Rakitna: Peklenska cesta v raj

Na enega zadnjih dni, ko smo še lahko kolesarili v tankih majicah, sem si po prijetnem barjanskem izletu zaželel še kakih dvajset minut resnega tempa. Klanec na Rakitno je, naj mi gre še tako na živce, za take eskapade skoraj idealen. Niso pa bile tisti dan idealne razmere, vsaj ne za dobre rezultate.

17:44

Vrh klanca in cilj najbolj relevantnega segmenta na Stravi je tako rekoč sredi ničesar. Edina znamenitost je križišče z makadamsko cesto proti Krimu in Gornjemu Igu. Kdor pride gor pod dvajsetimi minutami, si vsekakor zasluži kak piškotek. Ampak tudi to je v kontekstu vrhunskega športa precej smešen rezultat. V začetku septembra je Jan Tratnik in po štirih urah precej težkega treninga postavil nov standard. 17:44. Tri dni po tem, ko se je krone veselil Matej Mugerli (18:15).

Na vrh sem na tisti torek prilezel komaj. Celo pot je pihalo v prsi, zadnjih 200 metrov pa je tako brutalno sunilo, da sem skoraj shodil. Malo je manjkalo, pa bi obrnil kar v tistem križišču, ampak sem si rekel, ne, Zalar, to bi naredil človek, ki kolesari samo zato, da trpi. Pa sem kot vsak spodoben človek dostojanstveno potegnil še do jezera, ne zato, da bi si v hotelu privoščil babičin štrudelj, ampak kar tako.

Hladno je bilo, kot je pač lahko na planoti, kjer so menda leta 1956 izmerili - 34 stopinj Celzija, le pol stopinje več od slovenskega rekorda, ki so ga isti dan zabeležili na Babnem Polju. Ostre razmere so mi všeč, ker prebudijo duha. Nazaj grede sem ugotovil, da je pravzaprav lepo. Ne pri jezeru, ampak tam, kjer ni ničesar. In kjer sem bil že stokrat, pa nisem opazil, da je lepo.

Zato sem se odločil, da izlet ponovim. V četrtek sem zaključil malo prej in si privoščil še krožni izlet čez Rakitno, ene vrste klasiko. Po cesti, ki se je spomnim še iz obdobja, ko smo obračali pred začetkom makadama, zdaj pa je to eden najlepših spustov v tem delu sveta. S krogom čez Cerknico bo Ljubljančan naredil približno 100 kilometrov dolg in raznolik krog po presenetljivo dobrih cestah z malo prometa.

Razlogi proti

Skozi Črno vas v Podpeč in potem pred štopanjem ogrevanje na vzponu ven iz barjanskega kotla, prav pod Sv. Ano.

Uvala Ponikve pod Preserjem je poplavljena redko in če je, nekaj dni zaradi dežja najverjetneje niste kolesarili na prostem.

Potem se cesta spusti, na desni je avtobusna postaja in piiip, števec začne odštevati stotice kilometrov do vrha. To se v skladu z zakni kolesarske fizike dogaja precej počasi. Sploh na Rakitni. Najbolje pohoditi na polno, da je prej konec in človek nima časa razmišljati o svoji usod. Ampak tokrat sem šel zmerno. Skoraj pol ure meditacije.

Zakaj se mi vzpon na Rakitno gnusi? Prvič, zaradi široke ceste, ki ne daje vtisa strmine. Drugič, ker ni razgleda. Tretjič, zaradi dolgih ravnin. Bolj dogločasen kot vzpon je samo še spust. In če je na spustu dolgčas kolesarjem, se bodo imeli v dolgih ovinkih dobro motoristi, ki so četrti razlog.

Nekaj idiotov je uživalo tako temeljito, da so kolesarjem klanec zares priskutili. Potem je nekdo dobil zamisel, ki so jo poimenovali posebne označbe. Ovinki so tako postali za motoriste smrtno nevarni, je pa tudi res, da z glavami ne drvijo več globoko po nasprotnem pasu. Žal precej veselja te črte vzamejo tudi kolesarjem.

Razlogi za

Ko na mini prevalčku pri križišču števec zapiska drugič, pa se začne pravi užitek. Zrak je na Rakitni dokazano zdravilen in na vrhu je prijetno, tudi ko v ljubljanskem kotlu pritiska vročina. Proti zimi pa je občutek podoben, kot bi bili v visokogorju.

