Plan B: Padec in vzpon (3/5)

Najnovejši dokumentarec Jumbo-Visme razkriva zakulisje letošnjega Toura, ki se je začel porazno in končal tako rekoč bolje kot lanski. Kako globoko gredo pri Jumbo-Vismi?

Naravnost bom napisal: Jumbo-Vismini dokumentarci, pravzaprav filmi o ozadju dogajanja na velikih dirkah mi niso bili nikoli všeč. Vseeno sem rade volje plačal 4,95 evrov in si rezerviral prost virtualni sedež v, kot mu pravi Jumbo-Visma, digitalnem gledališču. Pravzaprav sem dobil za ta denar sedežev in stojišč kolikor jih imam doma.

Plan B se sprejme na terenu

Kako posneti dokumentarec s kolesarske dirke? Zdi se, da gledalstva niti ni težko zadovoljiti. Pokukaj v avtobus. Pokukaj k maserju. Pokukaj v spremljevalni avto, kjer športna direktorja Frans Maasen in Grischa Niermann kolneta kot se spodobi za ta zajebani šport. Želimo si kri in solze.

Vse to smo seveda dobili, a v Planu B precej bolj površinsko kot lani v Code Yellow. Potem ko je Tadej Pogačar odpeljal kronometer svojega življenja – kot na olimpijskih igrah letos Primož Roglič – so nas osupnili z osuplimi izjavami, ki so preveč spominjale na Armstrongov »nenormalno«, da jih mediji ne bi raztolmačili kot obtožbe o dopingu. To je bil pravzaprav vrhunec lanskega Code Yellow.

Letos je Pogačar uprizoril nekaj podobnega kot lani, res pa ne v neposrednem spopadu z Rogličem, zato je tak moment v Planu B, razumljivo, manjkal. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da je bila, bolj kot lani, na delu tudi samocenzura. Skoraj ne verjamem, da v avtu ne bi izrekli kakšne pikre na račun Richarda Carapaza, potem ko je v 18. etapi na Luz Ardiden cel klanec blefiral.

Res pa je bila letos drugačna, za srečni konec bolj prikladna, tudi dramaturgija samega Toura in s tem tudi dramaturgija dokumentarca. Začelo se je slabo, potem je šlo vse bolje in ekipa, ki je končala Dirko po Franciji z vsega štirimi kolesarji, je po svoje sama sebi dokazala, da je bila najmočnejša. Na koncu so bili lahko res dobre volje in tako niti slovenski gledalec ne obnemi s cmokom v grlu.

Plan B? Sprejeli so ga na hitro. To je po mojem najmočnejši moment tega filma. Meseci in meseci načrtovanja strategije, ure in ure taktiziranja, na koncu pa improviziraš za volanom.

Pogled v zakulisje, a ne dosti več kot to

Presežka ni, a ga niti nisem pričakoval. Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem vse to nekje že videl. Kje že? Točno! V zgodbah na Instagramu. Zdaj so jih zbrali v uro in petnajst minut dolg film, kar tudi ni slabo. Tistih pet evrov bom plačal za kukanje v zakulisje tudi naslednjič. S temi dokumentarci je kot pri striptizu: plačaš vstopnino, vedoč, da o osebnosti punc ali fantov ne boš izvedel ničesar.

Pri Planu B ne dobiš globljega vpogleda ali razlage, zakaj je večidel 15. etape ob Jonasu Vingegaardu vozil samo Mike Teunissen (kar se ni izkazalo za napako le zato, ker ni prišlo do kake katastrofe). Niti ni kakih globokih misli ali zelo dobrih štosov. Ni zabav na avtobusu, kot jih gledamo v zgodbah na Instagramu kakih drugih ekip. A za prave ljubitelje tega športa je ogled vseeno skoraj obvezen. Za bolj intimno doživetje dirkanja pa je tu Kilometer nič Lore Klinc.

Sadni čaj. S sladkorjem.

