Giro 2022: Seznam favoritov

Na grande partenzo v Budimpešto so prispeli trije nekdanji zmagovalci Gira: Richard Carapaz (2019), Tom Dumoulin (2017) in Vincenzo Nibali (2016, 2013), izkušnje z zmago na grand touru pa imata še Simon Yates (Vuelta, 2018) in Alejandro Valverde (2009). A resne, pravzaprav tudi najboljše možnosti pirpisujemo le Carapazu in Yatesu. Največja nevarnost za letošnji Giro je, da bo Ineos Grenadiers dirkal kot vlak iz starih časov Skyja.

Prva vrsta

Richard Carapaz (Ineos Grenadiers) je verjetno boljši, kot kaže letošnja statistika, ki razkriva etapno zmago in končno drugo mesto na Dirki po Kataloniji, skriva pa padce in bolezni. Njegova prednost je odlična ekipa z Richiejem Portom na čelu. Edini kapetan je Ekvadorec, toda Avstralec, najboljši brez slovenskega potnega lista na Touru leta 2020, lahko prevzame del bremena, saj ga druge ekipe ne bodo smele pustiti daleč.

Leta 2019 je zmagal s presenetljivim napadom na Courmayeur, ko smo vsi gledali Nibalija in Rogliča. Na podoben način se je izmuznil na olimpijskih igrah. Ko je lani dirkal na zmago na Touru, pa se je v spopadu s Pogačarjem in Vingegaardom zanašal na blef, kar na koncu ni obrodilo sadov. Vsekakor je nepredvidljiv in napade lahko tam, kjer nihče ne pričakuje. In tu je kavelj 22: letos vsi pričakujejo, da bo napadel tam, kjer tega nihče ne pričakuje.

Simon Yates (BikeExchange-Jayco) je edini kapetan avstralske ekipe, ki je po imenih šibkejša kot Ineos. Leta 2018 je bil po treh etapnih zmagah na odlični poti do zmage na Giru, a je ob napadu Chrisa Frooma na Colle delle Finestre komaj prišel do cilja. Jeseni je popravil vtis z gladko zmago na Vuelti, a se ga je oprijel sloves nezanesljivega kolesarja. Pred Girom leta 2019, ko so se vsem tresle hlače zaradi Rogliča, je oznanjal, da bi morali vsi – rekel je dobesedno tako – srat v hlače zaradi njega, a na koncu iz tega ni bilo nič. No, lani je bilo bolje. Po slabem začetku, štartal je s poškodbo, ves čas napredoval do končnega tretjega mesta.

Tudi letos je dirkal bodisi dobro bodisi slabo. Na Pariz–Nici bi z zanj značilnim napadom v zadnji etapi verjetno zmagal v skupnem seštevku, če Rogliča ne bi rešil Wout van Aert. Po dirki je zbolel in zato odstopil z Dirke po Kataloniji. Vrnil se je na Dirki po Asturiji, kjer je v treh dneh dvakrat zmagal, vmes pa zapravil generalno zmago s porazno drugo etapo – zdelala ga je vročina.

Skratka, težko je staviti na Yatesa: gotovo je le to, da bo napadal. Silovito.

Druga vrsta

Joao Almeida (UAE Emirates) je bil odkritje pandemičnega Gira 2020, kjer je petnajst dni nosil roza majico in bil pri tem vsak dan v gorah videti, kot da se bo vsak čas zlomil. Do konca je le vzdržal na četrtem mestu. Lani je zamočil v četrti etapi, a potem napredoval do šestega mesta, čeprav je čas izgubil tudi v makadamski etapi, kjer se je ukvarjal z Remcom Evenepoelom.

Letos dirka s solidno ekipo, v kateri sta še Fernando Gaviria in njegov leadout Maximiliano Richeze, torej vsaj dva pomočnika manj za zahtevne etape. Almeida bi si želel daljših voženj na čas, vendar ni izključeno, da bo oblekel rožnato majico po drugi etapi v Budimpešti. Če bo pri vrhu tudi proti koncu Gira, bo moral biti pripravljen na brezkompromisne napade v gorah, saj mu pred zaključno vožnjo na čas nihče ne bo hotel pustiti manevrskega prostora.

Romain Bardet (DSM) doživlja preporod v ekipi, iz katere večina odide brž, ko je mogoče. Lani je bil na Giru sedmi. Letos prihaja z boljšo popotnico, zmago na Dirki po Alpah. Ob množičnem padcu na Liege–Bastogne–Liege so ga mentalno precej prizadele posledice padca Juliana Alaphilippa, a za Giro naj bi bil optimalno pripravljen. Ko je izvedel, da bo malo kronometra, so se mu gotovo zasvetile oči. Glavna pomočnika v gorah bosta Chris Hamilton in mladi Thymen Arensman, ki je lahko tudi rezerva za odličen klončni rezultat.

