Pred sezono 2022: Je lahko še bolje?

31 zmag na mednarodnih dirkah so lani dosegli štirje Slovenci in Slovenka. 24 zmag v svetovni seriji. Dva grand toura. Dva spomenika. Dve medalji na olimpijskih igrah. Je lahko sezona 2022 še boljša?

A.S.O./Pauline Ballet

Slovenija ima končno spet tri moške kontinentalne ekipe. Res pa še nikoli od leta 2009 ni na najvišjih ravneh, torej v ekipah svetovne in pro serije dirkalo tako malo Slovencev.

Prevetrena slovenska scena

Leta 2017, ko je šesterica naših kolesarjev in še mala četa osebja kolonizirala novoustanovljeno bahrajnsko ekipo, je bilo v ekipah svetovne serije kar trinajst Slovencev in še Jan Tratnik v pro kontinentalni CCC-Spranci-Polkowice. Letos jih v World Touru ostaja sedem, tako kot lani, in nihče od njih ni menjal ekipe. Lani je za ekipo razreda pro Androni-Giocattoli-Sidermec vozil Žiga Jerman – žal zelo malo. Letos na tej ravni ni slovenskega kolesarja, Jerman namreč sestopa na kontinentalno raven, v domači klub Ljubljana-Gusto-Santic.

Podobno velja za kolesarke. Urška Žigart ostaja v avstralski ekipi BikeExchange-Jayco, Urša Pintar in Eugenia Bujak pa v isti ekipi z novimi lastniki imenom UAE-ADQ. Kakorkoli, na najvišji ravni je v preteklosti dirkalo več Slovenk. Špela Kern, ki je lani dirkala najbolje v svoji karieri, ostaja v španski ekipi Massi-Tactic.

Precej več premikov se je zgodilo na slovenski sceni. Za sezono 2022 je KK Kranj pridobil kontinentalno licenco in vstopa v sezono z mlado ekipo, novim trenerjem Urošem Repšetom in petletnim načrtom dela. V klub se je vrnil Matej Drinovec, ki je ob Leonu Šarcu edini starejši od 23 let. Tako imamo Slovenci mimogrede okoli deset novih kolesarjev na kontinentalni ravni dirkanja, a realno še več.

Članska ekipa KK Kranj na prvih pripravah v Strunjanu

Članska ekipa KK Kranj na prvih pripravah v Strunjanu KK Kranj

Iz KK Kranj sta odšla Jaka Primožič, ki se seli v Hrinkow-Advarics-Cycleang, in Nik Čemažar, ki bo odslej dirkal v Adrii Mobil. Tja se je iz Ljubljane preselil tudi Tilen Finkšt, medtem ko je starejši mladinec Adam Jordan ubral obratno pot in se iz dolenjskega kluba seli v ljubljansko ekipo.

Z zmagami le štirje Slovenci

Lanska sezona je bila brez pardona najuspešnejša v zgodovini slovenskega kolesarstva, vendar ne po številu zmag. Slovenci so že prej kar sedemkrat dosegli 32 zmag ali več, največ pa leta 2010, ko so jih kar 44. Po dve lahko sicer od te vsote vsako leto odštejemo, saj na državnih prvenstvih tako ali tako zmagujejo le Slovenci.

Leta 2010 je zmagalo kar osemnajst Slovencev, seveda na bistveno lažjih dirkah. Na dirkah svetovne serije, ki se ji je takrat še reklo Pro Tour, so zmagali Simon Špilak (etapa in skupni seštevek na Dirki po Romandiji), Grega Bole (etapa na Dirki po Dofineji) in Jani Brajkovič (etapa in skupni seštevek na Dirki po Dofineji).

Lani pa so zmagovali na mednarodni sceni le štirje. Vsi vemo, da so bili to Mohorič, Pogačar in Roglič, manj pa, da je na enodnevni dirki druge kategorije Adriatic v Črni Gori zmagal Nik Čemažar. Na ravneh, nižjih od Pro, sicer ni bilo zmag. To je po svoje zaskrbljujoče, ampak res je tudi, da so bile manjše dirke bolj na udaru zaradi pandemije in tudi sicer so občasno nekateri zablesteli. Aljaž Jarc se je recimo vrnil po več mesecih zdravljenja poškodbe kolena in mu je po 150 kilometrov dolgem begu v etapi na Tour de’l Avenirju samo petsto metrov zmanjkalo do morebitne zmage.

