Slovenske rumene sanje

Prepričan sem bil, da bo prišel dan, ko bo Slovenec pred Slavolokom zmage stal v rumeni majici. Če se ne bi zgodilo letos, bi se morda čez deset let. Niti v sanjah pa si nisem mogel predstavljati, da se bo zgodilo na tako brutalen, a po svoje najlepši način.

A.S.O./Pauline Ballet

Slovenec je v predzadnji etapi s prestola sklatil Slovenca. Sliši se grozno. Verjetno bi bilo bolje, če bi prišla Tadej Pogačar in Primož Roglič na sceno drug za drugim. Ampak, po lanski Vuelti sem nekje napisal, da bo Slovenija kolesarska sila takrat, ko se bosta za zmago spopadla dva Slovenca. Da bo to takrat, ko se bodo tudi navijači na nek način polarizirali. Spopad dveh Slovencev na globalnem odru je res povzročil čustveno trpljenje naroda, ki se tako rad identificira s športniki, s katerimi pravzaprav nima nič. Ampak, kaj je lahko za ljubitelja športa lepše, kot pošten spopad dveh športnih prijateljev, ki se na koncu najpomembnejše tekme v njuni karieri objameta, ne glede na to, da se je enemu v slabi uri podrl svet? Vsi se lahko marsikaj naučimo od obeh.

Slovenski boj, na francoskem odru, pred celim svetom

Kronometer sem gledal z zamikom, ko je že cela Slovenija vedela za razplet. Sam ga nisem poznal, ampak nekaj čudnega je bilo v zraku. In potem sem trpel. Na levi strani zaslona rumena pojava, ki ji manj prizanesljivi tuji mediji očitajo robotski pristop, in je bila tokrat videti kot robot z napako. In na desni strani bela pojava, ki je v 11-, 12-odstotni klanec poganjala tekoče, kot da bi se peljala na Ulovko.

In to je bilo tisto, kar me je žrlo. Ta očitna razlika. Zmagal je seveda boljši, in to v poštenem boju, kar je treba poudarjati še in še. Ampak zmagal je tudi tisti, ki ni bil nikomur ničesar dolžan. Pogačar je prišel na Tour kot eden od kolesarjev UAE Emirates. Vsi smo vedeli, da je daleč najboljši v ekipi, a vsi bi bili zadovoljni že s kakšno etapno zmago. Tudi če bi prišel domov brez bele majice, bi to razumeli, saj je vendarle tekmoval proti lanskemu zmagovalcu Dirke po Franciji.

A.S.O./Pauline Ballet

Roglič pa je sicer ob Tomu Dumoulinu prišel na dirko kot sovodja ekipe, ampak jasno je bilo, da bo na koncu kapetan on. Cela ekipa je delala zanj. Wout van Aert bi lahko dirkal po svoje in morda, če že ne verjetno, prišel domov z zeleno majico. Tudi Sepp Kuss in Tom Dumoulin sta bila zrela za kako etapno zmago. Zavedanje, da je nosil tako veliko odgovornost, je bilo tisto, kar me je žrlo, ko je, ne tako zelo počasi, mlel višinske metre na vrh tiste gore. Žrlo me je, ker si takrat res ne bi želel biti v njegovi koži.

Meteorski vzpon? Kolesarska velesila?

Ta kronometer bi bil za marsikaterega športnika točka preloma v njegovi karieri. Bradley Wiggins je v okrutno ekonomicistični maniri izpostavil, da se bodo pri Jumbo-Vismi vprašali, če se še splača vlagati v Rogliča pri njegovih tridesetih letih. Seveda se splača. Jumbo-Visma nima boljšega. Navsezadnje je boljši le eden, ta pa ima pogodbo z UAE Emirates še do leta 2024. Splača pa se tudi zato, ker Roglič ne ponavlja napak. Pravzaprav niti ni naredil nobene napake. Dirkal je v skladu z moštveno taktiko, ki je predvidevala, da je minutka prednosti več kot dovolj. Vsi smo mislili, da je več kot dovolj. Razen Eddy Merckx, samo on je vedel nekaj več.

Cagavo bi se bilo slepiti, da Roglič ni bil poražen pa da je za nas še vedno rumena majica in podobno, ampak bil je drugi najboljši na Touru, in to daleč pred ostalimi, bolj daleč, kot kažejo končni rezultati. Zato se moramo tega naključja, da sta se na vrhu v istem hipu več kot stoletne zgodovine tega športa znašla kar dva Slovenca, pravzaprav veseliti. Je to čudež? Ne. Je Slovenija postala v teh dveh, treh letih kolesarska velesila? Tudi ne. Je slovensko kolesarstvo doživelo meteorski vzpon? Tudi to ni res. Trdim, da ne. Morda je tako videti, sploh ko v zanosu gledamo na zmagovalnem odru v Parizu dva moža, ki sta tej državi prinesla največ zmag na letošnjem Touru in še tri majice.

