Matej Zalar10. 5. 2021

Zmaga Urške Žigart je pomemben mejnik

_{Dvanajsto letošnjo slovensko zmago v profesionalni konkurenci je dosegla Urška Žigart. Zmaga v zadnji etapi Dirke po Valencii (kategorija 2.1) je tudi največji uspeh za slovensko žensko kolesarstvo, ki je pomemben tudi za prihodnji razvoj.}

Team BikeExchange

Seveda se spomnimo, da je Eugenia Bujak že zmagala leta 2016 na Veliki nagradi Plouaya, torej na dirki ženske svetovne serije, sicer v dresu slovenske ekipe BTC City Ljubljana, a takrat še s poljskim državljanstvom – in s poljsko šolo kolesarstva. Urška Žigart pa je s slovensko šolo – in brez osnovne kolesarske šole, saj je začela kolesariti pozno, zmagala za tujo ekipo Bike Exchange. In v Španiji ni bila edina uspešna Slovenka. S šestim mestom v prvi etapi in skupnim sedmim mestom je blestela tudi Špela Kern (Massi-Tactic), ki se v novi španski ekipi počuti odlično.

Iz italijanske (slovenske? ljubljanske?) v avstralsko ekipo

Združitev BTC City Ljubljana z Alé-Cipollini je bila leta 2020 edina možnost za preživetje obeh ekip, potem ko je Uci začel resno urejati razmere v ženskem kolesarstvu. O Alé-BTC Ljubljana še vedno govorimo kot o napol slovenski ekipi, a dejstvo je, da je uradno italijanska … po imenu pa ljubljanska. Kar bizarno dejstvo je tudi, da jo na internetu najdemo na naslovu alecipolliniteam.com. Če so v sezoni 2020 za ekipo dirkale štiri Slovenke (Urška Bravec, Eugenia Bujak, Urša Pintar in Urška Žigart), sta letos na plačilni listi samo še Eugenia Bujak in državna prvakinja – z res imenitnim dresom – Urša Pintar. V prihodnjih nekaj let se lahko res oziramo zaskrbljeno.

Pozimi je vest o prestopu Urške Žigart v avstralski Bike Exchange precej presenetila. Bike Exchange je velika ekipa, ki že od začetkov leta 2012 deluje kot celota skupaj z moško in je organizacijsko skoraj na enaki ravni.

Prestop ni presenetil, ker bi Urški manjkalo rezultatov. Lani se je na Dirki po Ardechu izkazala z osmim in devetim ter desetim mestom v skupni razvrstitvi. Talenta ji ne manjka, trdega dela prav tako ne. Kdor trenira z zmagovalcem Dirke po Franciji, mora biti hudičevo dober kolesar. Ali kolesarka. Morda smo privzdignili obrvi, ker je javna skrivnost, da ima težave pri vožnji v skupini, kar resnicoljubno priznava tudi sama. A očitno so v njej videli potencial za razvoj.

Kako je zmagala Urška Žigart?

Dirke po Valencii žal nismo gledali po televiziji, a že kratko poročilo razkrije, da je bila to slastna zmaga. Bike Exchange je dirkal agresivno in za ubežnico Nadine Gillposlal Teniel Campbell. Ni bila uspešna, zato je bila na vrsti Urška, ki je na 114 kilometrov dolgi etapi skočila 70 kilometrov pred ciljem, seveda na vzponu. Nadine Gill je ujela in skupaj sta si ustvarila skoraj štiri minute prednosti.

Urška je šla v solo akcijona kratkem klancu okoli 25 kilometrov pred ciljem in na razgibanem terenu vzdržala pritisk glavnine, kjer si je menda predvsem Canyon-Sram želel šprint. Samo predstavljamo si lahko pekel v zadnjih kilometrih, za polno mero je pihalo nasproti. Pet kilometrov pred ciljem je imela še minuto prednosti in do cilja zadržala pet sekund – dovolj, da je lahko v miru uživala v zmagi z res simpatičnim nasmehom, s konjenico v ozadju. In še ekipna kolegica Arianna Fidanza je zmagala v šprintu za drugo mesto.

