Imola 2020: Favoriti za vožnjo na čas

Manjkajo Evenepoel, Pogačar in Roglič, a konkurenca je vseeno odlična in medalje si lahko razdeli vsaj deset vrhunskih kronometristov. Jan Tratnik se želi uvrstiti vsaj v deseterico.

Hitra, ravninska proga favorizira močnejše kronometriste, a močan jugozahodnik bo večje fante bolj oviral v prvem delu proge in jim v primerjavi z lažjimi pomagal nazaj grede, ko bo pihalo v hrbet. Hitrost vetra naj bi bila okoli 18 km/h, v sunkih celo do 28 km/h. Napovedujejo tudi možnost padavin in neviht, sicer pa naj bi bilo sredi dne toplo, za kolesarjenje tako rekoči idealnih 24 stopinj Celzija.

Dirka se začne ob 14.30, prenos na TV SLO2 pa ob 15. uri. Jan Tratnik štarta ob 15.30, čas pa si morate vzeti vsaj do 16.30.

Rohan Dennis (Avstralija)

Letos na treh kronometrih še ni zmagal. Pozimi ga je na avstralskem državnem prvenstvu premagal Luke Durbridge, na dirki po Algarveju Remco Evenepoel, po obuditvi dirkanja pa pred slabima dvema tednoma na Tirreno–Adriaticu moštveni kolega Filippo Ganna in Victor Campenaerts. Vseeno je Avstralec za mnoge prvi favorit. Dirka v Imoli je več kot trikrat daljša kot je bila v San Benedettu del Toronto in še pomembneje je, da se zna zbrati, ko je to najbolj pomembno.

Lani po sporu z ekipo Bahrain-Merida ni dirkal od 18. julija, ko je sredi etape na Dirki po Franciji stopil s kolesa in na presenečenje vseh odšel domov. Kljub temu se mu je uspelo v dveh mesecih pripraviti na svetovno prvenstvo in v Yorkshiru je zmagal z dobro minuto prednosti in podpisal pogodbo z Ineos Grenadiers.

Med karanteno si je nakopal nov škandalček, ko se je na Instagramu pohvalil z vožnjo avta po katalonskih cestah ter preklel covid-19 in karanteno. Je pa tudi tekmoval na virtualnih dirkah in kljub temu, da dirkanje na trenažerju sovraži, zmagal tako rekoč vedno, ko je nastopil.

Če zmaga tudi letos, bo za Michaelom Rogersom in Tonyjem Martinom tretji, ki mu je to uspelo tri leta zapored.

Filippo Ganna (Italija)

Svetovni rekorder v posamični zasledovalni vožnji je ta trenutek najbolj vroč kronometrist. Rekord v zasledovanju na štiri kilometre je pozimi izboljšal trikrat in s 4:01.934 dokazal, da je mogoče preseči magično mejo štirih minut. Na Dirki po Argentini ga je premagal Remco Evenepoel, tam so dirkali na običajnih cestnih kolesih, na obeh naslednjih kronometrih pa je bil najboljši. Avgusta je zmagal na državnem prvenstvu in nazadnje na kronometru na Dirki od Tirenskega do Jadranskega morja.

Marsikoga skrbi, da bo imel težave zaradi daljše proge, ampak lani je bil na svetovnem prvenstvu tretji. V Yorkshiru so dirkali na pravi uri resnice, 54 kilometrov so vozili več kot eno uro, letos pa naj bi s progo najboljši opravili v 35 minutah. Vprašanje je samo, kako se bo spopadel z vetrom. Letos lahko na domačih tleh postane prvi Italijan z mavrično majico s kronometra.

Victor Campenaerts (Belgija)

Svetovni rekorder v vožnji na eno uro in dvakratni evropski prvak v kronometru se vedno suče okoli vrha, a za zmago znese redko. Lani je lahko po kronometru veseljačil dvakrat (Tirreno–Adriatico in Dirka po Belgiji), to sezono po menjavi ekipe še ne. Letos ima za seboj največ voženj na čas, nastopil je kar šestkrat, od tega na dveh ekipnih. Na Pariz–Nici je bil šele šesti, na državnem prvenstvu ga je premagal van Aert, na evropskem Stefan Küng in Remi Cavagna, na Tirreno–Adriaticu pa je bil za Ganno drugi.

Leži mu hitra proga, natančno se ukvarja z aerodinamiko, vozi podobno kolo, kot ga je lanski svetovni prvak, navsezadnje pa je tudi precej spočit v primerjavi s tistimi, ki prihajajo s Toura.

Wout van Aert (Belgija)

Na Touru je osupnil z odličnimi šprinti in vrhunskim delom v gorah, napol gorsko vožnjo na čas pa je končal na četrtem mestu, z le desetimi sekundami za Tomom Dumoulinom. Pred Tourom je odpeljal samo kronometer za državno prvenstvo in zmagal – to pa v Belgiji ni lahko niti v odsotnosti Remca Evenepoela, saj je moral premagati tudi Campenaertsa.

Leži mu bolj ravninska trasa, vprašanje pa je, kako se počuti po napornem Touru, kjer so z Jumbo-Vismo ostali brez zmage. Morda ga to samo še bolj motivira. Doma ima že tri majice svetovnega prvaka v ciklokrosu in gotovo bo v svoji karieri oblekel še kakšno. Pod vtisom predstav s Toura kolesarski svet celo namiguje na možnost za zmago na kronometru in v cestni vožnji. To je doslej uspelo samo Abrahamu Olanu, a ne v istem letu.