V hotelu pri jezeru si je smiselno privoščiti kaj za pod zob, ampak tokrat nisem imel boljše družbe kot samega sebe, poleg tega pa vzpona sploh še ni konec.

Najlepši kos poti se šele začne. Kilometru in pol skozi gozd sledi krajši spust in potem naslednji kilometer simpatično zavitega vzpona, ki bi prikupil ta šport tudi najbolj zadrtim nasprotnikom rekreacije.

Ko človek misli, da je na koncu sveta, se teren odpre, potem pa se cesta spusti v Pikovnik, Kržišče, Beč in Župeno … vsaka skupina nekaj hiš je svoja vas. Spust v Cerknico naravnost skozi Gorenje Otave je škoda zamuditi – ampak tik pred zdajci sem se spomnil, da so cesto do Sv. Vida pred časom asfaltirali pa sem se jo odločil preizkusiti. In ni mi bilo žal precej dolgega, približno 14-kilometrskega ovinka.

V zakotja cerkniške občine

Obskurna, v pobočje vrezana ozka cesta se za dober kilometer kar dobro napne, tja do 12 odstotkov, po krajšem spustu pa se nadaljuje malo bolj zložno. Tako divje okolice s pogledom na Slivnico smo vajeni z gravlerskih tur.

Asfalt je odličen do Sv. Vida.

Pravzaprav še naprej, a je podlaga precej napokana. V dolino Cerkniščice se cesta spušča v precej svobodnjaških krivinah, a žal mi je veselje kazilo precej nizko sonce. Pozno je bilo, jaz pa sem bil na od doma najbolj oddaljeni točki.

Bloška planota je pri roki, samo levo bi zavil na koncu spusta, tako pa sem nadaljeval po dolini, ki se vleče do kratkega vzpona v Topol pri Begunjah. Še par ovinkov in srečal sem se s cesto, ki se spusti z Rakitne. Na hitro sem pomislil, da bi se bilo simpatično tudi vrniti po tej bližnjici, a se to ne bi skladalo s tradicijo lovljenja zadnjih svetlih minut, kar mi je že prišlo v navado.

Kaj ti bo vlak, če greš lahko z Rakeka s kolesom?

Od Cerknice do Rakeka ne poznam manj prometne alternative od glavne ceste. Tam sem se srečal z morilcem za volanom vlačilca. Prehitevanje je izpeljal preslabo, pa je potem poskusil z novim, precej bolj nevarnim manevrom, tako da smo bili precej dolgo vštric kar trije. Brez teh vložkov bi bilo skoraj dolgčas.

No, od Rakeka naprej prometa tako rekoč ni. Spet se mi je pa nasmehnila sreča. Dohitela me je četa fantov iz KK Postojna, ki so vozili v tako dolgih izmenah, da do Logatca sploh nisem dal nosu na veter, letelo je pa kot da pripravljajo teren za šprint. V krožišču so obrnili, jaz pa desno in proti prestolnici, zdaj v precej bolj ostrem tempu. Ko ti ga enkrat nastavijo visoko, ga je težko spustiti.

Napoleonov drevored. Vrhniški klanec. Vrhnika. Barje čez Blatno Brezovico, Bevke in Vnanje Gorice. Domači tereni, ki jih bo počasi spet poplavilo.

Okroglih sto

Ljubljančani imamo pred pragom nekaj razkošnih krogov, ta pa je morda celo najlepši. Dobro, vzpon na Rakitno je grozen. Ampak tako je pač kolesarstvo. Zato ga imamo radi.

Izlet v Cerknico je primeren tako za družabno kofetkanje kot za bičanje naše nečimrnosti, ko si razbijamo noge in duha na klancih. Enemu dolgemu klancu sledi serija štirih krajših in kdor do Sv. Vida ne bo prišel s telečjimi nogami, se enostavno ni dovolj potrudil. Potem pa se z Notranjske proti Ljubljane bolj ali manj samo še spuščamo. Slaba pa ni niti obratna smer, v tem primeru tudi tisti jabolčni zavitek na Rakitni prija še precej bolj. Debata o tem, ali je res tako preklemansko dober ali ga tako dojemamo, ker se do njega dokopljemo s praznimi glikogenskimi zalogami, pa še ni zaključena.