Ne, ne, čudeži so v kolesarstvu redki, zgodovina slovenskega kolesarstva ima dolgo brado, vzpon pa ni meteorski, saj je trajal leta in leta, rezultati pa so se skozi generacije izboljševali postopoma.

Slovenci smo čakali na rumeno dlje, kot Francozi

Pred tremi leti mi je na trditev, da je bil med prvimi z zmagovalno miselnostjo, Andrej Hauptman, bronasti s svetovnega prvenstva v Lizboni leta 2001, odgovoril: »Na začetku smo bili na italijanskih dirkah veseli, če smo sploh prišli do cilja. Ugotovili smo, da tekmujemo proti običajnim ljudem, in če so kolegi pred nami dirko lahko končali, je bil potem cilj priti med prvih deset. Ko je to nekomu uspelo, je bila cilj uvrstitev med prve tri in potem dobro nastopiti na dirki višje kategorije …«

Slovenski kolesarji so se v tujino kot profesionalci začeli prodajati konec osemdesetih let. To so bili časi Jureta Pavliča in Primoža Čerina. Danes se ves svet hahlja Francozom, ki čakajo na zmagovalca Dirke po Franciji že od leta 1985. No, Slovenci smo ga čakali od leta 1986, če zanemarimo nastop in odstop Franca Abulnarja leta 1936.

V času Čerina in Pavliča so bili torej kolesarji veseli, če so prišli na Touru do cilja. Čez petnajst let je prišel Tadej Valjavec. Danes prizna, da bi si kariero bolj oplemenitil z etapno zmago, toda v prvem desetletju tega tisočletja je bil njegov cilj priti med najboljših deset. To mu je uspelo. Dvakrat. Na Giru leta 2004 in na Touru leta 2008.

Nekaj let za njim je prišel Jani Brajkovič, ki je že pogumneje napovedoval boj za najvišja mesta. Nihče si še ni upal glasno govoriti o zmagah, a smo o njih sanjali. Že leta 2006 je na Vuelti za dva dni oblekel majico vodilnega, Tour pa leta 2012 končal na 9. mestu. Naslednje leto je bil po ekipnem kronometru na Vuelti v prvi etapi spet oblekel majico vodilnega. V njegovem času je na krajših etapnih dirkah začel zmagovati Simon Špilak, Luka Mezgec pa je dokazal, da lahko Slovenci zmagujejo tudi v šprintih.

Bi rekli, da gre res za meteorski vzpon?

Tako je morda videti od daleč in to so me spraševali novinarji z vsega sveta, ki so si želeli slišati mojo razlago zgodbe o slovenskem uspehu. Ampak s tako trditvijo, ki se sicer sliši senzacionalno, zanemarimo vse, kar se je v tem športu dobrega dogajalo zadnjih trideset let in v bistvu še več.

Grande Rogla

Ko je Primož Roglič leta 2017 na Touru brez očal drvel z Galibierja, v smrt in proti večni slavi, sem obnemel in ne vem, če se mi od same sreče zanj ni utrnila solza. Radoje Milić s Fakultete za šport nikoli ne pozabi omeniti, da je glede na številke s testiranj takoj opazil njegov potencial. Milić je videl že vse, ampak na koncu, to je zadnjič tudi omenil v najinem pogovoru, mnogim vrhunskim talentom nikoli ne uspe. Ker se ne znajdejo ali pa so prenerodni.

Ni me sram priznati, da nikoli nisem verjel, da se bo Rogliču uspelo obdržati na kontinentalni ravni. Ko mu je, nisem verjel, da lahko zmaguje. Ko je šel v World Tour, nisem verjel, da lahko zmaguje na najvišji ravni. Vseeno sem spomladi leta 2016 novinarjem z vsega sveta oznanil, da sploh ne bom presenečen, če nas bo Roglič presenetil in zmagal na Giru. No, uspelo mu je zmagati v etapi, v sicer posrečenih okoliščinah zaradi dežja, a imel je toliko sreče, kot smole v prologu, ko je za las zgrešil rožnato majico, in to na rezervnem kolesu. Ko pa je zmagal po spustu z Galibierja, sem si rekel, da lahko ta čudak, ki je vstopil v svet profesionalnega kolesarstva s skrajno naivno miselnostjo, zmaga tudi na Touru.

A.S.O./Pauline Ballet

Da, bil je naiven, ampak na sceno je prišel tudi z zmagovalno miselnostjo, morda zato, ker se je kot vrhunski športnik kalil v panogi, kjer so zmage Slovencev pričakovane. Je bil njegov vzpon meteorski? Dajte, no. Bil je hiter in morda v njegovem primeru tudi malo čudežen, ampak človek je športnik že vse življenje, profesionalni kolesar pa že osmo leto. Vse dosežke si je prigaral z lastnim delom in seveda z odlično podporo strokovnjakov.