Prvega dokumentarca Jumbo-Visme se niti ne spomnim, a je ob zmagi na Vuelti vzbujal podobne očitke kot lanski Code Yellow, ki je sledil grozljivemu porazu na La Planche des Belles Filles. Živcirala me je solzavost od uspešnega začetka do bridkega konca, enako pa tudi letos. Po ogledu sem imel zoprn občutek, da so predvsem vsi blazno veseli, da je konec, in da je profesionalno kolesarstvo najbolj resna dejavnost na svetu. Za udeležene to vsekakor je, a nisem dobil občutka, da je tudi ena najbolj zabavnih dejavnosti na svetu. Igra.

Kot igro je znal ta šport že pred petimi leti in več dobro predstaviti GreenEdge Cycling – ali kakor koli se je ekipa že imenovala – s serijo kratkih filmčkov Backstage Pass. Še vedno se trudijo in nekatere epizode jim dobro uspejo: kot da si prišel v pub. Natočil bi si pivo. Ko gledam dokumentarce Jumbo-Visma, bi najraje pil sadni čaj. S sladkorjem.

Za Movistarjeve filme sem slišal, da so OK, nisem jih pa gledal. Zakaj ne? Ker nisem naročnik Netflixa, po ovinkih se mi ne ljubi priti do vsebine, za brezplačni preizkus nimam živcev, še najbolj verjetno pa me zadeva enostavno ne zanima dovolj.

Zato mi je sistem digitalnega gledališča po svoje všeč in čeprav sem termin izbral sam, naju je Jumbo-Visma na nek način prisilila gledat film točno ob 20.30. To se zdi v 21. stoletju kar malo neudobno, če že ne nazadnjaško, ampak tako sva se vsaj dejansko prilepila pred zaslon. In raje plačam Jumbo-Vismi 4,95 evrov kakor Netflixu kolikor koli že.

Všeč mi je, da se trudijo ekipe tudi v tem športu preživeti s prodajo lastnih produktov. To je težko, ker pač ne morejo prodajat vstopnic in piva na štadionu, ampak virtualno gledališče je po mojem kar dober način. Glede na to, da niti ni pretiranega navala, gotovo ne bodo zaslužili za Rogličevo plačo, ampak na nek način gre tudi za to, da s tem še bolje predstavijo sponzorje izven tekmovališč.

 

Digitalno vstopnico kupiš tukaj in dobiš povezavo oziroma kodo za vstop ob izbranem terminu. Ogled je mogoč preko računalnika ali pametne naprave. Na sporedu bo vsako noč in dan do 22. avgusta.

Komentarji

Presezne filme bo kolesarstvo dobilo, ko nas bo (tudi take male ribe kot sem jaz) spustilo v svoje okovje. Delati videe ali 5min tv prispevke ne gre enaciti s filmi. Zal. In narediti film ni preprosto, ne gre cez noc, filmi niso sestavljeni iz egotripaskih posnetkov vrhunskih sportnih nastopov,... film potrebuje pristop, vsebino, intimo, emocije, mocno dramaturgijo, subtilno fotografijo in obcutek za filmski jezik.
Tudi prenosi in ostale vsebine bodo kolesarstvu ob primernem posegu redkih navdusencev tega sporta in hkrati umetnikov (profi filmarjev - ceprav se to bere nepravilno, da bolj skorajda ne gre) prej dodale tisto vrednost, ki jih bo naredilo konkurence, privlacne,...

Nas je pa potrebno tja spustit in se prepustit in zaupat. Kar pa ni lahko, in ke v casu ko so vsi politicno korektni, super in fajn in vsak je preseznik... tezko...

Prvi film Jumbe je bil dober, moviestarjeva druga serija boljsa, a ritmicno prehitra...

Vsekakor pa svetlo upanje zbuja sicer star film, pa najbrz krivicno spregledan
Je tale:

https://www.imdb.com/title/tt0465556/

Morebiti delujem sitna, a v bistvu sem bolece ranjena ko v sportu ki meni odpira toliko krajine in lepot gledam vse prevec identicnih nezanimivih stvaritev... ker vem, da bi se dalo narediti ambicioznejse in boljse. A zato je potrebna vztrajnost, potrpezljivost, daljsi in vecji financni vlozki in manj ekaplozovne kratkorocne lajkabilnosti.

Mogoče bi morali avtorji organizirat kakšen Festival kolesarskega filma, po zgledu festivalov gorniških filmov (Banff, Trento, Graz ...). Gorniška produkcija bi bila lahko motivacija za upgrade.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.