Vštric s Primožem Mrškom

Tokrat o plesu. Ne o tistem na pedalih. Primož Mršek je po karieri športnega plesalca postal poklicni plesni učitelj in ljubiteljski kolesar. Mateja Mohoriča je spoznal, ko je bil naš as še deček. Tako rekoč sta v žlahti, saj je njegova sestra Ajda Matejevo dolgoletno dekle. Je ples tudi za kolesarje? Seveda!

osebni arhiv

»Plesni učitelj v plesni šoli Ritem ter strasten kolesar« se opiše na Facebooku. Po tekmovalni plesni karieri je nekaj časa igral celo hokej, kar je glede na njegovo sloko postavo kar presenetljivo, potem pa je ugotovil, da gibčno plesalčevo telo za to rekreacijo ni najbolj primerno. Navdušilo ga je kolesarjenje in ko je ugotovil, da je narejen za klance, ga je zagrabilo tako, da si zdaj ne zna več predstavljati življenja brez gonjenja. In kakšno je življenje plesnega učitelja? Običajno dopoldne kolesari za zabavo, popoldne pa skrbi za zabavo drugih v plesni šoli in tudi na kakem družabnem plesu, valeti in poroki.

Kako plesalec postane plesni učitelj?

Nihče od nas, ki to delamo, ni načrtno postal plesni učitelj. Začelo se je že kakšno leto pred osnovno šolo, ko me je mama med počitnicami vpisala k plesu. Že takrat mi je bilo všeč in na koncu sem dobil plesno diplomo, a sem odnehal. Malo zato, ker sem bil pri sedmih letih med najmlajšimi, malo pa me je kot fanta zanimal karate. Sošolka iz osnovne šole je takrat začela hoditi na plesne vaje. Ker vedno primanjkuje plesalcev, sem se ji pridružil, ker se mi je zdel ples čisto fleten. Še enkrat sem naredil diplomo – torej sem diplomiral kar dvakrat (smeh) – in potem je običajno, da te v plesni šoli usmerijo v eno od plesnih disciplin. Za pare je bila logična odločitev, da nadaljujejo s standardnimi in latinsko ameriškimi plesi. Potem smo začeli tekmovati in postopoma je postajalo čedalje bolj resno.

Na neki točki si verjetno ugotovil, da znaš od vsega v življenju najbolje plesati.

Pri plesu je ponavadi prelomnica konec srednje šole. Od plesa zelo težko živiš v smislu športa. Prvih šest na svetu že, sicer pa ne. Če nisi najboljši, se odločiš za študij. Oče kolegice, ki je tudi trenirala, je imel plesno šolo in napisal sem prošnjo za učitelja. Postopoma smo začeli učiti, a si nisem mislil, da bom čez deset let počel samo to. Skupaj z nami je plesna šola rasla in prišli smo do točke, ko od tega živim.

Odločitev je sovpadala tudi s tem, da se nisem najbolje videl v študiju računalništva. Pogrešal sem pedagoški pristop, da bi profesorji znali človeku, ki nič ne zna, predavati na razumen način. Ampak to so ljudje z zelo visokim inteligenčnim kvocientom, ki jim je vse jasno, ne pa tudi, kako nekaterim to ni jasno. Sam pa sem od nekdaj imel čut za pedagoški pristop in to mi zdaj pride zelo prav.

Plesno šolo obiskujejo zelo različni profili ljudi. Nekateri hodijo že leta zaradi družbe, marsikdo pa ima pred seboj nek projekt. Jutri me pokliče nekdo, ki ima poroko čez en mesec. Verjetno ne zna ničesar, ampak v enem mesecu ga bom pripravil do tega, da bo pred množico plesal in mu bodo vsi ploskali.

Ko zapnem nogi v pedala, mi gre premikanje še kar dobro, že hodim menda grdo, ko je treba narediti nekaj elegantnih plesnih korakov, se pa počutim grozno. Mislim si kaj boš odgovoril, pa vendar: je mogoče vsakogar naučiti plesati?

