Epski dolomitski vikend v dveh epizodah

Maratona Dolomiti ne gre jemati zlahka: na poti čez sedem mitskih prelazov se nabere skoraj 140 kilometrov in več kot 4000 metrov višinske razlike. Ampak Gregor si je želel prej prevoziti še 150-kilometrsko traso gravlerske preizkušnje Jeroboam.

Ko sva se z Gregorjem o tej norosti pogovarjala nekaj tednov prej, je še razmišljal, da bi z Žigo pred Dolomiti prevozila 300-kilometrski Jeroboam z 9000 metri višinske razlike, a se je slednjič spametoval ali pa je k temu pripomogla družba, ki se je odločila za krajšo, 150-kilometrsko preizkušnjo. Tako je Gregor prevozil traso Magnum, Žiga pa je ubral na papirju lažjo taktiko in se Jeroboamu odpovedal, a vseeno izvedel nekaj precej nezaslišanega. Njuna pustolovščina mora biti nekje zapisana.

Načrt bi bil samo v napoto

Gregor je človek s planom, a zaradi preočitno spremenljivih spremenljivk načrtovanje take odprave niti ni smiselno. Štart Jeroboama je bil v soboto ob osmih zjutraj. Štart Maratona Dolomiti pa v nedeljo ob pol sedmih zjutraj blizu okoli dve uri oddaljene Corvare. S podobnimi situacijami se soočajo profesionalni kolesarji, ki pa imajo za seboj pogon več desetčlanskega osebja in ogromnega voznega parka z avtobusom in tovornjakom s kuhinjo.

Gregor in Žiga sta imela avto in smešno majhen šotor.

Je pa res, da je drugi del odprave na Jeroboamu potoval v Italijo z avtodomom, ki je nudil Gregorju nekaj udobja vsaj v soboto zvečer.

Zapletlo se je že v petek, ko sta Gregor in Žiga, namesto okoli poldneva, štartala šele ob pol štirih in uspešno zamudila brifing pred Jeroboamom. Vse skupaj se je, bolj po domače in z obilico italijanske improvizacije, dogajalo ob lokalnem nogometnem igrišču v vasi Varena blizu Predazza. Nekaj miz, prenosno stranišče in to je bil prireditveni prostor. Slovenska odprava je tam postavila tabor v sestavi avtodom-šotor-volkswagen.

Serija Jeroboam

Sestavlja jo devet netekmovalnih gravlerskih prireditev, od katerih so tri v Italiji, ostale pa v Avstriji, Grčiji Kostariki, na Japonskem, Patagoniji, in Maleziji. Zakaj Jeroboam? Ker se tako imenuje 300-mililitrska steklenica za peneče vino – prav toliko pa v kilometrih znaša tudi kraljevska razdalja Jeroboam. Tudi krajše so poimenovane po steklenicah: Magnum (150 km oziroma 1,5 litra), Standard (75 km oziroma 750 ml, kolikor je velika standardna buteljka) in Demi (37,5 km oziroma 375 ml).
Zdaj ste se torej naučili tudi nekaj o vinu.
To niso lahke preizkušnje: v Dolomitih se je na Jeroboamu nabralo v 297 kilometrih za 8.700 metrov višinske razlike, udeleženci Magnuma pa so preplezali več kot 4.300 metrov. Za Magnum potrebujejo udeleženci v povprečju od sedem (pošastno hitro!) do 14 ur časa. Za 300-kilometrsko traso organizator tega podatka ne navaja: zapišejo samo, da gre za več kot gravlersko ruto, za pravcato potovanje. Zanj si večina verjetno vzame dva dneva časa.

 

Jeroboam Franciacorta

Naslednji Jeroboam se bo od 17. do 19. septembra dogajal v okolici jezera Iseo, štart bo v kraju Erbusco, prav blizu Brescie, in je tako nam najbližji – morda z izjemo avstrijskega, ki bo potekal med 1. in 3. oktobrom. A dosti več informacij o mikrolokaciji organizator še ni izdal.

Gravel v Dolomitih je lepa, a kar pretresljiva izkušnja

Ob osmih zjutraj je pet slovenskih mušketirjev štartalo v množici 90 junakov, ki so se odločili za 150- ali za 300-kilometrski krog. Večina slovenske odprave je sicer sprva načrtovala 75-kilometrski krog, a so se po krajših enodnevnih pripravah v Kočevskem Rogu premislili. Edino pravilno: škoda bi se bilo z avtodomom peljati v vsako smer pet ur daleč za prav toliko ur na kolesu.