Grande Tamau

Vzpon Tadeja Pogačarja med najboljše je bil po svoje bolj logičen. Bil je šibak mulec, a Miha Koncilija je v začetku leta v velikem intervjuju za Rundo povedal, da je bil od nekdaj borec, sposoben izklopiti vse ostalo. Poleg odličnih naravnih predispozicij je imel tudi to srečo, da se je kalil med tekmovalnimi vrstniki, med katerimi je na poti do zvezd tudi Žiga Jerman. Morda so zmagovali manj, kot bi lahko, a spodbujali so jih k dirkanju »en čez drugega«.

S to neomajnostjo, če ne norostjo, se je Pogačar lani pregrizel do tretjega mesta na Vuelti in letos do rumene majice. Morda se na poti do Pariza nihče ni nagaral tako, kot on. Nepošteno in nesramno je reči, da je zmagal »brez ekipe«, seveda pa je bila ta daleč od ravni najboljših. Ampak, ne pozabimo, da je Pogačar s šibko reprezentančno ekipo zmagal že na Dirki po Avenirju leta 2018, ko je na prvem mestu nasledil Egana Bernala. In letos je istega kolesarja nasledil na Touru za velike fante. Meteorski vzpon? Vsekakor hiter – ampak nikakor ni priletel na Zemljo kot meteorit.

A.S.O./Pauline Ballet

Evforija je normalen pojav

Simpatično je bilo opazovati tudi evforijo navijačev, ki podivjajo ob različnih športnih priložnostih, a praviloma le takrat, ko so športniki uspešni. Bentenje, da je to tipično slovensko, je privlečeno za lase. To je tipično človeški pojav. Koga vendar zanimajo luzerji, razen tistih, ki luzerje poznajo ali kako drugače čutijo z njimi.

Tisti echt kolesarji, ki »kolesarstvo spremljamo že dvajset let, že od takrat, ko Slovenci niso pomenili nič«, bi morali biti veseli vseh, še tako butastih gostilniških in komentatorskih debat. Teoretiki zarot in tisti, ki so prepričani, da med prvo stoterico amaterjev na Franji ni čist niti eden, ker te hitrosti pač niso normalne, so seveda del folklore 21. stoletja in jih ne moremo jemati resno.

Bistveno je, da so ljudje ugotovili, da to ni dolgočasen šport. Če ne zaradi drugega, pa ne zato, ker v prenosu vidijo romantične gradove in lepo urejene kmetijske površine. Poznam človeka, ki ga šport sploh ne zanima, a je včasih gledal prenose že od prvega kilometra. Na lepem je ugotovil, da so/smo kolesarji carji. S temi besedami.

A.S.O./Pauline Ballet

Po svoje se mi zdijo simpatični tudi tisti, ki bi zmago bolj privoščili enemu ali drugemu, in ki to prepričanje izražajo s pretiranim čustvenim nabojem. Nekdo je na primer na nekem forumu zapisal, da je Pogačar zaril Rogliču nož v hrbet, in to utemeljil s skoraj znanstvenimi ekspertizo. Po svoje je normalno, da je Roglič očitno bolj priljubljen, saj je bil vendarle prvi, ki je na tak ali drugačen način oblačil majice. O njem se pišejo knjige, o njem se snemajo dokumentarci, intervju je imel celo z Mišo Molk! On je Rogla nacionale. Poleg tega morda velja enako kot za francoske kolesarske navdušence, ki so imeli poražence vedno raje kot zmagovalce.

Pretirano čustveni odzivi so dokaz, da morda postajamo kolesarska sila, ki ta šport spremlja s srcem.

Komentarji

zigak23. 9. 2020 ob 04:28

Brajkovič je nosil majico vodilnega na Vuelti tudi leta 2006.

Matej Zalar23. 9. 2020 ob 05:03

Oh, seveda! Hvala.

Zmago123. 9. 2020 ob 11:06

Ravno sem ženi razlagal par etap pred koncem kako nesrečo ima Pogačar da ima ravno v svojem obdobju velikega Rogliča,...no sedaj lahko rečemo da je ravno obratno,...prav Roglič mogoče nikoli ne bo zmagal Toura. Po svoje sočustvujem z Rogličem in prav sedaj je v položaju da dokaže da njegov karakter s katerim nas skoz futrajo novinarji res je tak, torej zadržan, neustrašen, da ne ponavlja napak, pripraveljen delat do konca za zmago, itd...to bo lahko dokazal že drugo leto, ker prepričan sem da potencial ima.

Aljosa23. 9. 2020 ob 05:44

Do kronometra s(m)o bili res vsi evforični. Po kronometru pa... Kot da ne bi zmagal naš. Slovenec. Ni hujšega če premaga Slovenec Slovenca. Ok, lahko bi bilo huje. Če bi Hrvat sklatil Slovenca s prvega na drugo mesto.
Živim v kraju, kjer vedno pokajo petarde, ko je kakšna "pomembna fuzbal tekma". Celo med Tourom, je nekajkrat pokalo po uspešnih etapah. Ne pa po sobotnem kronometru. To je bil šok še za kavč strokovnjake.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.