Veliko večino je možno naučiti tisto, kar bodo v življenju potrebovali. Dejstvo pa je, da smo ljudje za ene stvari boljši kot za druge. Pri plesu gre za motorično logiko in nekaterim gre to res blazno težko, ampak teh je res zelo, zelo malo. Prednost je v tem, da ni sam, ker gre za ples v paru. S partnerjem, ki mu gre, je veliko, veliko lažje.

Tipično pa par pride na plesne vaje, a moški ni v življenju skoraj nič plesal, ona pa se je ves čas vrtela. In tu pridemo do osnovne zagate: par dobro pleše takrat, ko vodi moški. Ko je moški šef. Ampak težko si šef v zadevi, za katero si prepričan, da je ne obvladaš. Ona ima pa občutek, da nekaj zna in začne plesalca voditi od prvega koraka. Njemu to ustreza in potem ostane tako.

In če ženska vodi moškega, vse skupaj izpade slabo?

Ja, ker ples sam po sebi ni tako zastavljen. Že sama drža. Plesalec ima roke spodaj in ima neke mehanizme, da lahko plesalko vrti. Tipično je veliko več časa moški tisti, ki se premika naprej in ona nazaj.

Pri plesu je vse zastavljeno tako, da je ženska v podrejenem položaju, zato je težko glavna. To je tako, kot če v avtu vozi sovoznik – lahko malo poprime za volan, ampak temu težko rečeš, da vozi.

V plesni šoli poskrbimo za to, da hodijo na vaje z veseljem tudi moški. Pogosto se izkaže, da so celo sposobnejši kot ženske, a jim je treba dati možnost, da sami spoznajo, da so lahko dobri plesalci. Za marsikaj v življenju imam sam občutek, da sem to usvojil … ampak če se spomnim kakšen sem bil na začetku, sem bil pri vsem katastrofalen. Moški potrebuje svoj čas, ampak ko stvari pošlihta, obvlada. Pogosto pa so ženske nepotrpežljive in začnejo voditi v začaran krog, iz katerega ne gre več.

Mislim, da je moške precej teže pripraviti do plesa, kot ženske do kolesarjenja.

Zadnje čase kaže, da res. Čedalje več žensk je na kolesu in čedalje hitrejše so, torej je tudi nivo čedalje višji.

Plešejo ljudje danes več kot so včasih? Občutek imam, da ples spet postaja kul.

Naša plesna šola je polna. Od leta 2019 imamo nove prostore, v katerih se ljudje dobro počutijo in se radi vračajo. Generalno pa so pripomogle k priljubljenosti tudi televizijske oddaje, na primer Zvezde plešejo. S tem so prikazali, da ples ni nek bavbav.

Problem parov je, da se gresta rekreirat vsak po svoje. Ples pa je dejansko rekreacija, v kateri se ujameta. Pri nas imamo lokal, zato gremo po plesnih vajah na pijačo, tako da se lahko po neki prijetni aktivnosti pari družijo tudi med seboj.

Mnogi se lotijo plesa v srednjih letih, a potem plešejo še naprej. Bral sem, da sta ples in golf odlični dejavnosti za preprečevanje demence. Pri različnih dejavnostih je ponavadi tako, da delujeta bodisi logična bodisi umetniška polobla možganov. Pri plesu pa delujeta obe hkrati. Pri plesu logično razmišljaš, zato da veš, kaj delaš: katero nogo premikaš ob katerem udarcu v glasbi. Hkrati je prisotna umetnostna komponenta z glasbo in nekim lastnim gibanjem. Vsak korak namreč nekdo izvede malček drugače, kar pri družabnem plesu seveda ni razumljeno kot napačen gib.

Velikokrat rečem, sploh parom, ki se pripravljajo na plesno točko na poroki, da morajo v plesu najti sebe in čim bolj pasti notri. Potem bo videti dobro. Če padeš notri in plešeš s primerno energijo, je to dobro in simpatično za pogledati.

Zakaj bi morali kolesarji znati tudi plesati?