Mikel Landa (Bahrain Victorious) je vedno kandidat za stopničke, a je vedno tudi nezanesljiv. Lani je prišel na Giro kot kapetan, a potem sestopil in pustil ekipo, da je rešila, kar se je dalo rešiti – in to je bilo drugo mesto Damiana Carusa. Druga možnost bahrajnske ekipe je Pello Bilbao, peti na Giru leta 2020. Morda ga večkrat podcenjujemo, težko zmaga, a marsikaj rešuje na spustih in na koncu ne bo presenečenje, če bo na odru za zmagovalce.

Miguel Angel Lopez (Astana-Kazahstan) ima za seboj deset grand tourov. Šestkrat je bil v deseterici, leta 2018 tretji na Giru in Vuelti. A zadnjih treh tritedenskih dirk ni končal in še posebej bizaren je bil lanski sestop s kolesa v predzadnji etapi Vuelte. Z ekipo Movistar se je verjetno nepovratno skregal in se vrnil v Astano. Še kar uspešno, forma pa je v vzponu, če gre soditi po etapni zmagi na Dirki po Alpah. Zaključki v klanec mu koristijo, kot tudi malo kronometra.

Njegova ekipa ima sicer likvidnostne težave, a kadrovsko je na Giru močna. Vincenzo Nibali ni v formi, s kakršno je zmagoval na vseh treh grand tourih, a lahko računamo, da bo poskusil zmagati kakšno etapo. Na Dirki po Siciliji je bil soliden in v ponedeljek se bo vrnil na rodni otok. Toda kaj lahko naredi na Etni? Ga bo peloton spustil v beg? Vsekakor pa lahko skozi dirko precej razbremeni Lopeza.

Favoriti za deseterico

Jai Hindley in Wilco Kelderman (Bora-Hansgrohe) sta bila moštvena kolega že na Giru leta 2020 v DSM, a sodelovanje ni bilo harmonično. Avstralec je bil na koncu drugi, Nizozemec tretji in slednji se je pritoževal, ker ga mladenič ni čakal v dvajseti etapi. Hindley lani ni potrdil svojega talenta in iz DSM pobegnil po koncu sezone, Kelderdman pa je za Boro-Hansgrohe na Touru dosegel peto mesto. Tja se je prebil skoraj neopazno, s konstantnim dirkanjem, a za kaj več se je treba izpostaviti. Vesel bi bil daljših kronometrov, Hindleyju pa leži, da bodo Giro odločali klanci.

Bora-Hansgrohe ima sicer odlično moštvo s celo vrsto klancarjev in Emanuel Buchmann je tretji član, ki lahko prevzame vlogo vodje. Na Touru leta 2019 je bil četrti, a odtlej je precej neopazen.

Hugh Carthy (EF Education-EasyPost) je ljubljenec src angleških komentatorjev. Presenetil je s tretjim mestom na Vuelti leta 2020, lani je bil na Giru osmi. Letos prihaja na štart s skromnimi rezultati, toda skozi dirko lahko počasi napreduje do zadnjega tedna, če ne bo izgubljal časa na Etni in Blockhausu.

Tom Dumoulin (Jumbo-Visma) je uganka. Sodeč po letošnjih rezultatih bi ga sploh težko uvrstili med favorite, saj je bil edini preblisk kronometer na UAE Touru, kjer je bil tretji, in šesto mesto na Dirki po Limburgu. Poleg tega mu ne ustreza trasa. Morda pa za nizozemsko ekipo zablestita pomočnika Sam Ooomen in Tobias Foss.

Guilluame Martin (Cofidis) je po lanskem osmem mestu na Giru in devetem na Vuelti vsekakor mož za deseterico. Težava je taktika ekipe, ki dirka za točke in ne na zmage: Pariz–Nica, deveto mesto; Dirka po Kataloniji, osmo mesto. Dirkajo na ziher. To je škoda, sicer bi Martin verjetno zmagoval več. Tako pa ga nihče ne pusti prav daleč v beg, ker je vedno prenevaren za skupni seštevek.

Ivan Sosa (Movistar) je obetal veliko pri Ineos Grenadiers, a dosegel malo in letos prestopil v špansko ekipo. Najboljšo formo je pokazal z etapno in končno zmago na Dirki po Asturiji, a je veliko vprašanje, kako se bo prebil skozi svoj tretji grand tour. Izkaže se lahko, da bo čast ekipe reševal 42-letni Alejandro Valverde, ki si želi etapno zmago. To mu lahko uspe že v prvi etapi. A presenečenje ne bi bilo niti, če bi se na svojem šele drugem Giru (leta 2016 je bil tretji) uvrstil v deseterico.

Giulio Ciccone (Trek-Segafredo) je na Giru najbolj impresivno dirkal leta 2019, ko je zmagal etapo in osvojil modro majico najboljšega v gorah. Ko se je lotil dirkanja na skupni seštevek, pa je v vseh treh poskusih zaradi smole odstopil: leta 2020 na Giru, lani pa na Giru in Vuelti. Bauke Mollema, ki je že bil med deseterico na vseh tritedenskih dirkah, najboljši pa tretji že davnega leta 2011 na Vuelti, gre zdaj raje po etapne zmage: redko mu uspe, a vedno impresivno in zmago bo gotovo lovil tudi letos.

