Petkove kratke (15/2022)

Znana je sedmerica, ki bo prva vstopila v gravlersko dvorano slavnih

Gravel Cycling Hall of Fame je sporočil imena sedmerice, ki jo bodo v Dvorani slavnih v Emporii slavnostno razglasili malo pred dirko Unbound Gravel, včasih znano kot Dirty Kanza. Po pričakovanjih med njimi ni organizatorja te dirke Jima Cumminsa, ki so ga iz službe in javnega življenja skenslali zaradi preveč skrajnih izjav. Med pionirji Unbound Gravla so v dvorano slavnih sprejeli zmagovalca prve in še treh izvedb te dirke Dana Hughesa in Kristi Mohn, sodelavko pri organizaciji od leta 2008. Preostala peterica se je proslavila z ustanovitvijo in organizacijo drugih gravel dirk (in še čem). O tem je podrobneje pisal Velonews, ki se s tem edini ukvarja kolikor toliko resno.

Ellen van Dijk maja po svetovni rekord v vožnji na eno uro

tem so se v Trek-Segafredo pogovarjali že pred štirimi leti, da ji lahko res uspe podreti svetovni rekord, pa je pomislila po lanski zmagi na svetovnem prvenstvu v Flandriji. Tam je 30,3 km dolgo progo prevozila v času 36:05, s povprečno hitrostjo 50,383 km/h.

Vozila bo na Velodromu Suisse v švicarskem Grenchnu, kjer je veljavni svetovni rekord 48,405 km lani septembra postavila Joscelin Lowden. Točen datum še ni znan. Aprila mora opraviti 35-letna Nizozemka še s Pariz–Roubaix in Liege–Bastogne–Liege. Že zdaj več trenira na kolesu za kronometer in pravi, da se vožnje na velodromu veseli celo bolj kot dirke Pariz–Roubaix, kjer je med favoritinjami tudi letos.

Ta ponedeljek je bila v vetrovniku. Trek jo bo opremil z izvedbo kronometrskega Speed Concepta za velodrom, dres bo sešil Santini. Koliko vatov bo morala obračati za rekord, ji bo znano šele, ko bodo preizkusili vso opremo. Vljudno in z vsem dolžnim spoštovanjem je izjavila: »Seveda to ne bo lahka naloga, ker zelo spoštujem rekord Joss Lowden. Nalogo je opravila zares odlično in postavila letvico visoko, 48,4 kilometrov, zato bo to zagotovo zelo, zelo težka ura.« Na zadnjem svetovnem prvenstvu je Lowden zaostala za van Dijk skoraj dve minuti. To je bilo le deset dni, preden je Britanka naskočila svetovni rekord.

Tony Martin na dobrodelni dražbi prodal olimpijsko medaljo … in jo dobil nazaj

Z dražbo srebrne medalje z olimpijskih iger leta 2012 je Martin za dobrodelno organizacijo RTL – Wir helfen Kindern (Pomagamo otrokom) iztržil 31.100 evrov. Največ je ponudil nemški proizvajalec prehranskih dodatkov FitLine. Čez nekaj dni so presenetili Martina z odločitvijo, da mu medaljo vrnejo, končni znesek pa so celo zaokrožili na 35 tisočakov. Pravi lastnik medalje je bil navdušen in je v sredo že skočil ponjo na sedež podjetja.

Jan Ullrich na dobrodelni dražbi prodal rumenega Pinarella

Zmagovalec cestne dirke na olimpijskih igrah leta 2000 pa se je odločil na dražbi prodat svoje kolo iz leta 1998. Zanj je iztržil 40.100 evrov in denar namenil organizaciji Srce za otroke, ki pomaga bolnim otrokom in sirotam v Ukrajini.

Kupec je dobil tako rekoč nevoženo kolo. Za Ullricha, zmagovalca Toura leta 1997, so ga pripravili za zadnjo etapo leta 1998, vendar je na koncu zmagal Marco Pantani in s parado na rumenem Pinarellu Prince na Elizejskih poljanah ni bilo nič. Kolo je opremljeno s komponentami Campagnolo Record in karbonskimi obročniki, rumeno krmilno oporo z Ullrichovim podpisom in seveda z rumenim trakom na krmilu.