Vso sezono je bil dober Kristjan Hočevar, ki je na dirki Po Sloveniji celo oblekel belo majico najboljšega mladega kolesarja. V tej sezoni je ne bo več, saj ni več mlajši član. Dodatno leto dni časa in priložnosti za dobre dirke v pokalu narodov ima Matevž Govekar, ki bo še drugo sezono dirkal za kontinentalno ekipo Tirol-KTM. Veliko časa pa ostaja Galu Glivarju (Adria Mobil), za katerim je šele prva članska sezona. Sploh glede na to, da je leta 2020 ostal tako rekoč brez resnih mladinskih dirk, je bil letos kar uspešen.

Bo Roglič dirkal več kot lani?

Seveda večino najbolj zanima kaj lahko doseže elita elite. Rogličev program uradno še ni znan, a za dobro športa upam, da bo dirkal pred Tourom več kot lani. Trinajstim lanskim zmagam ne gledam v zobe, ampak brez smole ali z ambicioznejšim urnikom pred Dirko po Franciji bi bil verjetno še više. Teorija, da lani pred Tourom ni dirkal v izogib padcem, se mi je zdela malo za lase privlečena. Bolj verjetno se mi zdi, da se je skušal izogniti slabšim dnem na koncu tritedenskih dirk. Mislim da je že precej očitno, da dobro dirka na svežino. Tudi lani je po izvrstnem pomladanskem delu slabo dirkal na Liege–Bastogne–Liege, se potem spet polno zaposlil jeseni, a na Dirki po Lombardiji pogorel – ta beseda je seveda premočna, glede na to, da je bil četrti.

Team Jumbo-Visma

Se pa ne slepim, da bo imel Roglič raje drugačen program kot Pogačar. To je po svoje škoda, po drugi strani pa se s tem stopnjuje napetost pred največjo dirko. Navsezadnje to prinese tudi več točk in več zmag za tako imenovane naše. Druga zagata za Rogliča je želja Wouta van Aerta, da bi na Touru oblekel zeleno majico. Že v redu, če ne eden ne drugi ne bi imela tako močne konkurence kot se jima vsekakor obeta.

In še nekaj: želim si, da bi Roglič spet dirkal v Sloveniji. Spodobi se. Nazadnje se je to zgodilo na državnih prvenstvih leta 2020. Konec junija.

Tadej Pogačar na štiri spomenike

Osnovni Pogačarjev program je po drugi strani znan od začetka do konca. Zmagat mora že na Dirki po ZAE, potem ima do Baskije na sporedu dva spomenika, kjer načeloma lahko tudi zmaga: Milano–Sanremo in Dirko po Flandriji. Sploh za slednjo ga mnogi omenjajo kot enega od favoritov. Še to: Baskija se začne le dan po Flandriji! Sledita dva tedna tekmovalnega odmora do Liege–Bastogne–Liege in več kot šest tednov do dirke Po Sloveniji in potem Dirke po Franciji. Vmes verjetno še državni prvenstvi.

Na sporedu ima prvič tudi Vuelto, a če me spomin ne vara, se je v neki fazi prikradla na njegov urnik že tudi lani, pa je potem raje sproščeno pričakal jesenske klasike. Na koncu naj bi branil zmago v Lombardiji, a bi rekel, da bo vmes odpotoval še na svetovno prvenstvo v Avstralijo. Če kot enega od favoritov tam omenjajo celo Juliana Alaphilippa … imata lahko možnosti tudi Pogačar in Roglič.

Matej Mohorič spet z natrpanim programom

Mohorič bi najraje dirkal povsod. Najbrž bi bil tudi povsod dober, a tako ne gre, ker ima navsezadnje v ekipi moštvene kolege, ki bi tudi dirkali. Že zdaj je ob njegovem imenu zapisanih šestnajst dirk. Začel bo na Dirki po Valenciji, nadaljeval s februarskimi belgijskimi klasikami (Omloop Het Nieuwsblad in Kuurne–Bruselj–Kuurne), skočil v Italijo na Strade bIanche in Tirreno–Adriatico. Na sporedu ima štiri spomenika, izpustil bo le Lombardijo. Prišel bo na dirko Po Sloveniji in potem na Tour, skušal spet zmagat na Dirki po Beneluksu, zaključil pa bo s kanadskima klasikama v Quebecu in Montrealu.

Lani je drugič oblekel majico državnega prvaka in v njejblestel s tremi zmagami v svetovni seriji. Z dvema na Touru se je vpisal v klub zmagovalcev etap na vseh treh grand tourih, tretjo je dosegel na Dirki po Beneluksu. Skoraj bi lahko rekli, da je lani zmagal samo trikrat ziroma štirikrat. Še večkrat je namreč skoraj zmagal. Devetkrat je bil drugi! In iz vsakega drugega mesta se je nekaj naučil. Zaveda se tudi vseh svojih omejitev, a teh je z leti čedalje manj.

