Pred SP v ciklokrosu 2022 (Fayetteville)

Svetovno prvenstvo bo v ZDA drugič v 72-letni zgodovini te dicipline. V Louisvilleu v Kentuckyju sta bila leta 2013 najboljša Sven Nys in katera druga kot Marianne Vos. Najboljša vseh časov je osvojila skoraj tretjino vseh naslovov od leta 2000, ko so začele dirkati tudi ženske, prvega kot najmlajša vseh časov. Če ji uspe tudi letos, bo dejansko lastnica več kot tretjine vseh mavričnih majic in bo postala še najstarejša prvakinja. Glavna konkurentka je Lucinda Brand, bolj neodločeno pa bo med moškimi, kjer zaradi odsotnosti velikih dveh ni izstopajočega favorita.

Kratke štartne liste

Vendar ne bosta manjkala le štirikratni (Mathieu van der Poel) in trikratni (Wout van Aert) svetovni prvak. Prvi zaradi vnetja medvretenčne ploščice menda še vedno leži na kavču, a naj bi začel trenirat ta konec tedna, kot je bilo razumeti njegovega očeta Adrieja van der Poela. Drugi pa dirka za ekipo, ki si precej bolj želi zmag na pomladanskih klasikah, zato je bil ciklokros letos verjetno predvsem zimska popestritev in dobrodošel trening. Oba sta dokazala, da sta razred zase. Van Aert z devetimi zmagami v desetih nastopih, van der Poel pa z drugim mestom na edini dirki, ki jo je lahko odpeljal (brez težav).

Dodatno je štartno listo osiromašil covid-19. Quinten Hermans, sicer zmagovalec dirke za svetovni pokal v Fayettevilleu novembra lani, je po svetovnem pokalu v Hoogerheideju oddal pozitiven vzorec na covid-19 in ostal doma. Delno zaradi covida-19 in delno zaradi zahtevne ter drage selitve čez lužo (kar je v precejšnji meri posledica epidemije), je ostal doma del moške nizozemske reprezentance. Prihajata le edina, ki imata potencialne možnosti za medaljo: Corne van Kessel in Lars van der Haar.

Belgijci peljali v Ameriko dve toni in pol opreme

Žalosten je tudi pogled na žensko štartno listo. Zaradi covida-19 manjka aktulna viceprvakinja Annemarie Worst, Denise Betsemo je zdelala neka druga viroza in je zaradi vročine prav tako raje ostala doma. Brez predstavnice bo med žensko elito britanska reprezentanca, saj je Anna Kay ob padcu na ogledu proge v Hoogerheiseju staknila pretres možganov.

Manjka tudi polovica italijanske reprezentance, nekaj Švicark in Švicarjev ter verjetno še kdo. Upati je, da bodo brez okužb vzdržali vsaj teh nekaj dni do štarta. Iz Arkansasa, kjer je cepljenih menda še manj ljudi kot med Slovenci, sicer poročajo o precej ohlapnih restriktivnih ukrepih.

Pidcock in van der Haar proti Belgiji

Pidcock ima prav: odsotnost van der Poela in van Aerta je obenem blagoslov in prekletstvo. Ne le zanj osebno, ampak tudi za ljubitelje ciklokrosa. Če meniš, da zmagovalec ne bo tisti, ki je najboljši, se ne motiš povsem. A dejstvo je, da ni nujno, da je van Aert trenutno še vedno najboljši. Njegov glavni cilj so cestne dirke, Pidcock pa je po drugi strani prepričan, da lahko zadnjo januarsko nedeljo zmaga na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu, se čez dobra dva tedna na Dirki po Algarveju spravi v solidno cestno formo in začne konec meseca mešat štrene na pomladanskih klasikah ter prej ali slej tudi zmagovat.