Vsaka stvar ima ritem. Med plesom smo vedno osredotočeni na glasbo. Ampak tudi pedale vrtiš v nekem ritmu, temu rečemo kadenca: gre za izmenjavo gibov v nekem času. Seveda pa je med obema dejavnostma velika razlika. Ples je pri nas primarno družabna dejavnost in ni razumljena kot šport, ga pa lahko primerjamo z rekreativno komponento kolesarjenja. Moram pa reči, da so se tudi v kolesarstvu razlike med spoloma zmanjšale z e-kolesi. Ženska je nekoč sopihala daleč za moškim, zdaj pride zlahka na vrh … še pred njim.

Kaj pa besedna zveza ples na pedalih?

Dobro, ko vstaneš in poganjaš v stoje ... je pa res, da ima vsak svoj stil.

Dobro je videti, če leti, sicer se sprevrže v nekaj groznega.

V mučenje.

So kolesarji dobri plesalci ali smo zaradi športa s ponavljajočimi enakimi gibi bolj leseni in potrebujemo več spodbude?

Kaj pa vem ... mislim, da se kolesarji, kolikor sem jih učil plesati, ne razlikujejo bistveno od drugih smrtnikov. Moram pa reči, da izstopajo smučarski skakalci. Ne vem kako gre Primožu Rogliču ples, ampak skakalci so se zelo hitro naučili.

Se pravi, da so smučarski skakalci na splošno dobri pri vsaki dejavnosti, ki se je lotijo.

Pri plesu je njihova prednost gibčnost in zelo natančen nadzor nad telesom. Prej si omenil ples na pedalih … na koncu nikogar ne briga ali prideš na Alpe d'Huez estetsko ali ne. Če si obrnil največ vatov, si na koncu prvi, vsi ploskajo, juhuhu. Ples pa ocenjujejo sodniki skozi svoje oči.

Pa ne samo sodniki – na koncu vsi ocenjujemo tudi plesalce na žurkah in vsak amater približno vidi kateri par obvlada in kateri malo manj.

Ja. Ampak, veš kaj je zanimivo? Ko gledaš druge plesati, je res tako. Ko plešeš, pa ne. Na kolesu si težko misliš, da si dober, če te ves čas prehitevajo. Ko gredo vsi mimo ali ko primerjaš svoje čase na Stravi z drugimi, hitro padeš na realna tla. Pri plesu pa nimaš kaj gledati, vrtiš se po plesišču in imaš v glavi, da plešeš najbolje. Zdi se mi, da znajo imeti nekateri hitro izkrivljeno percepcijo.

Je plesnemu učitelju težko gledati vse te amaterje?

Ne, v bistvu vedno iščem kako so fletni in kaj znajo. Iščem znanje. Sem pa včasih fasciniran predvsem nad tistimi, za katerimi z vsemi svojimi izkušnjami ne bi znal ponoviti njihovega giba. Pred leti smo bili s klapo na žurki, na kakršne pridejo samouki z veselic ... kaj je nekdo počel z žensko! Nič ni bilo pravilno, ampak njegov način … ona je bila pokonci, čez pol sekunde je imela glavo v podnu ... nimaš besed, ampak to je drugačen način plesa.

Hočeš reči, da je bilo videti dobro?

Odvisno s katerimi očmi pogledaš. Definitivno je bilo zanimivo

Spomnim se nekoga, ki je sicer plesal z žensko, a je sploh ni videl. Ves čas je gledal v levo, opazoval kdo ga gleda in kazal, kaj zna. Plesalka je bila samo orodje. Kot kolo. Orodje za prezentacijo.

Sicer pa je naša filozofija, da se imajo ljudje fletno. V tekmovalnem plesu je vse definirano, družabni ples pa je v osnovi zamišljen drugače, torej tako, da se ljudje na družabnem dogodku premikajo na glasbo.