Kaj je medtem počel Žiga? K temu se še vrnemo.

Na terenu ni bilo lahko, pravi Gregor, ki je sicer kot najizkušenejši odigral tudi vlogo fotografa. Trasi so sledili po sledi GPX, a nekajkrat tudi zgrešili in morali obrniti. Pot je razgibana, po asfaltu poteka le slaba tretjina, ostalo pa po slabše utrjenih poteh. Ponekod zelo slabo utrjenih. Ali smešno strmih. Že organizator je opozoril, da bo treba kak odsek najverjetneje premagati peš, kar Gregorja ni odvrnilo od nastopa v cestnih šprintericah. To je bila tudi dobra motivacija, da ni sestopil, niti ko je bil na meji.

Jeroboam 300 in še Maraton Dolomiti?

Vozili so sproščeno, kar je bilo všeč tudi Gregorju, a morda še preveč sproščeno: zamudili – ali pač nekako zgrešili – so namreč okrepno postajo , ki je bila po objavah na družabnih omrežjih sodeč dobro založena s pravo hrano, ne le sladkarijami in sadjem. Približno na stotem kilometru je bilo treba sprejeti odločitev kdo bo šel do konca in kdo bo skrajšal pot po bližnjici.

Nadaljevala sta Gregor in Rok, ki sta spotoma pobrala Italijana, za katerega se je izkazalo, da je v dogovoru z organizatorji že dan prej štartal na 300-kilometrskem krogu. Zakaj? Ker je šel naslednji dan tudi on na Maraton Dolomiti! Ko si človek misli, da je Gregor nor, se pač najde nekdo, ki je še bolj ubrisan … je pa res, da si je italijanski borec privoščil kar lagodno potovanje, glede na to, da je potoval 32 ur in vmes prespal.

No, dan imenitnih razgledov na nadmorski višini tudi čez 2000 metrov je proti večeru pokvaril dež. Ulilo se je in jih pralo vse tri ure do cilja, kamor so z lučkami prispeli šele okoli desetih zvečer. Tam se je Gregor spomnil, da Žigi verjetno ni lahko …

Kaj je torej počel Žiga?

Spakiral je šotor, namestil na specialko torbo, si oprtal šotor in se okoli devetih zjutraj podal na štart Maratona Dolomiti s kolesom. Človek na specialki z nahrbtnikom kolesari več kot sto kilometrov daleč po dolomitskih prelazih ter se čez Passo Sella in Passo Gardena spusti v Corvaro, da dan pred dirko, ki je za večino vrhunec sezone, prevzame štartno številko.

V dobro mu štejem, da ni šel potem še nazaj, ampak se je okopal v ledeno mrzlem potoku – iz vode je v zabavo mimoidočim sprehajalcem, kriče od bolečin, zlezel po vseh štirih – in med avtodomi postavil svoj mali šotor, pravzaprav bivak. Tam je z vso skromnostjo in potrpežljivostjo, skrit pred dežjem, kakršno lahko premore le stoodstotni flegmatik … čakal.

Ko je Gregor po sicer deževnem večeru, a dobro izkoriščenem dnevu zvečer užival pod toplo prho v udobju avtodoma – to je bil edini komfort njegovega konca tedna –, se je vendarle spomnil, da je tam nekje Žiga … sam, brez spalne podloge in spalne vreče, v bivaku, kjer ni mogoče niti sedeti. »Zebe ga in verjetno me ne kliče samo zaradi tega, ker ima prazno baterijo. Znorel bo,« si je mislil in ga poklical. Ampak ni znorel, niti zato ne, ker ga je klic predramil med zasluženim spancem.

Gravlerje je Gregor prepustil v oskrbo avtodomarski odpravi, pojedel organizatorjeve makarone in se po Googlovih navodilih odpeljal čez Sello in Gardeno v že skrbno postavljeni tabor, Prispel je okoli enih zjutraj. Dobrih pet ur pred štartom dirke.

Morda se sprašujete enako kot jaz: zakaj nista prespala pod trdno streho in v mehki postelji, ko pa le nista več siromašna študenta. Ker vseeno nista tako premožna, da bi najela eno od lukenj, kakršne so tik pred zdajci ponujali za od 600 evrov na noč pa vse tja do 1400 evrov. V takih ekonomskih razmerah bi postavil šotor tudi jaz.