Tom Dumoulin (Nizozemska)

Svetovni prvak iz leta 2017 se je lani poškodoval na Dirki po Italiji in poskusil dirkati še na Kriteriju Dauphine, a ga ni končal in je sezono končal že sredi junija. Naslednjič je dirkal šele na letošnji Dirki po Ainu, potem pa je bilo očitno, da postaja čedalje boljši.

Po svojem edinem letošnjem kronometru na Touru je izjavil, da je obračal z enakimi številkami, kot na svetovnem prvenstvu v Bergnu, kar je zastrašujoče, glede na to, da so bili za njim trije tedni dirkanja. Zanj velja enako kot za van Aerta: soočil se bo s spočito konkurenco.

Stefan Küng (Švica)

Potem, ko ni bilo nič od Thibauta Pinota, se je zdelo, da je Küng izkoristil Dirko po Franciji za pripravo na svetovno prvenstvo. Po dolgem begu v 14. etapi je po 16. etapi spakiral kovček in odšel domov z namenom, da se spočije in pripravi za kronometer v Imoli. Tako je imel pet dni počitka več kot van Aert, Duomulin in Rami Cavagna.

Bronasti z lanskega svetovnega prvenstva v cestni vožnji je letos na kronometru dirkal štirikrat. Pozimi je na Dirki po Algarveju zaostal za Evenepoelom in Dennisom, na Pariz–Nici je bil slab, osmi. Potem se mu je odprlo. Najprej je pričakovano zmagal na zgodnjem švicarskem državnem prvenstvu, potem pa tik pred Tourom še na evropskem prvenstvu. Težko računa na zlato medaljo na svetovnem prvenstvu, na uvrstitev med prve tri pa z vrhunsko vožnjo vsekakor.

Remi Cavagna (Francija)

Francoski državni prvak je bil na evropskem prvenstvu drugi, potem pa je odlično dirkal na Touru. Kronometer na La Planche des Belles Filles ni bil po okusu 78 kilogramov težkega moža, ki blesti v pobegih, a ga je vseeno končal na šestem mestu – samo tri sekunde za Rogličem.

Njegove možnosti so podobne kot Küngove, a kaj, ko prihaja na prvenstvo tako rekoč naravnost z Dirke po Franciji, kjer je garal najprej za Juliana Alaphilippa in potem za Sama Bennetta.

Geraint Thomas (Velika Britanija)

Valižan ima na svojem seznamu uspehov pet posamičnih zmag v kronometru, na svetovnem prvenstvu pa v tej disciplini ni nastopil še nikoli, niti v mlajših kategorijah. Je pa za Sky dirkal v moštvenih vožnjah na čas in si tako dvakrat obesil okoli vratu bronasto medaljo.

Potem, ko je bil preslab za Dirko po Franciji, je formo pred Girom dvigoval na dirki Tirreno–Adriatico in jo končal na drugem mestu za Simonom Yatesom. Zmago je napadal na zaključnem kronometru in ga končal na četrtem mestu. To ni bog ve kaj, a za Rohanom Dennisom je zaostal le dve sekundi. Vsekakor pa se je temeljito posvetil treningu vožnje na čas. Na Giro odhaja po zmago in za to bo moral dobro dirkati na kar treh vožnjah na čas, prva bo že v prvi etapi.

Alex Dowsett (Velika Britanija)

Lani je bil na skoraj domačem terenu v Yorkshiru odličen peti, letos pa ga opogumlja četrto mesto na evropskem prvenstvu. Kronometer na Tirreno–Adriaticu je zaradi težav s kolesom končal na zadnjem mestu,. Hec je, da po evropskem prvenstvu tudi v Imoli ne bo dirkal s Factor Slickom, ampak na kot noč črnem Speicalized Shivu brez nalepk. Kakorkoli, njegova forma je neznanka, a na Dirki po Veliki Britaniji je bil v ne ravno zvezdniški konkurenci šele sedmi.

Patrick Bevin (Nova Zelandija)

Lani je bil na svetovnem prvenstvu četrti, zato ga ne moremo odpisati. Kronometer je letos vozil samo na Dirki po Algarveju, kjer je po 24 kilometrih na sedmem mestu zaostal za Evenepoelom 38 sekund. Malo je dirkal tudi po odprtju sezone. Nazadnje na klasiki v Bretanji pred enim mesecem, a je ni končal. V tem mesecu dni je lahko naredil marsikaj.

Jan Tratnik (Slovenija)

Kadar leti, je odličen. Leta 2017 je bil na kronometru v Bergnu 10., kar bi bila najboljša slovenska članska uvrstitev, če ga ne bi prehitel Primož Roglič. Na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih je bil razočaran, letos pa je spet dobil priložnost, potem ko sta Pogačar in Roglič udeležbo odpovedala že pred Tourom.

Letos ima za seboj že štiri kronometre in ekipnega na Dirki po Češki. Na Pariz–Nici je bil 13., na državnem prvenstvu na Pokljuki šele sedmi, bolje pa je dirkal na evropskem prvenstvu (6. mesto) in na Tirrenu–Adriaticu (9. mesto). Na prejšnjih prvenstvih je potarnal nad utrujenostjo po ekipnih vožnjah na čas, obakrat je bil ključen mož, tokrat pa se je lahko odlično pripravil na današnji dan.

Komentarji

ZanTheManO25. 9. 2020 ob 12:21

Pred Martinom je že Michael Rogers zmagal trikrat zapored (2003, 2004, 2005).

Matej Zalar25. 9. 2020 ob 17:22

Tako! Hvala.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.