Pariz–Roubaix Femmes dvignil nagradni sklad na 50.000 evrov

ASO seveda ne želi zaostajati za Flanders Classics, ki je nagradni sklad na ženski Dirki po Flandriji letos dvignil na 50 tisočakov. Lani so na prvem ženskem Pariz–Roubaix razdelili minimalni nagradni sklad, kot ga določa Uci za dirke svetovne serije. Pičlih 7.005 evrov. A so imeli dober izgovor: bodite veseli, da dirka sploh je. Zmagovalka Lizzie Deignan je dobila lani 1.535 evrov, letošnja bo razveselila svojo ekipo z dvajsetimi tisočaki.

Na Dirki po Flandriji so nagrade za ženske in moške enake, Francozi pa bodo še vedno dosti bolje nagradili moške, ki si bodo razdelili 90 tisoč evrov. Zmagovalec dobi 30 tisočakov.

Jumbo-Visma predstavila drese za Tour de France

Zaradi podobnosti z rumeno majico mora Jumbo-Visma na Dirki po Franciji nastopiti z drugačnimi dresi, kot jih nosijo sicer. Lani se jim je dizajn z gosto zapisanimi imeni podpornikov še kar posrečil. Letošnja posebna izdaja je vzbudila posmeh. Nekateri pravijo, da barve spominjajo na potapljaško opremo, Cycling out of context je ugotovil, da smo to že nekje videli.

Kolekcijo so neskromno poimenovali The Masterpiece, torej Mojstrovina. In kakšna je zgodba? »Vsaka Dirka po Franciji je kot prazno platno, ki čaka na kompozicijo, barve in teksturo,« povedo v predstavitvenem filmčku in dodajo: »Skozi leta in leta trdega dela smo se izmojstrili v umetnosti kolesarstva. Zgrajena je na skupni nizozemski dediščini, v iskanju popolnosti v vsaki podrobnosti in vlaknu. Rojeni na Nizozemskem, vzgojeni v svetu.«

In tako je nekomu prišlo na misel, da bi z novo majico počastili tri velike nizozemske slikarje, baročna mojstra Rembrandta in Vermeerja ter postimpresionista van Gogha. »Da bi izvedeli več o tem, kako so postali takšni mojstri, smo uporabili umetno inteligenco,« razložijo.

5/10: Načeloma se mi dres ne zdi zelo slab, vsekakor nič slabši od letošnjega EF Education-EasyPost ali njihove izvedbe za Giro leta 2020, ko je Rapha v sodelovanju s Palace oblikovala dres z racmanom. Bolj moti nastanek kolekcije s pomočjo algoritmov, ki so razmrcvarili kulturno dediščino in umetnost zbanalizirali. Kolekcija je po mojem blizu umetnosti toliko, kot kolesarstvo. Ta dejavnost je obrt, mojstrska vsekakor, ne pa umetnost, za katero jo mnogi proglašajo v sveti preproščini. Če je dobro videti na platnu, še ne pomeni, da bo dobro tudi na kolesarskem dresu, sploh ko čez natisnejo še sponzorske napise.

Kolekcijo je AGU izdelal v omejenih količinah. Do 25. aprila bodo dresi, čepice in rokavice (hlače so enake kot originalne) na voljo po še kar zmernih cenah, dvomim pa, da bodo kadarkoli dosegli na trgu takšne zneske, kot jih zahtevajo lastniki dresov z racami.

Pariz–Roubaix in Dirka po Flandriji v jesenskem terminu?

Pariz–Roubaix je lani ASO zaradi pandemije prestavil na začetek oktobra in prvič po devetnajstih letih smo gledali deževno dirko. Že lani so se pojavila mnenja, da bi veljalo termin kar obdržati. No, letos se bodo za kolesarkami in kolesarji spet dvigali oblaki prahu. Očitno o spremembi koledarja razmišlja tudi Uci. ASO, organizator dirke Pariz–Roubaix, naj bi se s tem strinjal.