Pet minut pred dvanajsto

Ko je Gregor sredi noči bolščal v zaslon telefona, ker pač ni mogel zaspati, je z majhnim delom možganov še upal, da se bo uresničila obupna vremenska napoved, ki je izrecno odsvetovala vsakršne aktivnosti v naravi. To bi nekako upravičilo DNS. Ampak ob petih zjutraj ga je alarm prebudil v idealen dan, pograbil je bicikel in se po najkrajši poti, tudi med že obljudenimi štartnimi boksi prebil do svoje štartne številke.

V taboru je ugotovil, da bo štartal s premočeno opremo: od čelade in šprinteric je teklo in moker brezrokavnik v jutranjem hladu tudi ni v pomoč. Prejšnji dan ga je pač tri ure pralo in opremo je zmetal v prtljažnik po hitrem postopku.

Glede na razmere se mu je zdelo smiselno aluminijaste obročnike zamenjati z Lighweightkami. Tako se je pol ure pred štartom ukvarjal še z menjavanjem zavornih oblog. Lahko si mislimo kako je bil videti njegov prtljažnik in tako ne čudi, da je pet minut zabil z iskanjem števca in mu tudi opravičimo, da je štartal z običajnimi nogavicami in ne kolesarskimi, ki jih enostavno ni našel. V paniki je izgubil žičko za pritrditev čipa, a našel vsaj kineziološki trak, s katerim je merilno opremo zadovoljivo dobro pričvrstil na krmilo.

Brez kave …

Med temi pripravami, ki bi jih moral izvesti kakšnih deset ali dvanajst ur prej, je tlačil v usta kekse ter gumijaste bombone, čeprav mu je Erika skrbno pripravila pakete za vsak dan posebej. Tudi kava je tokrat odpadla in kdor pozna Gregorja ve, da je to zanj še huje kot dejstvo, da sta šla na pot tudi s praznimi bidoni

Žiga pa celo s praznimi žepi … na tešče! Bolj kot Gregorju se mu je zdelo pomembno, da pride na štart točno, zato za športno prehrano ni bilo časa. Pravzaprav je zaužil v zadnjih dveh dneh eno majhno pico, kosmiče, nekaj gumijastih bombonov in piškotov ter sedem gramov kave. To je manj kot običajen človek potrebuje za preživetje med ležanjem na hrbtu.

No, Žiga je štartal točno, a se je Gregor nekako vseeno znašel na progi pred njim, čeprav je šel na pot šele ob 6.35, torej pet minut po uradnem štartu … torej, na pot je šel s parkirišča, kjer sta šotorila. V gneči, štartal je v zadnjem boksu, je namreč Žiga čakal oziroma se plazil proti štartni črti še 22 minut potem, ko je ustrelilo.

Nobene svežine ni bilo v nogah, v to sem prepričan, vseeno pa Gregorja ni dajalo nič posebnega, razen to, da je Žiga kar dobro privijal, zato sta se slednjič ločila in vozila vsak po svoje. Pri tem je seveda treba izpostaviti, da kljub porazni logistiki rezultat sploh ni izostal. Iz zadnjega štartnega boksa je Žiga na tešče prišel v cilj med prvimi stotimi, Gregor pa par minut za njim.

Kaj bi šele bilo, če bi se zadeve lotila po regelcih?

Morda boste o tem brali naslednje leto. O tem bi si želel pisati. Res pa je, da so nespametne pustolovščine neprimerno bolj zanimive. Gregor celo prizna, da bi šel drugo leto skoraj raje na 300-kilometrski Jeroboam, kjer mu je bilo všeč sproščeno vzdušje. Na Maratonu Dolomiti ga je motila napetost v skupini kolesarjev, ki niso ravno vajeni dirkanja … je pa res, da bi bilo povsem drugače, če bi štartal med prvimi.

Odnesel pa je Gregor še eno dobro lekcijo – pravzaprav se je samo potrdilo kar je že vedel: »Še enkrat sem videl, da grem lahko tudi jaz na pot brez jasnega načrta in točno določenega cilja. Neke vrste dvoživka sem. Dobra dogodivščina je bila.«

Komentarji

Zahteven dvojni spored in za mnoge verjetno novost o Jeroboamu. Je pa zapis (verjetno neposredno odraža pripovedovanje in početje akterja/ev) dokaj nepregleden in težje berljiv.

Ja, po pripovedovanju je bilo res bolj zanimivo kot branje. Na žalost Gregor ni našel časa, da bi vse to natipakl, zato je Matej priskočil na pomoč. Mislim, da bi si morala oba vzeti malo več časa ;)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.