Sveti Primož nad Kamnikom

Lagodnemu križarjenju čez Ljubljansko dolino sledi nehuman vzpon do nekdanjega romarskega središča. Klanec je ponekod tako strm, da je gor skoraj bolj smiselno pešačiti. Ampak … midva raje kolesariva.

V Gornji Grad se danes iz Kamnika potuje po dolini Črne in čez Črnivec, pred stoletji pa je vodila glavna tovorniška pot čez Volovljek in do tja po pobočjih nad dolino. Gornjegrajski menihi so že tedaj na Planini nad Črno pri Kamniku postavili zavetišče, ki so mu pravili gostinjec. Isto pot so uporabljali tudi romarji, ki so prišli po odpustke k sv. Primožu in Felicijanu, še danes pa se po tej poti vsako leto selijo krave z Velike planine.

Sveta Primož in Felicijan, prvič

Sobota in nedelja nista idealna dneva za kolesarski izlet na ta hrib. Sveti Primož je Kamničanom pri roki, razgled je z vrha odličen in v okrepčevalnici se dobi kaj skromnega za pod zob, lep del poti pa se pešci vzpenjajo po cesti. Ampak tista septembrska sobota je bila kar umirjena, ne glede na obdobje, ko se vsakokrat sprašujemo, če ni to morda zadnji lep vikend letos. Še vožnja ob štiripasovnici z razgledom na oglasne panoje je bila po svoje užitek.

Pot iz Ljubljane do Kamnika je po svoje lahkotna, po drugi strani pa mora človek v želji po gravlanju in miru pred prometom kar naprej vijugat po obskurnih potkah in nekakšnih še bolj zavitih kolesarskih poteh. Ljudi, ki se vsak dan iz spalnih naselij vozijo v mesta, kjer počno vse ostalo, to seveda odvrača od kolesarjenja v službo. Izkušnja je po svoje grozna in zaenkrat res ni za vsak dan, a okolica postreže človeku odprtih oči z vrsto posebnosti.

Malo bolj simpatično postane na neprometni asfaltirani cesti pod gradom Jablje, kjer se začne bolj ruralen svet. Objekti Kmetijskega inštituta Slovenije spominjajo na gravlerske potopise iz Ohia. Brez silosov ni gravlanje po severnoameriških poljanah.

Cerkev sv. Primoža in Felcijana na Sv. Primožu nad Kamnikom ni edina cerkev na poti, posvečena tema svetnikoma. Prva stoji sredi Mengeškega polja, tik preden se pod kolesi spet zapraši.

Mengšu se je najbolje izogniti mimo spodnjega gradu, kjer po ozki poti prideš ravno pod smučarske skakalnice. Grajski hof vsakokrat navduši z ropotijo. Najde se vse, kar je mogoče pričakovati na takih dvoriščih. Vse naenkrat. In še kaj, česar ne pričakuješ.

Mušice so poletele

Temperatura je bila optimalna, vlaga pa tudi … ne le za kolesarje, ampak očitno tudi za roje mušic, ki so vzbujali sum, da se po vseh neprilikah zadnjih dveh let dejansko obeta apokalipsa. Česa takega v tem za življenje kar prijetnem podnebnem pasu še nisem doživel. Groza. Začelo se je že v Črnučah in trajalo do klanca. Čelado sem po mojem snel vsaj desetkrat in se pri tem spraševal kakšna ironija bi bila, če bi padel v trenutku, ko si snamem čelado, zaradi tega, ker v eni roki držim čelado, medtem ko z drugo otepam mrčes s preznojene, plešaste glave.

To je težava teh krasnih fotografij: videti je lepo, v resnici pa je narava ena sama nadloga.

Obe cerkvi na Sv. Primožu se sicer vidi že od daleč, ko se šele bližaš Kamniku. Oblaki nad Veliko planino so približno tako običajni kot veter v čelo.

V Stahovici gre najhitreje ob Kamniški Bistrici, manj prometa je po vzporedni cesti nad levim bregom skozi Mekinje, med njima pa se najde tudi čeden odsek kolovoza, ki vodi tik nad gramoznico v Godiču in ponudi najlepši razgled na cilj.

Turki so raje obrnili

Klanca je po Stravi za 3,8 kilometra in 375 metrov v višino. Povprečni naklon je torej malenkost manj kot deset odstotkov, ampak vmes se odseki krepko približajo 20 odstotkom ali jih celo presežejo. Na začetku, ko se pri kantah zavije iz doline Kamniške Bistrice desno, ni prav nobene romantike. V nekaj letih sem že pozabil kako zaguljeno je. Najprej te pribije prvi asfaltirani ovinek, potem pa popusti le toliko, da na makadamski cesti skozi gozd vendarle ne crkneš. Ana je molčala. Začutil sem, da vlada napetost, ki je dotlej še nisem opazil. Potem se pod Prapretnim svet odpre in postane nekoliko bolj razumljivo, zakaj so ljudje radi pred stoletji nosili denar ravno tja gor.