Tom Pidcock (Velika Britanija) velja predvsem v britanskih medijih za tretjega čudežnega dečka in to brez dvoma je, a ni serijski zmagovalec. Letos mu je na ducatu dirk uspelo trikrat, od tega je imel enkrat srečo, ker se je van Aertu kmalu po štartu zapletla veriga in se v gneči ni mogel prebiti nazaj v igro. Vsekakor je Pidcock med favoriti, a ne pol koraka pred ostalimi. Običajno le nekaj sekund. Prejšnji konec tedna je bil v soboto po padcu v zadnjem krogu peti, naslednji dan na svetovnem pokalu v Hoogerheideju tretji. Vendar pravi, da bo v vrhunski formi točno v nedeljo. Znano je, da zna tempirati formo in tudi, da je najboljši na najpomembnejših dirkah: leta 2017 je bil mladinski svetovni prvak, leta 2019 med mlajšimi člani in naslednje leto že drugi na članskem svetovnem prvenstvu, je pa res ostal brez medalje lani v Oostendeju. Da ne omenjam spet letošnjih olimpijskih iger …

Eli Iserbyt (Belgija) je po 14 zmagah in 24 stopničkah na 33 letošnjih dirkah vsekakor odpeljal svojo najboljšo sezono. Osvojil je svetovni pokal in dobro mu kaže tudi v seriji Superprestige. Oktobra je bil v Fayettevilleu drugi, seveda v precej drugačnih razmerah. A ustrezajo mu tudi hitre dirke, kjer pride do izraza njegova eksplozivnost. S Pidcockom sta letos uprizorila nekaj simpatičnih bojev, običajno je bil uspešnejši Britanec. Iserbyt bo v prednosti zaradi številčne belgijske ekipe, ki je morda lahko v pomoč, ampak dejstvo je, da ciklokros ni moštveni šport in da Eli pač ni aboniran za kapetana, četudi si je to menda želel.

Lars van der Haar (Nizozemska) ima letos najboljšo sezono od 2015/2016. Leta 2015 je bil na svetovnem prvenstvu v Taboru tretji za MVDP in WVA, naslednje leto je v Zolderju zaostal le za van Aertom. Letos je zmagal na domačem evropskem prvenstvu in potem še na dirki svetovnega pokala v Taboru. Pozneje mu je forma padla, a gotovo z mislimi na svetovno prvenstvo. Brez težav je zmagal na državnem prvenstvu in prejšnji konec tedna končal z drugim mestom v Hoogerheideju. Oktobra je bil v Fayettevilleu zanič, ampak suha proga mu bo ustrezala. Menda je treniral za točno take napore, kot jih bo vlagal na dolgem klancu v Fayettevilleu. Ena bolj zabavnih reči v ciklokrosu zadnja leta je, da Nizozemec – ki ni MVDP – premaga belgijsko vojsko. Enkrat je van der Haaru letos že uspelo.

Toon Aerts (Belgija) je prototip velikana, ki na ciklokrosu obrača težko šajbo, zato si želi podobnih razmer kot oktobra, ko je bil v Fayettevilleu četrti. S tremi zmagami 17 uvrstitvami na zmagovalni oder je za Iserbytom letos najuspešnejši zbiratelj denarnih nagrad, ampak želja po blatni dirki se mu v Arkansau verjetno ne bo uresničila in tako bo teže prišel do četrte medalje na svetovnem prvenstvu. V prejšnjih treh letih je bil vedno tretji.

Michael Vanthourenhout (Belgija) pogosto igra vlogo Iserbytove desne roke, ampak sem in tja tudi zmaga. Letos je bil izjemen na klasiki v Namurju, ob dveh zmagah pa ima še enajst uvrstitev med tri najboljše. Oh, v svetovnem pokalu je letos drugi, v Fayettevilleu je bil lani tretji.

Laurens Sweeck (Belgija) se je izkazal z drugim mestom na belgijskem prvenstvu, kjer je zaostal le za van Aertom, potem pa je zmagal še na sobotnem Flandriencrossu. Uvrstitev na stopničke ne bi bila presenetljiva.

Brand drugič zaporedoma ali Vos osmič v karieri?

Če rezultatsko in predvsem številčno prevladujejo Belgijci, imajo med ženskami še očitnejšo premoč Nizozemke. Letos je zablestela mlajša generacija s Fem van Empel, Shirin van Anrooij, Puck Pieterse in Madžarko Blanko Kato Vas, ki bo edina štartala med elito nizozemski trio pa na dirki mlajših članic.

