Bleferski izlet ob Krki in Savi

Odvadil sem se dopustovanja, vsaj v smislu tega, da dejansko greš na drugo lokacijo in tam delaš vse drugo, kot delaš. Odvadil sem se pa še nečesa: kolesarjenja na blef. Nek drugi dan sem si sicer izrisal sled in skočil na Trdinov vrh, a ne glede na kilometre simpatičnih makadamov v Gorjancih, me je bolj navdušil izlet v neznano. Brez načrta. Za tistimi rdečimi tablami, ki označujejo daljinske kolesarske poti in pri katerih nikoli ne veš, kdaj boš s 60 kilometri na uro priletel z asfalta na makadam. In ko sva se rdečih tabel naveličala, sem se zanesel samo še na karto na starem Boltu, ki je sicer natančnejša, a ne dosti bolj informativna kot gusarski zemljevidi.

Življenje med vinogradi

Selitev iz turistične Ljubljane v kak drug turistični kraj se mi zdi precej slaba zamisel, ampak v zakotjih te dežele, kjer sem si obetal nekaj dobrega gravla, so bile zasedene prav vse luknje … od Koroške do Primorske! Na koncu, ko sem obupal, so naju povabili na obisk v Stari Grad v Podbočju. V zidanico, z razgledom čez vinograde na Krško kotlino. Idealno!

Stari Grad v Podbočju je res majhen kraj. Zidanic je precej več kot domačij. Ko sva se vselila, sva, če gre verjeti Wiipedii, populacijo povečala za več kot dvajset odstotkov. Zadrta mestna srajca bi na kmetih pričakovala mir, ampak podeželska idila vedno vključuje zvoke mehanizacije. Ni bilo sicer slišati krožne žage in mislim, da v vseh štirih dneh ni pripeljal mimo niti en moped. A v vinogradu pridni Dolenjec vedno najde delo … in če mislite, da se je delalo od zore do mraka, se motite. Delalo se je pozno v noč!

In to mi je bilo všeč. Nobenega turizma. Resno delo. Življenje.

Res pa me je minilo vsako veselje do kakršnekoli fizične aktivnosti in če ob sebi ne bi imel ženske s preveč energije, bi verjetno nekajdnevnemu mentalnemu počitku mirno dodal še fizičnega. Tako pa sva se vrgla v dolino, z zoprno mislijo, da bo treba čisto na koncu premagati grozljivo rampo in vsega skupaj skoraj sto metrov vzpona. Tega nisem vajen. Domov se vedno vračam po ravnem. Pa še to se včasih prej zataknem na pivu.

Kaj drugega kot cvičkova pot

Do Brežic sva torej sledila tistim rdečim kolesarskim tablicam, ki prav zgledno označujejo razdaljo do določenih krajev. Cvičkova kolesarska pot se reče odseku med Kostanjevico na Krki in Brežicami. Lepo. Najprej čez grič, kjer naklon ne prizanaša, in potem po čednih ozkih cesticah, vmes je tudi poldrugi kilometer makadama, ki vodi tik ob Krki. Slednjič sva se malo za Bušečo vasjo čez leseni most zapeljala na levi breg in iz Cerkelj ob Krki nadaljevala po stranski cesti. Neizbežno se čez nekaj kilometrov priključi precej prometni magistralki, a jo kmalu tudi zapusti. Videli smo že lepše poti kot je tista ob avtocesti in bržkone bi se dalo tudi naokoli, ampak v Brežicah sva bila kot bi mignil.

Vodni stolp – zaprt. Pozneje sem bral, da ga obnavljajo. Terase bifejev s pristno lokalnim značajem so bile kar dobro zasedene. Privoščila sva si sladoled, ki so ga oglaševali kot italijanskega. Sicer je pa kraj zaspan kot le kaj, morda tudi zaradi precej nadležne pripeke, ki je legla v te, že tako menda najbolj vroče slovenske kraje. Za ta lokal, na primer, se zdi, da služi samo kot oglasni pano.