V začetku septembra sem bil na Veliki planini, ki je bila videti že prežvečena in le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo krave odgnali nazaj v dolino. Tisto soboto je bil ta dan. Promet so zaprle ravno v Prapretnem. Konec letovanja na dobrem gorskem zraku! Jasno je bilo, da bova preostanek poti manevrirala med kravjaki.

Nad vasjo se kmalu spet prestavi v prvo, še preden na levi serpentini zaviješ desno, na precej ožjo pot.

Tam postane res grozno, ker je tudi podlaga precej neprijetna. Turki so menda kakšnih 550 let nazaj dejansko rinili gor, proti tedaj obzidanem taboru, kamor so se bili zatekli Črnjani. Razbojniška tolpa je raje obrnila. Po eni varianti naj bi jih pregnal, morda celo odnesel plaz, ki je bil bržkone božja volja.

A ne bi se čudil, če so imeli vsega dovolj kar tako. Navsezadnje v cerkvi ni bilo več relikvij svetnikov Primoža in Felicijana, ki so jih v nemirnih časih raje prenesli v Kamnik.

Nisva rinila do cerkve sv. Petra, ki stoji nekaj deset metrov nad Primoževo in Felicijanovo. Že razgled s spodnje je odličen, le sonce vedno bije v glavo.

Kar je bila nekdaj mežnarija, je zdaj okrepčevalnica. Postregla je z limonado, kokakolo in pehtranko.

Športno-kulturni dan

Zato da ne bomo samo švicali, se je smiselno pred izletom najaviti ali vsaj prositi v okrepčevalnici, da odklenejo vrata cerkve sv. Primoža in Felicijana. V notranjosti so namreč krasne gotske freske, ki jih opisujejo kot ene najkakovostnejših stenskih poslikav v Sloveniji. Videti morate Mrtvaški ples v Hrastovljah ... in to.
Prva cerkev naj bi tam stala že v 12. stoletju, današnjo gotsko podobo pa naj bi dobila v 15. stoletju. Še prej so zraven postavili prostostoječi zvonik. Še danes so v notranjosti shranjene relikvije svetnikov Primoža in Felicijana, ki sta umrla mučeniške smrti v obdobju cesarja Dioklecijana.
Više v pobočje je naslonjena cerkev sv. Petra s konca 15. stoletja ali še starejša, ki je videti precej skromnejša, so v njej trije baročni pozlačeni oltarji, imeniten pa je tudi poslikan leseni strop.

Brez odpustkov

Spust v Stahovico ni najboljša stvar na svetu, to je res. Zgornjega dela bi se raje lotil z vzmetenim kolesom, ampak o divjanju tako ali tako ne sme biti niti govora, ker je pohodnikov enostavno preveč.

V Ljubljano sva se vračala tam, kjer je najbolj udobno: ob Kamniški Bistrici skozi Domžale, potem pa nazaj v Stožice ob Savi. V soboto, nekako v času, ki je ravno pravi za popoldanski sprehod. Vsi so bili na sprehajalni poti ob Kamniški Bistrici.

Slab teden dni je bilo po mučeništvu na Human Fish Gravlu. Šele iskal sem prave užitke. In tisti dan sem jih na tem malem romanju našel. Tak, uravnoteženo izzivalen izlet z veliko ravnine in enim težkim klancem, ki je še kako smiseln cilj. Četudi si nisem kupil nobenega odpustka. Tega sem dobil šele, ko sem doma skuhal pašto.

Trasa: Ljubljana–Črnuče–Trzin–Mengeš–Kamnik–Godič–Stahovica–Prapretno–Sv. Primož nad Kamnikom–Prapretno–Stahovica–Godič–Kamnik–Domžale–Pšata–Šentjakob–Ljubljana

Razdalja: 65 km

Višinska razlika: 680 m

Za prenos datoteke gpx je potrebna PRIJAVA

0 km 10 km 20 km 30 km 40 km 50 km 60 km 0 m 100 m 200 m 300 m 400 m 500 m 600 m 700 m 800 m

Komentarji

Uf, super! Velikokrat grem na Sv. Primoža, ampak peš. Nekaj delov je res precej strmih, zato si sploh ne predstavljam kako bi to zvozil s svojimi 30/34 na gravel kolesu. Vama pa samo kapo dol! Jaz ta vzpon še z gorcem komaj zvozim.

Hvala še za podatek da se v Mengšu da priti mimo graščaka do skakalnic. Jaz sem bil ravno danes pri tej graščini, pa si nekako nisem upal zapeljati čez razmetano dvorišče (slika zgoraj pove vse). Enkrat je en kmet (pa ne v Mengšu) že tekel za menoj - in to z vilami v rokah, tako da sem od takrat bolj previden :D

Ni za kaj. Še nikoli se ni nihče razburjal, je pa res malo strašljivo :) Ven prideš točno pod skakalnico.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.