Na Savskih 50 več kot 100 kolesarjev

Uradna trasa ob Savi je bila letos zaradi omejitev nekoliko krajša, a v resnici nikoli ni bila dolga točno 50 kilometrov. Savskih 50 se je rodilo zaradi rojstnega dne, ki ga je Andrej Dekleva praznoval tako, kot se za Deklevca spodobi. V eno skupino je na ničti izvedbi zbral tako pisano druščino kolesarjev, kot je verjetno še ni videl svet.

Kislo vreme je obvezna sestavina

Ob Savi se je v ničti izvedbi skrajno počasi pomikala 50-glava družba na gravel, ciklokros, gorskih kolesih, tudi električnih, enoprestavnikih muslaufih, tracklocrossu po zaslugi Bora Čeha in na BMX-ih. V naslednji zimski sezoni sta bili dve izvedbi. Druga – ali tretja, odvisno od štetja – kot posledica dejstva, da je prejšnja, decembrska, minila v groznih razmerah, tako da bi jo po protokolu za ekstremne razmere odpovedali. Pa je niso, a so prišli samo najbolj trpežni. Tisti, ki se bodo morda čez dvajset let hvalili s kakimi plaketami za posebne dosežke tistih, ki niso manjkali sploh nikoli.

K organizaciji letošnje, tokrat breztične izvedbe, je pristopil še Supersnurf in pripravili so malo drugačno, precej, a ne popolnoma netekmovalno izvedbo s kupom nagrad. Pretila je resna nevarnost, da bomo lahko kolesarili samo Ljubljančani, a so lahko navsezadnje prišli tudi uporabniki aplikacije #KolesariBrezMeja iz sosednjih občin osrednje Slovenije. Prijavilo se je 94 kolesarjev, a je Savskih 50 bolj ali manj neuradno prevozilo več kot sto udeležencev.

Breztična izvedba

Ne le koronavirus, na udeležence je letos prežala tudi ptičja gripa, zato Supersnurfova izvedba ni bila samo brezstična, ampak tudi breztična. Razen bivajočih v skupinskih gospodinjstvih se tako letos nismo družili niti med seboj niti s ptiči. Trasa je bila odprta od sončnega vzhoda v soboto, 19. decembra, do sončnega zahoda v nedeljo, 20. septembra. V petek pred in nedeljo po vožnji pa smo se družili virtualno, na Zoomu.

Poleg gusarskih zemljevidov smo dobili tudi modernejšo izvedbo v formatu gpx. Trasa deloma sledi tukaj opisani, a je speljana precej bolj iznajdljivo po obeh bregovih. Uradno se jo vozi v obratni smeri urinega kazalca – a letos nikjer ni pisalo, da se je ne sme prevoziti v obratni smeri.

Težko rečem, da gre za klasično gravel traso, toda vse enoslednice so povsem nezahtevne in dejansko primerne za vsa kolesa z malo širšimi, a sploh ne nujno zelo širokimi plašči.

Sava šumi …

Tekmovalno bolj zagrizeni organizatorji bi za dokazilo o prevoženi trasi zahtevali sled GPS, na breztičnih Savskih 50 pa sta zadostovali fotografiji na skrajnih točkah, torej pri savski viseči brvi med Mednim in Vikrčami ter snebrskim mostom. Ne števec ali Strava, obvezen je bil torej Instagram, za katerega pa že vemo, da je nepogrešljiva aplikacija, ki je spremenila kolesarski svet.

Za več nagrad se je bilo treba potruditi malo bolj in se izkazati z domišljijo oziroma v ostri konkurenci že kar norostjo. Vsega skupaj je bilo kar 14 izzivov in peščica je menda opravila z vsemi. Naj izpostavim nekaj najboljših.

Potem ko nas je Fedr že v soboto navdušil s fotografijo, ki smo si jo vsi želeli videti – ali pa tudi ne –, je verjetno večina obupala nad možnostjo zmage v kategoriji najbolj plažna fotografija. Na koncu je žirija odločila, da si poleg mistra plaže zasluži nagrado v isti kategoriji tudi miss plaže, Borina Mišica, ki pa v nejeveri, da lahko zmaga, žal ni objavila fotografije, ampak samo zgodbo.

Najbolj mokro fotografijo je objavila Barbara Kričej Bizjak, za posebni dosežek je bilo treba izgubiti telefon – ki se je slednjič našel, a to ni zmanjšalo dosežka –, najboljšo fotografijo za naslovnico je posnel Anže Grubelnik … in tako naprej.

Na trasi

Pametnejši so šli na Savskih 50 v soboto, pogumnejših pa v nedeljo ni odvrnilo slabo vreme. Ne vem zakaj sem šel navsezadnje na pot v konvencionalni smeri, vem pa, zakaj nisem šel po alternativni, malo daljši trasi čez odsek mivke in do Toplega izvira Straža v Spodnjih Pirničah. Ker se mi ni ljubilo. In ker bi sicer zamudil prenos dirke leta v ciklokrosu.

Po dolgem času sem se spet preganjal po svetu na širših plaščih in to mi je bilo v tak užitek, da se mi ni ljubilo preveč ukvarjati z izzivi. Raje sem ga na najbolj tekočih odsekih pošteno pritisnil. Dohitel ali srečal sem kar nekaj dobro razpoloženih ter miroljubnih bork in borcev, kot se spodobi, a zelo različnih tipih koles.

Zabavno je bilo torej tudi v solo izvedbi in še posebej zabavno je bilo bržkone zato, ker smo se lahko prijetno umazali. Na digitalnem termometru se je v nedeljo živo srebro spustilo tja do 1 stopinje Celzija, a zaradi ravno prav hitre trase ni zeblo. Legalisti bodo rekli, da to ni pravi gravel – a po mojem mnenju je ravno to bistvo Savskih 50. To, da ni pravi gravel. Kdor ni precej neroden in vozi kolikor toliko konvencionalno kolo, ne bo sestopil, vseeno pa je trasa lepo povezana in raznolika, tako da ne razočara nikogar.

Sava združuje

Mirno lahko zapišem, da nekdanje partizansko druženje za prijatelje prerašča v zelo resno prireditev, ki pa k sreči ostaja neresna in je za božjo voljo ni mogoče resno definirati. To je pri Savskih 50 najbolje. Prihodnje leto si lahko po besedah članov organizacijskega odbora obetamo podoben netekmovalno tekmovalni koncept s fotografskimi izzivi. Seveda s to razliko, da se bomo lahko kakovostno družili, ne samo na trasi, ampak tudi na ene vrste predbožični veselici.

Že v izvedbi, na kateri se nismo mogli družiti, pa je bilo očitno, da Savskih 50 združuje … kolesarje različnih kolesarskih nazorov, na različno velikih obročnikih in z različnimi oblikami krmil. Verjetno je malo prireditev, ki bi tako iskreno pokazale, da smo vsi v istem čolnu.