Veliko raje vidim, da se na takem dogodku par na plesišču zabava in je videti dobro, tudi če nič ne znata. Veliko bolj uživata kot nekdo, ki je hodil na plesni tečaj in želi narediti na silo nekaj, česar ne zmore, in ga to frustrira. Poanta je torej druženje.

Mislim, da na ples preveč gledamo kot na skupek pravil, tako so nas učili tudi pred maturantskim plesom. Povej kako plešeš na svatbi, kamor si vabljen kot svat in si trikrat boljši plesalec od vseh ostalih.

Če grem nekam z mojo in oba pleševa, pleševa umirjeno. Seveda se vidi, da znava, ni pa to ples na način, da daješ 100 odstotkov sebe. Estetsko je na nivoju, a ne da bi se skušal kazati. Sem in tja me kdo vpraša kam grem plesat zase. Ne grem. Razumeš, jaz plešem v službi. Zase grem na kolo.

Ljudem, ki se pridejo sproščat na ples, ni jasno, da zase, za zabavo ne grem plesat. Z mojo plešem zato, ker je moja, ker sem rad z njo. Ne zato, ker bi tako rad plesal.

Za tistega, ki kaže, kaj zna, plesalci rečemo, da se razmetava. Tega ne prakticiramo. Tisti, ki so bili morda na pragu tega, da bi plesali tekmovalno, se včasih želijo pokazati. Družabni ples je pa nekaj čisto drugega kot tekmovalni, kjer je na osnovni korak naloženega toliko gibanja, da ljudje niti ne vidijo korakov. Kot učitelj v plesni šoli se moraš zato priučiti, da delaš čim bolj enostavne gibe, tako da ljudje prepoznajo korake in jih lahko skopirajo.

Zanimivo, enako kot pri kolesarstvu. Ko pride odlično pripravljen kolesar med začetnike, se lahko skupini prilagodi ali pa se bo razmetaval, kot praviš. Skoraj prepričan sem, da se Matej Mohorič med rekreativnimi kolesarji ne bo kazal kako je hud ... kdo drug ne bo zamudil nobene priložnosti.

Tudi Laura je enkrat napisala kako lepo je iti na trening s profesionalcem. Mateju se ni treba razmetavati. Če greš na skupinsko vožnjo z rekreativci, mora pa vsak pokazati koliko je vreden.

Kolikokrat greš na trening z Matejem?

Ne velikokrat. Vem, da ga oblega veliko ljudi, jaz pa grem ob priliki. Tako ali tako ni veliko doma, smo šli pa lani skupaj z njim na intervalni trening: 20 sekund, 1 minuto, 5 minut in 20 minut. Vsi ostali smo si po občutku razdelili kdo bo šel z njim. Našel sem se v tistem minutnem intervalu na vzponu – na kratke klance mi zadnja leta kar gre – in vzdržal. Potem mi je povedal, da je obračal 700 vatov in da je presenečen, ker sem se peljal z njim. Saj bi šlo še hitreje, ampak cesta je bila vlažna in se mi je zadnje kolo vrtelo v prazno, tu sva pa spet pri tehniki, ker se je on peljal brez težav.

No, za 20-minutni interval ni bilo več junakov in tudi čedalje manj nas je bilo na treningu, ker so ljudje odhajali domov (smeh).

 

