Na Turjak, domov pa skozi Vino

Ena najbolj priljubljenih ljubljanskih kolesarskih poti, sploh za tiste z južnega dela mesta. »Za dve uri,« rečemo, čeprav jo je skoraj nemogoče v normalnem tempu prevoziti v dveh urah, sploh ker na vrhu vabi gostilna. Domov tokrat malo drugače.
Hrast, o katerem piše France Prešeren v Turjaški Rozamundi, je pravzaprav lipa z obsegom osem metrov.

Hrast, o katerem piše France Prešeren v Turjaški Rozamundi, je pravzaprav lipa z obsegom osem metrov.

To je ena od poti, kamor bi odpeljal gosta, ki pride kolesarit v Ljubljano. Ceste niso prometne ali pa so kolesarske steze oziroma tisto, kar bi lahko bila kolesarska steza, precej udobne. Čez Ljubljansko barje se zapeljemo na rob Notranjske in Dolenjske, serpentinast vzpon na Turjak je ravno prav dolg, na drugo stran pa lahko leti vrtoglavo hitro. V dveh urah se zgodi vse, zaradi česar radi kolesarimo.

Težja pot v Želimlje

Vse se začne na Ižanki, ki postane pri križišču s cesto za Črno vas kar simpatična, še bolj pa bo enkrat sredi poletja, ko bodo kolesarski pas vendarle pometli. Osebno mi gre na živce, ker se kolesarski pas potem konča in je treba narediti na poti do Iga ovinek. Cesta skozi Mateno je sicer všečna, a sem jo verjetno prevozil že tisočkrat in ko grem v tisto smer, si običajno želim samo čim prej priti na Ig.

Ampak, kdor kolesari po Ižanki do Iga, dela poskus samomora. Nekaj mora biti tam v zraku, kajti podobno ogroženega, torej bolj kot skoraj kjerkoli drugje, se počutim tudi na cesti proti Kureščku. K sreči obstaja precej prijetnejša alternativa po vzporedni cesti čez Sarsko in Klado, nadaljevati je treba samo do malega prevala nad Drago, čez katerega se skobacamo z barja v Želimeljsko dolino.

Na vrhu tega kuclja sem impulzivno zavil desno in tako dobil v noge dodatnih dvesto metrov višinske razlike. Cesta po dolini Želimeljščice je sicer prijetna, a grebenska cesta nad njo še bolj. Ne vem kdaj so jo asfaltirali, a ko sem bil še mulec, je bila prašna, kot le kaj. Zdaj jo običajno najprej prekolnem, a na grebenu je svet lep.

V Kladi se zavije levo, zgrešiti ni mogoče.

Potem pa še enkrat levo, tam, kjer bi naravnost prišli na Golo pod cerkvijo sv. Marjete, kjer so se že dogajale romantične pavze. Tudi spust v Želimlje je na trenutke romantičen, je pa tudi eden tistih, ki se jih malo bojim.

Grajski vzpon

Potem pridemo na traso tradicionalnega Želimlje–Turjak, ki je imenitna preizkušnja, seveda tudi s svojim segmentom na Stravi. Pred leti, ko še ni štel za amaterski pokal, sem enkrat za štos dirkal celo jaz. Manj kot 15 minut je vozil leta 2019 zmagovalec Jernej Stibilj: 7,6 kilometrov z več kot 200 metri višinske razlike je prevozil s povprečno hitrostjo več kot 30 km/h.

A dolina je tako lepa, da se ne splača hiteti. Pozimi zna biti zoprno, poleti pa je vedno prijetno hladno, na poti je izvirček, malo pred njim pa galerija na prostem.

Vzpon do gradu je morda eden najlepših, pa na to kar pozabimo. O tem sem razmišljal zadnjič, ko sem ga gnal gor. Ni ravno enakomeren, ne pa tudi zagonetno razgiban, pač tako, da si lahko po vsaki serpentini malo oddahneš, če je treba. Tudi tega vzpona se spomnim še iz časov, ko je bil makadamski in takrat je bil kar grozljiv. Serpentine so štiri in potem še ena tik pod gradom.

