Tri doline pod Triglavom

Da, cesto v dolino Vrata bodo asfaltirali. Naj še tako ljubimo makadam, je to dobro: nikomur namreč ni v užitek gravlat v oblaku prahu. Odkar je asfaltirana, je cesta v dolini Radovne prijetnejša za kolesarje, žal pa tudi za motorizirane izletnike. V Vratih naj bi to rešili, kako drugače, kot z omejitvijo: postavili naj bi zapornico in spustili v dolino toliko avtomobilov, kolikor je parkirnih mest. Ostali bodo šli na avtobus. Ali z bicikli. Tudi z električnimi. Dodatnih 250 vatov pride v tisti špranji pod Triglavom hudo prav.

Počakaj na jesen

Ne bi se čudil, če kaka preveč zagnana učiteljica zemljepisa zahteva, da šolarji na izust naštejejo tri ledeniške planine pod Triglavom, tako kot si sledijo druga za drugo. To znam šele od včeraj, ko sem v enem dnevu prevozil vse tri: od vzhoda proti zahodu gre tako: Krma, Kot, Vrata. Iz vseh sem že rinil na Triglav in še kam, še nikoli pa nisem tja kolesaril. Nikoli me niti ni mikalo: turističnim krajem se izogibam. Počakala sva na zaključek vrhunca sezone. In na delovnik. Vikendi niso za izlete v take kraje, sicer mizantropija prevlada nad vsemi mojimi dobrimi lastnostmi.

Vseeno se je začelo kar slabo. Izkazalo se je, da se množice vračajo v zahodni in severni svet že v četrtek popoldne, a o čakanju v koloni raje ne bi, ker mi že sama misel na to še vedno dviguje pritisk. V Mojstrani je bilo vse v redu. Idealna temperatura. Idealna družba. Povsem drugačni občutki kot v notranjskih zakotjih, ki so sicer za ta šport najboljši kraji na Slovenskem. Če ne drugega, med alpskimi vršaci še ni medvedov in divjih svinj.

Krma

Trase, ki se na zemljevidu izriše kot precej neatraktivna sled, sva se lotila od vzhoda do zahoda in prihranila najboljše za konec. Začela sva kakšno uro prepozno, ampak vsaj v Krmi je bilo še prijetno sončno. Najprej je treba preskočit klanec, ki pripelje v Zgornjo Radovno. To je lahko kar neprijetna izkušnja, je pa razgled nazaj odličen.

V Zgornjo Radovno sva priletela po stranskem kolovozu.

Sledi res čeden trak makadama, ki vodi mimo Kovinarske koče in se nadaljuje skozi gozd do … precej bednega cilja. Na koncu je parkirišče in to je to. Možno bi bilo rinit še naprej, vendar se ne sme in od tega nimaš prav nič. Kjer se za gravlerja pot konča, se prave gorniške lepote šele začno.

In kjer sva končala, niso niti začeli niti končali junaki, ki so, bržkone pod vodstvom Toma Šarfa, ravno prišli s Triglava. Potem, ko so iz Domžal na izhodišče prikolesarili. In se pripravljali, da se tudi vrnejo s kolesi. Menda opravijo s potjo od zore do mraka. In dan te dni ni več prav dolg. Govedo ima precej bolj ležerno življenje.

Kakorkoli: izlet po dolini bi zlahka zaključili kar pri Kovinarski koči, ki je videti kar prijetna postojanka.

Kdor si vzame več časa, se bo v Zgornji Radovni ustavil pri Pocarjevi domačiji in če ima čas, si lahko organizira tudi mini ekskurzijo o življenju Pocarjev.

Kot

Iz doline sva se vzdignila tam, kjer sva vanjo tudi prišla. Precej spektakularno. Segment je nekdo na Stravi poimenoval Muur de Radovna. 300 metrov s povprečnim naklonom 14 odstotkov. Asfalt. Na enem delu je števec kazal 20 odstotkov. Takrat še ni vedela, da je to šele ogrevanje.

