelavo kočij.

Wikimedia

Za prvo kolo s pedali danes velja Tretkurbelfahrrad, ki ga je leta 1853 izdelal tesar in orglar Philipp Moritz Fischer. Zanimiv je sedež, ki precej spominja na jahalno sedlo, negativen kot vilic in seveda neposreden prenos na prednje kolo.

Wikimedia

Moritz Fischer pa očitno ni bil dovolj podjeten, zato veljajo za prva kolesa z neposrednim pogonom na prednje kolo izdelki francoskega podjetja Michaux. Pojavila so se na začetku šestdesetih let, ne ve pa se točno, kdo jih je izumil. Sistem je v ZDA patentiral Pierre Lallement, ki je bil morda nekaj časa zaposlen pri Michauxu.

Wikimedia

V Ameriki so jim pravili bone-shakers in vprašamo se lahko, ali je več kot 40 kilogramov težko železno prevozno sredstvo sploh predstavljalo kak napredek v primerjavi s klasičnimi velocipedi. Pa vendar ga je! Kolesarstvo je doživelo prvi bum še preden se je imenovalo kolesarstvo. V Franciji so temu kolesu še vedno pravili velociped. Konec sedemdesetih let so nekateri ameriški modeli dobili tudi račno.

 

Prve kolesarske dirke na velocipedih

V šestdesetih letih 19. stoletja se je tudi že dirkalo. Prvo uradno dirko so v predmestju Pariza priredili 31. maja 1868, za prvega zmagovalca na 1200 metrov dolgi progi pa velja James Moore, ki naj bi traso prevozil s povprečno hitrostjo dobrih 23 kilometrov na uro. Jasno je, da so se tudi v zvezi s tem pojavili določeni dvomi, a pustimo to.
Ni sporno, da je James Moore leto pozneje zmagal tudi na prvi cestni dirki v zgodovini. 123 kilometrov med Parizom In Rouenom je premagal v 10 urah in 45 minutah. Od 120 tekmovalcev jih je le 32 prišlo v cilj prej kot v 24 urah. Med njimi tudi Miss America, kot je v rezultatih zabeležena Elisabeth Turner-Sarti, ena od dveh ženskih udeleženk.
Če si še lahko mislimo, da je bila na takšnem kolesu 1200 metrov dolga dirka prav zabavna, pa si verjetno le težko predstavljamo z njim prevoziti 123 kilometrov, ne glede na to, da je imelo zmagovalčevo kolo kroglične ležaje. Prva kolesarska dirka v Sloveniji pa je leta 1887 potekala od Šentvida do Ljubljane, takrat verjetno na precej bolj konvencionalnih kolesih.
 

Z velikimi kolesi postane kolesarstvo nevaren šport

Kot vemo, udobje precej izboljšajo večja kolesa in to je verjetno konec 60. letih 19. stoletja dobro vedel Eugene Meyer, mož, ki je izumil kolo z naperami. Zdaj ni bilo več ovir za izdelavo velikega prednjega kolesa – rodil se je penny-farthing, kot so kolo z velikim prednjim in majcenim zadnjim kolesom poimenovali na Otoku. Zakaj? Penny je bil takrat večji, farthing pa manjši kovanec.

Wikimedia

Z visokim kolesom je bilo kolesarjenje udobnejše, precej hitrejše, seveda pa na precej slabih cestah tudi nevarnejše. Največja kolesa so merila tudi 60 palcev oziroma meter in pol. Padci niso bili redki, posledice padca z višine pa so bile zoprne, od zlomov obeh zapestij do hudih poškodb glave. Kolesarjenje s temi kolesi so si lahko privoščili samo premožni moški, ženske niso mogle zlesti gor že zato, ker takrat še ni bilo govora o hlačah v ženski modo, predvsem pa je moral biti kolesar strašansko pogumen in morda tudi malo nor. Praktični ti izumi niso bili, privoščili so si jih torej samo adrenalinski odvisniki.

Veriga in zračnica ustoličita bicikel kot vozilo prihodnosti

Drugi kolesarski bum je v devetdesetih letih 19. stoletja omogočil izum kolesa z verigo. To so sicer poznali že prej, a le na triciklih. Ko so jo namestili na dvokolo, je zgodovina dokončno pokopala penny-farthinge, velocipede pa le dotlej, ko smo se spomnili, da so odlični za prve kolesarske korake otrok.

Bistvena prednost verižnega prenosa je možnost namestitve manjših koles, ne da bi izgubili hitrost. Prvo tako kolo je izdelal Harry John Lawson, ki si je sprva zamislil prenos preko stopalk, potem pa vendarle izdelal model s še danes uveljavljeno verigo.