Ta se med golimi krošnjami zlovešče prikaže že preden obidemo po cesti grapo, ki se zarezuje v hrib. Skoraj nikoli se ne zapeljemo še do gradu, cilj segmenta je pač pri gostilni malo više. Odkar so grad vendarle obnovili in ga odprli za oglede, še nisem bil tam, čeprav je po novem v boljših časih v grajski krčmi mogoče dobiti tudi kaj za pod in na zob.

Alternativa je vedno OK

Prečkamo glavno cesto in že se spet vzpenjamo. Temu krasnemu lesenemu objektu bi mu morda storil krivico, če bi ga imenoval baraka. Ne vem čemu služi, je pa na njem tako nediskretno veliko vabilo v bližnjo gostilno, da sem moral pano retuširati, sicer bi mi še kdo očital, da tam brezplačno pijem.

To so lepi konci, cesta je razgibana, potem pa spet pademo navzdol in na Grosupeljsko. Običajno se vračamo čez Grosuplje, a sem izvedel trik! Pot se skrajša in je celo privlačnejša, če zavijemo v Šent Juriju levo in se skozi zakotno dolino ter dodaten klanec zapeljemo v Pijavo Gorico, potem pa po stranskih cestah do Škofljice.

Križani pred cerkvijo sv. Jurija v Šent Juriju.

Križani pred cerkvijo sv. Jurija v Šent Juriju.

Vino na Grosupeljskem?

Ceste skozi Udje verjetno večina ne pozna, kar je po svoje škoda. Vozimo se mimo slikovitih starih bajt, ozka cesta je razgibana in avto pride tja samo slučajno.

Potem se vzpnemo v vasico zanimivega imena. To ni povsem naključno, lahko preberemo na spletni strani grosupeljske občine. Na prisojnem pobočju Vinjega vrha so še pred sto leti gojili vinsko trto, bržkone pod gradom, ki je stal na vrhu vasi. Prav dosti se v to nisem poglabljal.

Vzpona sicer ni konec, saj lezemo gor še do Smrjen, vasi, ki je razložena po pobočju nad Želimeljsko dolino in se jo lepo – kolikor pač to omogoča fotoaparat telefona – vidi na peti fotografiji po vrsti.

Sredi vasi je štirna in tam se gre desno in po stranski cesti se prikrademo v vedno prometno Pijavo Gorico. Morda ne ravno prikrademo, saj po klancu navzdol leti čez ležeče policaje z znatno hitrostjo.

Spet čez bojišče

Tam ne gre drugače, kot da za nekaj deset metrov zavijemo na Kočevsko cesto, ki ji ljubkovalno, a povsem upravičeno, pravimo Cesta smrti. Ne vozite se tam! Dobro, lahko se spustite še malo in pri bencinski črpalki zavijete levo, potem pa po starem odseku ceste, ki si sama po sebi zasluži članek. Druga možnost pa vodi desno, tako da naredimo kar precejšen ovinek in se zapeljemo proti Škofljici skozi Gorenje Blato. Splača se! Zakaj? Ker je lepo.

To so konci, kjer sta se leta 1813 stolkli avstrijska in italijansko-francoska vojska. Prav o tem sem razmišljal tokrat, ko sem se vozil ob robu polja: kako imeniten kraj za spopad!

Pod Gumniščem priletimo tik ob magistralko, a se potem od nje spet poslovimo in pridemo nazaj na Škofljici – od tam pa skozi Lavrico že vodi ob cesti nekakšen odstavni pas, ki je postal neformalna, a verjetno najširša kolesarska steza na Slovenskem. In tam smo že skoraj doma.

Trasa: Ljubljana–Matena–Ig–Sarsko–Klada–Želimlje–Turjak–Škocjan–Velike Lipljene–Šent Jurij–Udje–Vino–Smrjene–Pijava Gorica–Gorenje Blato–Gumnišče–Škofljica–Lavrica–Ljubljana

Razdalja: 56 km

Višinska razlika: 780 m

Za prenos datoteke gpx je potrebna PRIJAVA

0 km 10 km 20 km 30 km 40 km 50 km 0 m 100 m 200 m 300 m 400 m 500 m

Komentarji

Šele danes sem videl, da lahko naložim gpx opisanih poti. Odlično!

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.