A.S.O./Pauline Ballet

Glede na to, da vstopa v deveto profesionalno sezono, je težko verjeti, da je star šele 27 let. Mislim, da je dokončno dozorel. Globalno je med najbolj priljubljenimi kolesarji. Ko prečesavam Twitter, ga mnogi omenjajo kot zmagovalca enega od spomenikov v naslednji sezoni. Sam se sicer sprašujem ali ne bi nemara dosegel več zmag z nekaj manj štarti. Tega sicer ni poskusil še nikoli. Že v prvi sezoni med profesionalci je dirkal kot nor in tako nadaljeval vsa leta, razen seveda v sezoni 2020, ki zanj res ni bila med bolj uspešnimi.

Vendar ne pravim, naj dirka manj. Če je na štartu, ste lahko prepričani, da ga ne boste zgrešili. Precej hudo konkurenco ima kar znotraj moštva v Sonnyju Colbrelliju, ki mu je navsezadnje odnesel zmago na Dirki po Beneluksu. Do Toura bosta skupaj dirkala na celi vrsti dirk, a mislim, da je to za oba samo dobro.

Trojica pomočnikov, ki znajo zmagovat na velikem odru

Jana Tratnika si je lani javnost verjetno najbolj zapomnila po olimpijskih igrah, kjer je bil gotovo najboljši domestique v pelotonu. Blestel je tudi na svetovnem prvenstvu. Drugi imenitni rezultati pa so drugo mesto v etapi Gira s ciljem na Monte Zoncolanu – na Monte Zoncolanu! – in tretje mesto v prvi etapi Vuelte, kratkem kronometru, kjer je zmagal Roglič. Tratnik ni kolesar, od katerega bi redno pričakovali zmage, ima pa nos za uspešne pobege in lahko na dober dan odpelje vrhunski kronometer.

Podobno je z Janom Polancem, ki je bil v lanski sezoni nekoliko neopazen, še najbolj pa tam, kjer ga ni bilo – niso ga namreč izbrali v ekipo za Tour, čeprav je na dirki Po Sloveniji dirkal dobro in potem na obeh dirkah za državno prvenstvo osvojil drugi mesti. Dolgo je bil v zraku tudi podpis pogodbe z UAE Emirates, podpisal je za eno leto.

Luka Mezgec bi zmagoval več, če bi bilo to v njegovem interesu, a je raje lead-out, saj vendarle ne bi zmagoval serijsko in lahko realno več prinese kot pomočnik. Šprinterjeva zmaga je tako tudi njegova. Lani je žal ostal praznih rok. Sam sicer trdi, da je Michael Matthews hitrejši, ampak lani je bil Mezgec na Touru dvakrat pred njim – po drugi strani je seveda jasno, da je bil večkrat spredaj Matthews. A letos je prišel v ekipo še Dylan Groenewegen. Prav zanimivo bo videti, kako se bodo dogovorili na Touru.

BikeExchange-Jayco

Je torej lahko še bolje?

Realno: težko. Na dve olimpijski medalji lahko kar pozabimo. Šalo na stran. Realno: zakaj ne bi bilo še bolje? Tadej Pogačar še vedno dozoreva, naj se to slišli še tako noro. Primož Roglič utegne dirkat več. Matej Mohorič je prišel v najboljša leta in še enkrat moram napisati, da je lani pač zmagoval manj kot bi lahko z nekaj več sreče. Kako presenečenje bi navsezadnje lahko pričakovali tudi od Polanca, Tratnika in Mezgeca. Ne pozabite, da je moral lani spustit dirko Po Sloveniji, kamor pride vedno z zmagovalno motivacijo. In nazadnje Domen Novak (Bahrain Victorious), edini v sedmerici Slovencev brez profesionalne zmage, razen državnega prvenstva leta 2019. Zakaj ne bi presenetil še on?

Predvsem več pričakujem na nižji ravni. Morda ne ravno zmag, zato pa nekaj odmevnejših rezultatov na manjših dirkah. Po tistem, kar sem videl ob koncu novega leta na božično-novoletnem kriteriju na velodromu v Češči vasi, pa se ne gre pretirano bati niti za podmladek. Če v madisonu v absolutni konkurenci zmagata mlajša mladinca Žak Eržen in Anže Ravbar, si lahko misliš, da potencial je. Ali pa to, da je bil mladinec Natan Gregorčič na dirki Hrvaška–Slovenija, ki je bila sicer res lokalnega značaja in skorajda prijateljska, premagal Tilna Finkšta in bil drugi.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.