Za Wielerfliets je predsednik Ucija David Lappartient izjavil, da so odprti za spremembo koledarja tako, da bi se sezona končala z Dirko o Flandriji in Pariz–Roubaix. Ni izključil možnosti, da se to ne bi zgodilo že roku treh let, a bi morali za to temeljito spremeniti celoten koledar. Izpostavil je željo, da se velike dirke ne bi prekrivale, kot se to zdaj na primer dogaja v primeru Pariz–Nice in Tirreno–Adriatico.

Giro, Tour in Vuelta naj bi v vsakem primeru ostali na koledarju v enakem vrstnem redu in podobnih terminih. Giro ima že zdaj večkrat težave s snegom na alpskih prelazih, zato bi ga težko organizirali prej, enako se zgodi na Vuelti, če je organizirana prepozno.

Za Velonews se je na to odzval direktor Flanders Classics Tomas Van Den Spiegel: »Že prej sem govoril, da ni nič vklesano v kamen, če gre za resen načrt kako sprostiti pravi potencial kolesarstva. A to bi pomenilo celovito reformo, ne le spremembe koledarja, letvico bi morali prestaviti više za vse prireditve.«

S spremembo koledarja se seveda ne strinja starokopitnež Patrick Lefevere. Kot ga je razumeti, tudi iz povsem praktičnih razlogov. Specialisti za tlakovce se zdaj lotijo sezone tako da so do sredine aprila prosti in se lahko sprostijo ter v miru pripravijo na naslednje izzive. Opozoril je še na natrpan jesenski koledar, a tega bi verjetno moral Uci tako ali tako prevetriti. Vprašanje je tudi, kaj bi to pomenilo za dirke E3, Gent–Wevelgem in Dwars door Vlaanderen, ki so lep uvod v Dirko po Flandriji.

Pred Pariz–Roubaix ni razumevanja za spremembo koledarja izrazil niti Jasper Stuyven. Ker se je na Dirki po Turčiji zgodilo ta teden več gorznih varnostnih incidentov, je uporabil zdajh že oguljen argument, ki to ni: naj se Uci bolj ukvarja z varnostjo, kakor s spremembami koledarja. Vsekakor se strinjam, da je varnost najpomembnejša, ampak Uci se vseeno ukvarja tudi z drugimi izzivi. Stuyven bi raje prestavil Dirko po Baskiji, pomladanske klasike pa ohranil v pomladanskem terminu. A ima po svoje prav: »Če spomenik prestaviš z obdobja pomladanskih klasik, ni več klasika.«

Rogličev nastop na Valonski puščici in Liege–Bastogne–Liege vprašljiv

Po pisanju HLN se zdravniki Jumbo-Visme še odločajo ali je smiselno, da Primož Roglič nastopi na dirkah v Arednih. Rogla je po za njegove sposobnosti medlem nastopu na Dirki po Baskiji omenjal bolečine v mišicah za koleni, zdaj se govori o težavah s koleni. V ekipi zdaj ugotavljajo ali gre za poškodbo ali preobremenitev. Odločitev naj bi padla do ponedeljka, ko ima Roglič rezerviran let v Belgijo. Z dodatnimi obremenitvami ne želijo tvegati kakovostnih priprav na Dirko po Franciji, sploh če Roglič ni v stanju, da bi bil sposoben na teh dirkah zmagati.

Na Liege–Bastogne–Liege bo verjetno dirkal van Aert

Na Valonski puščici bi lahko v Rogličeve čevlje – lani je bil na Muur de Huy drugi, za Alaphilippom – stopila Tiesj Benoot in Jonas Vingegaard, na provizorično štartno listo za Liege–Bastogne–Liege pa je po novem vpisan Wout van Aert. Belgijec bo po prebolelem covidu-19 v nedeljo vendarle dirkal na Pariz–Roubaix. Potem ko se je z mislijo na Dirko po Flandriji in Pariz–Roubaix odpovedal svetovnemu prvenstvu v ciklokrosu, si gotovo želi še kakšen nastop na spomeniku več. Njegova zmaga na Liege–Bastogne–Liege ne bi bila popolno presenečenje, če seveda covid-19 ni preveč vplival na njegovo formo.