Nazaj ob Savi in mimo smrtne nevarnosti

Od Brežic naprej sem se zanašal na zemljevid-skico na 2,2-palčnem zaslonu Wahooja ELMNT Bolt prejšnje, bolj oguljene in črno-bele različice. Kar dobro sem vedel kam greva, nisem pa imel pojma, kaj bova videla. Ob Savo sem naju sicer pripeljal po ovinku – precej bolje bi se bilo spustiti mimo brežiškega gradu in že bi gravlala ob rečnem bregu, tako pa sva se par kilometrov jajcala med hišami.

»Naj me vrag, če ni cesta tudi zgoraj,« sem si rekel pod precej visokim nasipom. Seveda je gor cesta!

Na reki so tam, kjer sva jo ugledala, postavili štiri otoke, ki pa so me zanimali manj kot lanski sneg, zato nimam pojma čemu služijo – kogar to zanima, naj gre tja in si bo prebral na informativni tabli.

Makadam na vrhu je prav simpatičen, leti, a prej ali slej se je treba z nasipa spustiti na spodnjo cesto.

V nasprotnem primeru prideš prav do ograje jedrske elektrarne, kjer naženejo strah v kosti table z grozilno vsebino o smrtni nevarnosti. Ano sem fotografiral za spomin – bojda je bila na tem mestu že dovolj daleč, da je vzbudila zanimanje varnostne službe, pa ne toliko zaradi stasa, kot zato, ker fantje jemljejo svojo službo zares. In prav je tako, vendarle imamo tukaj opravka z jedrsko energijo.

Okoli nuklearke

Preden sva odpotovala v te kraje, je Ana sestavila seznam reči, ki si jih želi videti. Med njimi je bila nuklearka. To se mi je zdelo kar bizarno, glede na to, da ni česa videti, razen če bi se priključila kaki ekskurziji in si jo ogledala pod strokovnim vodstvom. Ni lepa, res tudi ne prav grda, je pa opazna od daleč – skoraj sva jo videla z balkona zidanice, kar sicer več pove o izjemni lokaciji zidanice, kot o markantnosti jedrske elektrarne.

Videti je, da se z urejanjem okolice ne trudijo, ampak do Krškega jo je lahko občudovala lep čas, tako rekoč z vseh strani.

Mene je precej navdušila spodnja posebnost, za katero nisem prav dobro prepričan, komu in čemu je namenjena. Vsekakor se je nekdo zelo potrudil za to, da tega kosa zemlje ne uporabi nihče.

Zato pa ni mogoče ničesar očitati kolesarski cesti, po kateri sva zapustila obrobje Krškega. In ne, ne konča se za ovinkom, ampak traja kar kakšne tri kilometre, če ne še več, tudi potem pa sva se vozila po zelo simpatičnih cestah, malo tudi po kolovozu …

Bolj ali manj sva tavala, a ne da bi zgrešila smer, potem pa ob Krki nadaljevala mimo ogromnih rastlinjakov ali kakorkoli se temu že reče. Iz njih je kar puhtela vročina in mestni človek se mora vprašat kdo, vraga, bo pojedel vso to papriko. In jaz niti ne jem paprike! Vse bo ostalo za druge.

Zdaj je bilo treba samo še čez Krko.

In potem v klanec, domov. Treba je priznat, da je razgled dober. In vso to grozdje se bo sprešalo in vso vino spilo. Kar si predstavljam precej laže kot ogromne količine paprike.

Ostani na ravnini!

Kdor bo šel kolesarit v te konce, verjetno ne bo štartal med vinogradi, zato priporočam Krško, saj pride tako najbolj atraktivni del poti ob Savi na vrsto ob koncu. Ali pa začneš v Kostanjevici ob Krki, kar izlet podaljša še za kakšnih osem kilometrov v vsako smer. Kdor bo ostal na ravnici, bo premagal komaj okoli 200 metrov višinske razlike. Primerno je torej za vsakogar. Makadama ni več kot kakšnih dvajset odstotkov.