Krst, poroka in potovanje v Porto

Portugalska je zanimiva destinacija. Kaj če bi šla tja? Menda imajo dobro vino. Če greva konec avgusta, pa lahko zadevo skombinirava še z Vuelto. Španija je blizu. Tako sva destinacijo in termin zapečatila že med prejšnjo bikepackersko dogodivščino, ker sva morala izkoristiti let, ki nama je ostal zaradi površnega planiranja na Kanarcih.

Kdor je seznanjen z najino prejšnjo dogodivščino, ve, da ne planirava prav veliko. Gregor je izkazal interes, da bi se nama pridružil, a nanj nisva zares računala, dokler ni imel letalske karte.

Še zdaj ne vem kako nas je Hočko uspel prepričat da naj se na pot odpravimo šele po pikniku. Prestavila sva let, deset dni pred odhodom. Gregor je z odločitvijo, ali gre z nama, zavlačeval tako dolgo, da ni imel teh težav. Prav veliko nismo planirali. 

Nekaj časa, a ne dolgo, smo se celo vsi strinjali s traso preko Pirenejev do Barcelone. Kombinacija števila dni, ki bi jih imeli na voljo, in kalkulatorja nas je streznila. 60.000 višincev v sedemnajstih dneh je preveč celo za norce kot sta Gregor in Žiga, kaj šele zame.

V zadnjem tednu smo izletu namenili malce več časa. Odločitve, če s seboj vzamemo opremo za kampiranje, nismo znali rešiti na daljavo. Z njo pa smo zavlačevali tudi, ker nismo imeli jasne predstave, kako velik bo s stališča pakiranja in bivanja šotor, ki smo ga naročili zadnji trenutek. 

Naj bi bil za tri osebe, a smo v tej kombinaciji tako natlačeni da se bo Žiga stiskal le, če vremenske razmere ne bodo dopuščale spanja v viseči mreži.

Prvi krizni sestanek

Zapletlo se je v moji službi. V ponedeljek imamo pomemben trenutek in prosili so me, če sem lahko na razpolago.

Ne bom na klasičnem dopustu. Bom sredi Portugalske, v šotoru, zna se zgoditi, da celo brez elektrike. Pa tudi prostora za računalnik nimam, sem razložil vodji projekta.

Ponudili so mi, da mi od nedelje do srede plačajo prenočišče. Ampak na Portugalsko ne grem sam. No, bomo plačali še za tvoja kolega. Iz tega kruha bo mogoče še kaj moke, sem si mislil, a nisem bil prepričan, da bosta zagreta kolesarja za. 

Pričakoval sem, da Žiga ne bo kompliciral. Najprej sem klical Gregorja, ki je, kot je zanj značilno, predlagal, da se pogovorimo ob skodelici kave. 

Dejavu – pošiljanje računalnika

"Sejdabr" sta rekla. Vzamem prenosnik in ga po zaključenem projektu pošljem domov. Morilo me je samo še kako do Dunaja. Z Žigo sva gledala Flixbuse. Ob enih iz Ljubljane ali ob petih iz Maribora. Do pol enajste nas že pripelje. A nismo bili složni. Gregor ceni spanec. Izkušeno je predlagal spanje v bližini letališča. Ne le zato da bi se naspali, ampak tudi, da bi imeli po zamujenem prevozu še vedno možnost ujeti let.

Zdelo se nam je, da bo lokacija piknika, ki je bila takrat še skrivnost, nekje v bližini Tržiča. Če je tako, gremo lahko v soboto po pikniku čez stari Ljubelj v Celovec, tam pa na vlak do Dunaja. Nekdo s piknika nam mora dostaviti še škatle za kolesa in rešeno imamo celotno logistično uganko.

Zamudili bomo

Delo na projektu me je ujelo. V petek sem moral po službi še po opravkih. Nisem računal, da bom prišel domov ob desetih. Pa še ničesar nisem spakiral. Vsaj nisem bil edini s časovno zagato. Med potjo domov sva z Gregorjem, ki je bil v petek moj sovozač, klicala Žigata in skupaj smo ugotavljali kako bomo sploh prišli na Gorenjsko in zakaj smo vabljeni že na krst, ne pa le na piknik za tridesetko?

Strinjali smo se, da je verjetnost, da naslednji dan zamudimo zelo velika. 

Dvojno presenečenje

Sami sebe smo presenetili s tem, da smo na Jamnik zamudili le deset minut. Pa še to le zaradi obvoza do Krope. Nismo zamudili! Drugo, mnogo večje presenečenje pa je bilo, da smo prišli na poroko in ne na krst ter rojstnodnevno zabavo, kot je bilo sprva planirano! Nekaj stvari je bilo malce čudnih, a nihče ni slutil, da se bomo znašli na poroki. 

Kodeks oblačenja

Med petkovim vozačenjem domov sva imela z Gregorjem krajši pogovor o sobotnem outfitu. Omenil je, da se v cerkev ne spodobi v kratkih hlačah in da bo po obredu pač pustil oblačila v avtu. Najin pogovor pa ni prišel do Žige, ki je imel verjetno nižja pričakovanja glede tega, ali bomo sploh ujeli cerkveni obred. Pa ne zato, ker bi on zamujal, enostavno mu je jasno da gre na pot s serijskima zamudnikoma. Temu primerno je prilagodil tudi outfit – na poroki se je znašel v kopalkah, čisto primerno za bikepackerja, ki se je sproti ustavil še na pikniku, malce manj pa za obred tega kova.

Slaba vest

Sedaj je bilo jasno, zakaj je bil Hočko tako vztrajen pri prepričevanju, naj gremo pozneje. Jasno pa nam bilo je tudi, da bomo odšli s poroke prezgodaj. Nekaj je zaradi bikepackinga prej oditi s piknika, drugo pa s poroke. Težko smo se odpravili. Tako težko, da je bil Gregor že precej tečen, saj je izračunal, da smo zelo blizu trenutka, ko ne bo več smiselno niti poskusiti ujeti vlak. 

Žigin brat Rok se je javil, da nas zapelje do Celovca. Med divjo vožnjo do tja sem se boril proti slabosti, saj sem sproti urejal še dokumentacijo. Žiga je miril mene, Gregor pa je nemo opazoval gravel poti, po katerih se je imel namen vračat domov, ker bomo itak zamudili vlak. Kombinacija dobre organizacije pri razlaganju koles, majhna železniška postaja in strojevodja, ki tokrat ni narobe zavil, je pa malo zamudil, so nas rešili. Še vedno pa razmišljam, če mogoče ne bi bilo bolje, da bi zamudili in imeli izgovor, da se bi vrnili na ohcet in ga zažurali kot se spodobi.

Komentarji

Mene zanima, kako je ravno Gregor vedel, da v cerkev ne spodobi v kratkih hlačah? :)

Mogoče ni imel dovolj permisivne vzgoje 😉

Tole se bere strasno zabavno.

Fantje! Pa vi ste zarad vseh teh peripetij in lovljenja lastnih hlač, kaj šele avionov in vlakov al pa trajektov, skoz pod stresom. 😁

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.