Njegov izdelek sicer komercialno ni bil uspešen, z velikim prednjim kolesom je bilo to prvo varno kolo še vedno pretežko, morda predrago, verjetno pa je moralo tudi miniti nekaj časa. Dobrih petnajst let.

Leta 1885 je John Kemp Starley predstavil kolo z enako velikimi kolesi, ki ga je poimenoval Rover. Zanimivo je, da je bil težji od biciklov z velikim prednjim kolesom, vendar je bil seveda okretnejši, hitrejši in, kar je bistveno, varnejši.

British Motor Museum/Wikimedia

Še vedno je bila glavna slabost neudobje, a k sreči je novi izum sovpadel z izumom Johna Dunlopa, ki je leta 1888 patentiral zračnico. Dotlej so bile na kolesih polne gume.

Krasen izum, ki je spremenil svet

Rdeča nit oglaševanja teh novih koles je bila varnost, zato se jih je oprijel naziv varna kolesa. A pomembno je bilo tudi, da so bila dostopna, tako da si jih je lahko privoščil tudi srednji razred. V oglasu iz leta 1887 ponujajo tovrstno kolo za 12 funtov, kar bi danes znašalo dobrih 1600 funtov oziroma dobrih 1800 evrov.

Za feministke je postalo kolo simbol emancipacije in z njo se je v časih, ko je bilo še dovoljeno pisati in objavljati popolne neumnosti, spopadel tudi Anton Aškerc – Antikolesarjevič. Nekateri pravijo, da so prav kolesa pripomogla k temu, da so ženske začele nositi hlače iz povsem praktičnih razlogov.

Bicikel je za oba spola postal dostopno prevozno sredstvo za premagovanje večjih razdalj, bolj kot so si pionirji predstavljali, pa tudi zabaven šport. Skozi celotno 20. stoletje je bilo kolesarsko dirkanje gibalo napredka. Pojavili so se hitri zapenjalci, menjalniki, klik-pedala … v sedemdesetih letih so se začeli fantje v Kaliforniji voziti po gorah in v osemdesetih se je rodilo gorsko kolo.

Kolo nam je tako všeč tudi zato, ker ostaja relativno preprosta naprava, katere delovanje razume vsak, ki si vzame nekaj malega časa. Tudi sestaviti bi ga znal tako rekoč vsak. Z elektronskimi prestavami, hidravličnimi zavorami in elektromotorji sicer postajajo bicikli precej bolj zapleteni, a osnova ostaja enaka vse od leta 1885, ko se je John Kemp Starley spomnil speljati prenos na zadnje kolo preko verige.

S tem, ko je postal avtomobil dostopen za vse, je priljubljenost kolesa usahnila in dolgo je bilo predvsem prevozno sredstvo otrok in športnikov – toda zdaj se vrača skozi velika vrata in upravičeno trdimo, da je vozilo preteklosti obenem tudi vozilo za prihodnost.

Komentarji

Ha, zelo zanimivo in poučno! Verjetno pa je bil razvoj bicikla precej odvisen tudi od razvoja tehnologije nizkih gradenj, se pravi cest. Ne predstavljam si, če so prvi bicikli na takratnih cestah oziroma kolovozih sploh predstavljali kakršenkoli napredek napram peš hoji.

No, s prvimi bicikli verjetno sploh ni bilo mogoče potovati na daljših razdaljah in po mojem so bili prljubljeni predvsem v mestih, tam so bile pa ceste še kar. Rekel bi, da je bolj način razvoja transporta narekoval nove rešitve pri gradnji cest, kot obratno. Ampak, tja do varnega kolesa so bili velocipedi po mojem bolj namenjeni zabavi višjega sloja kot pa praktični osebni mobilnosti - ki je bila navsezadnje tako ali tako v domeni višjega sloja.

Gotovo pa kolesarjenje ni bilo preprosto in navsezadnje to dokazujejo fotografije iz obdobja herojskega kolesarstva. Vseeno je bil bicikel najbrž hitrejši. Če je bila cesta zanič, si pač hodil, v nasprotnem primeru si bil precej hitrejši.

So imeli pa tudi običajni ljudje precejšen odpor do kolesa, tudi še po izumu varnega bicikla. To je bilo seveda razumljivo. Vajeni so bili hitrosti tam do 10 km/h, z biciklom je šlo pa lahko po klancu petkrat ali šestkrat hitreje.

Bi bilo pa vsekakor smiselno naredit še kakšno seminarsko nalogo o razvoju cest :)

Si kje zasledil kakšne so imeli zavore? Predvidevam, da je bila vožnja po klancu navzdol precej nevarna. Spomnim se dedkovih pripovedi da so včasih na kolo na vrhu klanca privedali veje in se spustili po cesti v dolino. Torpedo zavorje so se namreč pri daljših spustih zelo pregrevale, kot je jasno vsakemu, ki je gonil Poni.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.