Novi svetovni rekord v everestingu krepko pod 7 ur

Neverjetno, že 30. marca smo, a letos šele prvič pišemo o everestingu. Rekordi, ki niso bili nikoli bistvo tega podviga, še kar padajo. Maja lani je Phil Gaimon prvi premagal magično mejo osem ur (7:52:00) in vsi so se spraševali, ali je mogoče s tem opraviti prej kot v sedmih urah. Manj kot pol leta pozneje je Ronan McLaughlin prevozil 8.848 metrov višinske razlike več kot eno uro hitreje. To ni bil njegov prvi rekord in verjetno tudi ne zadnji.

V manj kot enem letu rekord popravljen za več kot eno uro

Američan Sean Gardner se je 3. oktobra lani prvi spustil pod magično mejo sedmih ur (6:59:38) in s tem po le dobrih dveh mesecih za pet minut sklatil rekord McLaughlinu. Ob teh časih se zdita lanski vožnji Lachlana Mortona (7:29:00) in Alberta Contadorja (7:27:20) kot ene vrste rekreativni podvig – in vsaj na papirju je Contador res rekreativec.

McLaughlin je prvič everestal nekaj dni za Contadorjem in dosegel čas 8:09:00, kar je bil takrat peti najboljši čas na svetu. Že osem dni pozneje se je s 7:04:41 na hudo nenavadnem kolesu z odrezanim krmilom in le tremi prestavami zavihtel na sam vrh. Nathan Earle, ki je v boljših letih dirkal za Sky, zdaj pa v kontinentalni ekipi Ukyo, se mu je sredi oktobra približal na pet minut in pol, 3. oktobra pa je Irca prehitel Gardner in si pridobil laskavi sloves prvega, ki je opravil z everestingom v času pod sedem ur (6:59:38).

McLaughlin je sicer že pred njim načrtoval everesting pod to časovno znamko, a so njegov poskus preprečile omejitve zaradi epidemije koronavirusa. Čez neprijetno irsko zimo je očitno treniral kot žival in potem počakal samo še na idealno vreme, ki je prišlo 23. marca. Skoraj teden dni je potem trajalo, da so preko CyclingTips – McLaughlin je eden od piscev za ta portal – sporočili novico o potrjenem rekordu.

Idealen klanec, idealno vreme

Povprečni everestarji, ki si želijo predvsem opraviti z izzivom, in običajno gonijo od zore do mraka, bodo izbrali lep, ne prestrm in nekoliko daljši vzpon, ki jim ne bo povzročal psiholoških muk. Kdor si želi z everestingom opraviti hitro, izbere popolnoma drugačen klanec. Irec je izbral vzpon na Mamore Gap že tretjič in po številkah je za take podvige idealen. Dolg je 810 metrov, ob povprečnem naklonu 14,2 odstotka je višinska razlika 117 metrov. Začetek je bolj položen, potem pa se napenja kot skakalnica in maksimalen naklon je krepko čez 20 odstotkov. Predvsem pa je cesta popolnoma ravna, torej je treba zavirati samo enkrat – na koncu.

McLaughlinu je šlo na roko tudi vreme. Temperatura je bila okoli 10 stopinj Celzija, kar naj bi bilo – za trdožive Irce, seveda – ob takih podvigih idealno. Navsezadnje se je spuščal največ minuto, tako da se po petih minutah in 20 sekundah vzpenjanja ni preveč ohladil. Predvsem pa mu je šel na roko veter, ki je pihal navzgor po pobočju s hitrostjo 20 km/h.

V sedmih urah gre skoraj gotovo kaj tudi narobe

Vse pa vendarle ni bilo idealno. Deset krogov pred koncem je na spustu dobil defekt, in to v super aerodinamičnem položaju. Prepričan je, bil da, bo umrl in po lastnih besedah že razmišljal, da bi se vrgel v jarek, a je na tubularjih nekako zvozil. Mimogrede, na spustih je dosegel maksimalno hitrost 86,2 km/h!

Dva vzpona je po defektu odpeljal na rezervnem kolesu, ki pa je bilo seveda nekoliko težje. Na vzponih z rezervnim kolesom je izgubil vsakič okoli 10 sekund, skupaj z menjavami koles pa mu je težava vzela po njegovi oceni vsaj poldrugo minuto.

Tako torej ni prebil nemagične meje 6 ur in 40 minut. Z 8848 metrov višinske razlike je moral opraviti vsaj 75 vzponov, a je naredil za rezervo še tri. Zahvaljujoč strmemu klancu je prevozil pičlih 126 kilometrov. Običajni smrtniki običajno na everestingu prevozijo vsaj še enkrat toliko, vendar seveda ne obračajo v povprečju 296 vatov, kot jih je McLaughlin.

Sedem prestav je dovolj

Več podrobnosti o njegovem kolesu bomo verjetno izvedeli v naslednjih dneh – CyclingTips obljublja tudi video –, ve pa se, da je tokrat vozil z malo bolj konvencionalnim kolesom kot prejšnjikrat, ko je na zadnjem verižniku vozil s samo tremi zobniki. Tudi tokrat je seveda odvil menjalnik in vozil s samo enim prednjim verižnikom, zadaj pa je vseeno pustil sedem zobnikov.

Če je prejšnjikrat vozil z odrezanim krmilom, torej brez krivin, pa se je po fotografijah sodeč tokrat odločil za bolj elegantno možnost kronometrskega krmila, a brez podaljškov.

Medtem ko je Sean Gardner po svojem rekordnem everestingu izpostavil kot enega od ključev za hiter everesting tudi kolutne zavore, daje očitno McLaughlin prednost nizki teži tudi na tej kritični komponenti, zato je izbral ultralahke obročne. Lahko bi bil tako nor, da bi vozil brez zadnje zavore, kot to počno na angleških dirkah v vzponih, a je dovolj pameten. Še sreča, saj mu je zavora verjetno prišla kar prav, ko je po celi cesti lovil kolo s prazno zadnjo gumo …

Dejstvo je, da se je treba za hiter everesting tudi hitro spuščati, zato je vzel resno tudi aerodinamiko. Zanimiv je prednji del kolesa, ki seveda ni skladen z Ucijevim pravilnikom, tako kot tudi ne previsoke aerodinamične nogavice, ki so dopolnjevale kronometrski aerodres.

Podatki o McLaughlinovem podvigu najdete na Stravi in v Hall of Fame.

Kje je meja?

Everesting se torej na nek način profesionalizira, vsaj po pristopu. Po svoje je to škoda, saj everesting po zaslugi norih časov sploh ni videti več kot skoraj nemogoč podvig. Po drugi strani pa je dobro vedeti, kako to opravijo tisti, ki kolo vozijo res hitro.

Kaj pa tisti, ki so res najboljši? Bolj kot to, kako hitri bi bili, bi bilo po mojem zanimivo ugotoviti, za koliko denarja bi se everestinga lotili najboljši na svetu, ki zaslužijo dva ali pet milijonov na leto … A ob sami fizični pripravljenosti odločajo na koncu o hitrosti tudi cesta in zunanji dejavniki, zato bo ostal everesting vedno le obrobna novica, mimo katere pa vendarle ne moremo. Jasno pa je, da se je gotovo mogoče spustiti še precej, precej nižje.