Vzpon skozi Kot je sicer precej manj atraktiven in večidel deluje podobno melanholično kot gravel na Notranjskem . Le sem pa tja se med drevesi odpre razgled na gore. Prometa skoraj ni. Seveda, saj ni priložnosti za požrtijo, kot so v Krmi, Vratih in navsezadnje na vrhu Radovne pri Psnaku.

Spet: prideš do konca ceste in obrneš, razen greš na Rjavino ali Špico. Rekel bi, da tam ne bo junaka, ki bi ukradel bicikel, če se odločiš za tako kombinacijo. Mogoče to storim nekoč, ko mi bo uspelo redefinirati odnos do kolesarjenja.

Vrata

Na koncu tja, kjer je bojda najlepše in seveda zaradi tega tudi najbolj natrpano. Je pa tudi težko priti gor. Srečala sva marsikaj, ne pa kolesarja brez pomožnega motorja. V Mojstrani se začne simpatično, z ljudsko umetnostjo, ki predstavlja Triglav.

Potem je Slap Peričnik.

In potem se začne.

Pri Ani mi je všeč, da na kolesu živi za trenutek. Sam se še nisem povsem otresel zoprne težnje po pretirano natančnem planiranju. Aplikacija za načrtovanje poti je moja ljuba prijateljica. Res je, da mora nekdo tudi kaj načrtovati, sicer nikoli ne bi prišli nikamor. Ampak dovolj je, da to počne eden. Ana nerada izve kaj jo čaka. V življenju je imela že težje preizkušnje od 25-odstotnega klanca. Ko pride nasproti strmina, zagrize. Ne meče bicikla v grmovje. Ne zmerja kretena, ki jo je odvlekel tja. To precej olajša življenje.

Po prvi rampi še ni konec. Najstrmejši odseki so asfaltirani, ampak prva prestava ni tam nikoli dovolj lahka. Oravo veselje bo, ko bodo tja po novem asfaltu navalili cestni kolesarji. Noge tam odreže s stoodstotno verjetnostjo. Običajno fotografije ne razkrivajo strmine klancev, ampak tam je resnost situacije kar očitna. Na stometrskem odseku bo marsikdo verjetno prevozil dvakrat ali trikrat več. Saj veste zakaj.

Takole se napne še dvakrat, vmes pa je res kar prijetno.

Hokejist, ki razbije zobe

Prijetna popestritev večera je bil tudi junak, ki me je na e-kolesu prehitel z maksimalno hitrostjo in minimalno bočno razdaljo. Na precej vljudno priporočilo, da tovrsten manever naslednjič izvede previdneje, se je odzval agresivno, kot je značilno za ljudi, ki že vse življenje živijo nekje in samo tam, obenem pa so prepričani, da so vsi obiskovalci na tej mikrolokaciji vsiljivci.

Na koncu sem izvedel, da je leta in leta na ledu Ljubljančanom razbijal zobe. Prijeten sogovornik, a trash talk bo moral še malo izvežbati.

E-kolesa so super, a žal pride z njimi precej daleč in v precej strme klance tudi svojat, ki je včasih ostajala niže v dolini. Saj ne da so tam kaj manj moteči, a je bil mir vsaj v gorah.

Stena

Na spektakularen razgled, ki te pričaka na koncu Vrat, sem že malo pozabil. Reklamnega zelenega senčnika ne odpustim v Triglavskem narodnem parku nikomur, ampak zdaj že preveč nergam. Za pivo ni bilo časa. Zahladilo je kot se spodobi pod Severno triglavsko steno. Zoprno mi je priganjati ljudi na takih izletih, ampak na mraz sem očitno bolj občutljiv od tega bitja.

Izlet niti ni lahek: tisoč metrov višinske razlike v manj kot petdesetih kilometrih. Če bi imela več časa, bi štartala na Jesenicah, ki se mi zdijo eno najboljših izhodišč za izlete v te konce. Že zato, ker so Ljubljančanom bliže kot Kranjska Gora. Laže najdeš kotiček, kjer te ne bodo videli v golo zadnjico, ko boš nase vlekel hlače. In do Mojstrane se v desetih kilometrih ravno prav ogreješ.