Šprinterji

Caleb Ewan (Lotto-Soudal) zmaga na skoraj vsaki etapni dirki, kjer se pojavi. Letos mu je uspelo na Saudi Touru, Tour des Alpes Maritimes et du Var, Tirreno–Adriatico in Dirki po Turčiji. Na Kuurne–Bruselj–Kuurne ga je prehitel le Fabio Jakobsen. Prebolel je covid-19 in Milano–San Remo izpustil zaradi prebavnih težav. Na Giro prihaja z odlično ekipo in ker se dobro pelje navkreber, ni izključena možnost, da že v Višegradu obleče roza majico. Seveda je vprašanje, če bo dirko tudi končal. Od 13. etape dalje je na voljo samo še šprint v 18. etapi, Ewan pa si želi še na Tour.

Mark Cavendish (Quick Step–Alpha Vinyl) bo na Touru nastopil samo, če se kaj zalomi Jakobsenu, a je tudi Giro simpatičen izziv. Ko so nekaj dni pred štartom vpoklicali Michaela Mørkøva, smo začeli resno verjeti, da bo Cavendish letos ujel že 16. etapno zmago na tej dirki. Zadnjih pet je dosegel leta 2013, tudi v dresu Quick Stepa, na koncu je oblekel tudi majico najboljšega po točkah.

Fernando Gaviria (UAE Emirates) je človek, ki se ga kar naprej drži smola, a letos šprinta dobro in tik pred Girom je bil na klasiki Eschborn–Frankfurt drugi, čeprav je ostal na koncu sam. V šprintih bosta njegova glavna pomočnika Rui Oliveira in Maximiliano Richeze, ki velja za enega najboljših leadoutov.

Arnaud Demare (Groupama-FDJ) ima odlično moštvo, a bore malo zmag. Na Giru je blestel leta 2020 s štirimi zmagami in ciklamno majico, lani je sezono reševal z zmagami na manjših dirkah. Letos mu ne uspe, čeprav je redno blizu. Verjetno potrebuje tisto eno zmago, da bi se mu odprlo.

Giacomo Nizzolo (Israel-Premier Tech) je aboniran za druga in tretja mesta. S serijo visokih uvrstitev je zmagal po točkah v sezonah 2015 in 2016. Tudi lani mu je uspelo biti dvakrat drugi, potem pa je v 13. etapi vendarle zmagal – prvič v karieri na Giru, pa je tam dirkal že osmič.

Cees Bol in Alberto Dainese bosta poskušala za DSM, Phil Bauhaus (Bahrain Victorious) pa bo imel v ravninskih etapah v zaključkih pomoč Jana Tratnika in Jashe Sütterlina, ampak jasno je, da lovi ekipa predvsem dobro uvrstitev v generalnem seštevku.

Lovca na etapne zmage

Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix) je morda celo najbolj zveneče ime letošnje dirke. Ker je Tim Merlier zaradi poškodbe komolca dirkanje odpovedal, je zdaj van der Poel edini kapetan in tudi eden glavnih favoritov za zmago v prvi etapi. Vendar bo po težkem klancu vsekakor težko. Zelo verjetno je, da bo zraven ostal Caleb Ewan. Valverde po poti verjetno še ne bo odprl ust in je lahko v takem zaključku kljub letom nevaren tudi v šprintu. Enako velja za Diega Ulissija (UAE Emirates) in še koga. Nekateri šekulirajo, da bi lahko oblekel tudi ciklamno majico, glede na to, da si želi Giro dejansko končati. A je sam povedal, da se osredotoča predvsem na zmage – prevedeno, ne bo se udeleževal šprintov za peta ali deseta mesta. Če mu verjamemo …

Biniam Girmay (Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux) je še eden, ki lahko po senzacionalni zmagi na Gent–Wevelgem zlahka preživi klanec mimo višegrajskega gradu. Na Eschborn–Frankfurt sicer ni deloval kot človek z veliko hitrimi mišičnimi vlakni v nogah, a to je bila njegova prva dirka po vrnitvi iz Eritreje. Morda pride tudi prva etapa Gira zanj prehitro, a do konca je še nekaj takšnih, kjer je lahko nevaren. MVDP in Girmay si bosta gotovo označila osmo etapo v Neaplju, zanimivi pa sta tudi 10. in 12.

Favoriti za rožnato majico

***** Richard Carapaz

**** Simon Yates

*** Joao Almeida, Romain Bardet, Miguel Angel Lopez, Mikel Landa

** Pello Bilbao, Jai Hindley, Hugh Carthy

* Wilco Kelderman, Emanuel Buchmann, Guillaume Martin, Tom Dumoulin, Ivan Sosa, Giulio Ciccone

Šprinterski favoriti

***** Caleb Ewan, Mark Cavendish

**** Fernando Gaviria

*** Arnaud Demare, Giacomo Nizzolo, Biniam Ghirmay

** Cees Bol, Alberto Dainese, Phil Bauhaus, Mathieu van der Poel

Nič ne bo narobe, če v komentar zapišeš. kdo je tvoj favorit in kaj pričakuješ od letošnjega Gira.