Dowsett brez rekorda. Trpeli smo vsi.

Dowsettu ni uspelo prehiteti svetovnega rekorderja Victorja Campenaertsa (55,089 km), niti britanskega rekorderja Dana Bighama (54,723 km), ki je vozil prvega oktobra letos. S 54,555 kilometri je tretji najhitrejši od sprejema Ucijevega pravilnika leta 2014.

Resničnostni šov

Vožnja na eno uro je za gledalce pred ekrani najdolgočasnejša – pravzaprav edina zares dolgočasna – disciplina na velodromu. Vseeno in kljub pozni uri, Alex Dowsett je vozil med enajsto in polnočjo po slovenskem času, mi dejansko ni uspelo zaspat, čeprav sem njegov poskus gledal že pod odejo. A za javnost je privlačnost vožnje na eno uro v vsem, kar se dogaja tedne pred tem. Vse to sta Dowsett in njegova žena Chanel pokazala na vlogu Thighs Club.

Tako smo na primer izvedeli, da je Vorteqov dres ukrojen asimetrično, zato da bolje reže zrak v levem zavoju. Naglas je povedal, da vse aerodinamične čelade ne funkcionirajo enako na vseh telesih. Tudi on je dirkal s HJC, tako kot Campenaerts leta 2019, samo da je seveda nosil vizir. In poleg čelade, ki opremlja njegovo ekipo Israel Start-Up Nation, je izbral tudi kolo Factor Hanzo, ne pa obročnikov Black Inc. Izvedeli smo tudi, da Pfizer ne izdeluje samo cepiva proti covidu-19, ampak tudi zdravilo za življenje s hemofilijo, s katerimi je spremenil, pravzaprav omogočil, življenja mnogim bolnikom, tudi Dowsettu.

Če je bil Campenaertsov rekord projekt ekipe Lotto-Soudal, se je Dowsett lotil rekorda kot zasebnik. Ko je svetovni rekord postavil leta 2015, ga je v okviru ekipe Movistar. In prav to, da se je zadeve lotil bolj po domače, praktično v najožjem družinskem in prijateljskem krogu, je bilo posebej simpatično. Kdor je imel preveč časa, je lahko torej na Youtubu kukal v hišo, kjer so z ekipo živeli med pripravami na vožnjo na mehiškem velodromu Aguascalientes in se pozanimal kaj ima za zajtrk. Kolesarski šport za 21. stoletje, pač.

Po svoje se je Dowsett lotil rekorda na podoben način, kot sta se ga Andrej Žavbi in Igor Kopše ali pa Bor Čeh s tovornim biciklom. Seveda, imel je skoraj neomejena sredstva, da ne omenjam tega, da živi od kolesarstva, ampak ma koncu so morali z malo ekipo sami kupiti letalske vozovnice, najeti bivališče in velodrom ter poskrbeti za vse živo, na kar najprej sploh ne pomislimo.

Poraz ni kot zmaga, je pa nekaj normalnega

Če je prejšnji rekord podrl v nabito polni dvorani v Manchestru, je bil tokrat v Mehiki pratično sam. Na državnem prvenstvu v Češči vasi je bilo več gledalcev. V Aguascalientesu je bilo le nekaj firbcev, ki so se oglasili takoj po štartu, potem pa bolj ali manj umolknili, bržkone tudi zato, ker je kazalo čedalje slabše. Ko je zaostajal že več kot štiri sekunde in je prednost samo še naraščala, je samo komentator Adam Blythe še vedno razlagal, da je videti dobro. Niti on ni mogel biti več optimist, ko je začel Alex vijugat in je večkrat zapeljal na modro podlago na sredini. Vmes je celo preprijel krmilo in naredil nekaj obratov v stoje. Odtlej je bilo res mučno še za gledalce, kaj šele zanj, ki je mlatil po pedalih porazu naproti.

Še najbolje je občutke opisal sokomentator Matthew Stephens. Ko gledamo kolesarstvo, smo vajeni gledat zmagovalce. Seveda, vedno so nekateri poraženi, morda tudi as, za katerega navijaš. Ampak na koncu nekdo zmaga in to nas razveseli. V vožnji na eno uro pa se lahko zgodi, da ne zmaga nihče. Je samo poraženec, ki ga tisoči gledajo v živo. Budale imajo priložnost to v živo komentirat z neslanimi prijavami.

Ampak teh je bilo malo. Večina se je poistovetila s poražencem, ki je na koncu povedal, da bi bil pravi poraz samo, če ne bi poskusil. Včeraj sem o hemofiliji, vmes sem pač skočil na internet in bral o tej bolezni, izvedel več kot prej v celem življenju in gotovo nisem edini. Tudi zato je bil poskus uspešen. In ker je bolnikom s hemofilijo še enkrat pokazal, da je mogoče s to boleznijo postati tretji najhitrejši človek na svetu.

Za svetovnim rekordom je zaostal 534 metrov. Več kot dva kroga. Pravzaprav je vozil slabo. Tudi videti je bil slabo. Nič mu ni šlo. Ampak lotil se je verjetno najtežjega izziva v tem športu. Izgubil je pokončno. Vsem nam, ki smo večkrat poraženi kot zmagamo, je pokazal, da je poraz normalen del življenja. Ki se ga ne bi smeli sramovati. Vsaj če smo naredili vse, kar je bilo v naši moči. To, da je poskusil Alex Dowsett, ki pač ni serijski zmagovalec, je bilo morda bolje, kot če bi vozil Filippo Ganna. Človek, od katerega vedno pričakujemo zmage. A vseeno komaj čakam, da se rekorda loti Top Ganna.