Najljubši vzpon doma in v tujini.
V tujini kljub prometu Stelvio iz Prata. Všeč mi je zaradi magičnih serpentin, ki navdušijo že na fotografijah, tam pa svoje naredi tudi višina. Doma pa je najlepše na Jamniku. Ker sem iz Kranja, grem gor skozi Besnico. Tam se je res lepo ustaviti, ker je mir, slišiš samo čričke in sem pa tja oddaljen zvok z avtoceste. In razgled, zelena dolina, modro nebo Storžič v ozadju – če veš kam se postaviti, je cerkev poravnana z vrhom Storžiča. To je to.
Najljubši spust doma in v tujini.
Spust ni moja stvar, to moram povedati. Znajo me čakati. Spomladi sem previden zaradi peska na cesti, zato grem raje hitro gor, dol se mi pa ni treba razmetavati. In tega se potem navadiš – če si ves čas malo bolj počasen, se ne znaš več peljati hitro. Sredi poletja pa pride moment, ko se stvari poklopijo. Če grem na primer v Livigno, se mi na dolgih spustih zdi, da sem noro hiter, ker ves čas prehitevam. Ne vem ali tam vsi gledajo naravo ali pa smo Slovenci tako ubrisani.
Če sva pa že pri najljubšem spustu ... doma mi je všeč spust pod goram' proti Tržiču, kjer res vem kaj lahko pričakujem. V tujini pa mi je všeč cesta s prelaza Foscagno v Bormio, zaradi vožnje skozi galerije in ker ni preveč serpentin ali ostrih ovinkov, tako da skoraj ni treba zavirati.
Katere ceste še ni prevozil, pa si jo želiš?
Nisem še šel od doma na morje. To pot sem prevozil v delih, nikoli pa v kosu. Kako priti nazaj ni težava, ker greva z mojo dostikrat na izlet tako, da grem jaz s kolesom, ona z avtom, na cilju greva malo skupaj, potem pa me pelje domov.
S katerim kolesarjem ali kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo?
Na pir s Petrom Saganom, na kavo pa k Luki Mezgecu, ker ima super-duper kavni avtomat.
Kaj najraje ješ pred, med in po kolesarjenju?
Zjutraj pred kolesarjenjem ne pojem nič specifičnega, sem pa v knjigi Carltona Kirbyja prebral, da je po receptu Seana Kellyja hrana za zmagovalce marmelada in sir. Poskusil sem in mi je res všeč.
Med rundo grem definitivno na kavo in torto – temu po vzoru McDonald’sa v šali rečem kar dnevna ponudba. Kavo pijem z mlekom, s torto je pa tako – če grem v Žiri, naročim žirovsko rezino, sicer pa rad eksperimentiram, a se največkrat pojavljajo čokoladni okusi, pistacija in marcipan.
Po vožnji pa imam zadnje čase najraje pico. Napolitansko. Pečeva jo kar doma, v pekaču za pico, ki se segreje na 400 stopinj Celzija, tako da je pečena v treh minutah. Če se prej potrudiš s testom, je to res tista prava pica.
Kaj najraje piješ pred, med in po vožnji?
Pred vožnjo vodo, med kavo z mlekom, po vožnji kokakolo, ker mi prija sladkor. Če grem na gorsko kolo – da si ne bo kdo narobe predstavljal gorskega kolesa, vzamem namreč kolo od moje, ki ima gladke gume in se z njim vozim po asfaltu – in je slabo vreme, pa pesek v ustih sperem in usta razkužim z viljamovko.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Kot plesni učitelj sem ves čas med ljudmi in v notranjosti. Kolesarjenje pa je popolnoma drugačno: šport na prostem in okoli sebe nimaš veliko ljudi. Rad sem z ljudmi, ampak tudi plesne vaje, ki so za ljudi zabava, so zame služba kot vsaka, zato potrebujem neko spremembo. Mislim, da ni naključje, da sem odkril kolesarjenje.
Kakšno kolo voziš?
Specialko Cannondale SuperSix, ki ima že toliko kilometrov, da bi ga moral sodeč po priporočilih zdavnaj zamenjati, vendar funkcionira. Takrat sem vzel še zadnjega iz prejšnjega modelnega leta, velikost je bila ravno prava in od takrat ga vozim. Po svoje je dobro, da ni preveč nov, da je manj škode, če gre kaj narobe.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
V tem primeru seveda potrebuješ aerodinamično kolo, enega za na klanec in za kronometer. Od nekdaj so mi všeč BMC-ji, ki jih je na slovenskih cestah zelo malo. Za kronometer bi pa izbral Pinarello Bolida, pa ne zato, ker ga vozi Filippo Ganna, ampak ga imam v glavi že od nekdaj.

Komentarji

Igorl
16. 5. 2021 22:07:11

Bravo, odličen intervju!

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.