Šele druga letošnja zmaga za BikeExchange

Mislim, da je treba brez dlake na jeziku napisati tisto, kar so si, vajeni rihtanja po slovensko, mislili mnogi: »To ji je zrihtal Tadej Pogačar.« Nikoli ni tajila, da je prestop uredil Pogačarjev agent Alex Carera. »Slišala sem, da imajo prosto mesto za specialistko za vzpone in po karakteristikah sem ustrezala,« je povedala v intervjuju za Rundo. »Ob pogovoru z glavnim menedžerjem Brentom Copelandom o pogojih in planu dirk sem takoj dobila občutek, da bi to bilo lahko to.«

Prestope seveda rihtajo agenti. Verjetno pomaga, če jih rihta agent kalibra Alex Carera. Vendar pa ekipa svetovne serije v 13-člansko ekipo ne povabi kar nekoga. Morda bi šlo na lepe oči preden smo končno postali občutljivi na to, da morajo biti korektno plačane tudi kolesarke. In BikeExchange plačuje kolesarke korektno – tako kot pri Trek-Segafredu, zagotavljajo enako minimalno plačo kot moškim, torej 38.115 evrov – skoraj dvakrat toliko, kot znaša zagotovljena minimalna plača v ženskem World Touru, letos torej 20 tisočakov.

Bike Exchange ne gradi ekipe na lepe oči in gotovo tudi ne glede na barvo kože – letos se jim je pridružila Teniel Campbell iz Trinidada in Tobaga. Ekipo gradijo tudi z mislijo na prihodnost. Urški Žigart so dali enoletno priložnost, ki jo je izkoristila in ekipi, vajeni prvih mest, privozila sicer šele drugo letošnjo mednarodno zmago. Da, na dirki druge kategorije, a v močni konkurenci in v šampionskem slogu. Zmagala je na etapi, kjer ne bi smela zmagati ubežnica.

Pomemben skok za razvoj slovenskega kolesarstva

Z zmago je zavzela tuje medije in pri Velonews so poobjavljen intervju s konca leta naslovili z »Urška Žigart nova slovenska superzvezdnica World Toura. Senzacionalistično, a po svoje resnično: njen uspeh ima pomembne razsežnosti. Pomemben je bil že njen prestop. Za tujo ekipo je že dirkala Polona Batagelj, leta 2015 Laura Šimenc za NÖ Radunion Vitalogic in potem Špela Kern, ki je leta 2016 iz BTC City Ljubljana tudi prestopila v Bizkaia-Durango pa potem vsako leto zamenjala ekipo. Naša Erika Jesenko nosi letos dres ekipe Top Girls Fassa Bortolo in čaka na priložnost za nastop na veliki dirki, ki si ga brez dvoma zasluži.

Urška Žigart pa je prva prestopila na najvišji ravni in s tem pokazala dekletom, da je to mogoče … in da na tej ravni Slovenka ne igra obrobne vloge, da ni kanonfutr, ampak dobi priložnost za zmago. Če se tuji mediji v zadnjih letih čudijo meteorskemu vzponu Slovencev, mi vemo, da se uspehi niso pojavili čez noč, ampak so tudi rezultat dela generacij, ki so počasi preskakovale stopnice. Včasih je bil uspeh prebiti se v tujino, potem držati glavnino. Zdaj se Matej Mohorič tolče po glavi, če je v etapi samo drugi. O Pogačarju in Rogliču se cel svet pogovarja kot o dveh vesoljcih.

S tem, ko je italijansko-slovenska ekipa čedalje manj slovenska, je to pomemben signal, da lahko Slovenki uspe tudi v tuji ekipi. Obenem pa tudi spodbuda. Ne le za slovenske kolesarke, ampak tudi za cel svet, ki bo bolj pozoren na to, kar se dogaja v Sloveniji.

Urški še toliko bolj privoščimo to zmago,ker je dokazala, da ji ni bilo nič podarjeno. Špeli Kern pa čestitamo za odličen nastop, s katerim je spet opozorila nase.