Lucinda Brand (Nizozemska) dominira letos še bolj kot lani. 17 zmag na 27 dirkah, še sedemkrat je bila na stopničkah, zmagala je na evropskem prvenstvu. Verjetno še najbolj boli poraz na državnem, kjer je bila boljša Vos. Brand je zmagala tudi v Fayetteveilleu oktobra. Recept za zmago? Gotovo bo skušala pobegniti že pred zadnjim krogom, kaj šele zadnjo ravnino, kar pa je laže rečeno kot storjeno, sploh na hitri in široki progi.

Marianne Vos (Nizozemska) je dirkala samo devetkrat, a je to njena najboljša sezona v zadnjih štirih letih. Po trojčku ameriških dirk, kjer je dvakrat zmagala in v Fayettevilleu po padcu končala četrta, si je vzela odmor in se spet pojavila v zasneženi Val di Sole. Na zadnjih dveh dirkah (državno prvenstvo in svetovni pokal Hooherheide) je Lucindo Brand premagala in ima po tej plati nekaj psihološke prednosti. Tudi zato, ker se počuti povsem udobno, če prepusti pobudo tekmici in večidel dirke sledi v zavetrju. To je na hitri dirki lahko tudi odločilno. In če res ne gre prej, je Vos pač ena najboljših šprinterk.

Blanka Kata Vas (Madžarska) je pri komaj devetnajsith letih lani v drugi polovici sezone blestela tudi na cesti, v nedeljo pa bo ob Vos in Brand glavna kandirdatka za medaljo. Odlična gorska kolesarka, četrta je bila na olimpijskih igrah v Tokiu, je letos zmagala na svetovnem pokalu v Overijseju, seveda tudi na državnem prvenstvu, poleg tega ima še štiri uvrstitve na zmagovalni oder. Oktobra je bila v Fayettevilleu šesta. Blankina odločitev za štart med elito je pogumna, je pa res, da so možnosti za medaljo skoraj enake, kot če bi dirkala v nedeljo med mlajšimi članicami …

Ceylin del Carmen Alvarado (Nizozemska), svetovna prvakinja iz 2020, je še lani zmagala desetkrat, letos pa se po zdravstvenih težavah ne najde. Po dvakrat je sicer stala na drugi in tretji stopnički, a je bila tudi na zadnjih dirkah daleč od forme. Res pa je na nizozemskem prvenstvu osvojila tretje mesto, zato je nikakor ne gre odpisati niti v ZDA.

Clara Honsinger (ZDA) je domača favoritinja, ki je letos zmagala na Koppenbergcrossu, druga je bila na svetovnem pokalu v Dendermondeju in oktobra v Fayettevilleu tretja. Vsekakor je njena prednost, da je že dalj časa v Ameriki, nazadnje je dirkala v Evropi 5. januarja, verjetno se je tudi bolje spoznala s progo in lahko bo računala na navijače. Vprašanje pa je, kako se bo znašla na hitri progi, če je res ne bo namočil dež. Na roko ji ne gre niti slabši štart.

Maghalie Rochette (Kanada) lahko poskrbi za presenečenje na zmagovalnem odru, glede na to, da je v Ameriki že tri tedne in menda zadnji teden trenira v Fayettevilleu. Letos je zbrala kar nekaj uvrstitev v deseterico tudi na evropskih dirkah. Drugo mesto na svetovnem pokalu v Besanconu in tretje na snegu v Val di Soleju.

Mlajše članice bi se lahko borile za medalje tudi na članski dirki

Fem van Empel (Nizozemska), lanska svetovna prvakinja v kategoriji U23, letos pri šele 19 letih z izjemo evropskega prvenstva že vse leto dirka med elito. Dvakrat je tudi zmagala, v Val di Sole in Flamanville, tako je tudi četrta v skupnem seštevku svetovnega pokala in tretja na Ucijevi lestvici.

Puck Pieterse (Nizozemska) je pri 19 letih na Ucijevi lestvici mesto za van Empel, a je v svetovnem pokalu s šestimi uvrstitvami na stopničke končala pred njo, na tretjem mestu. Na lanskem svetovnem prvenstvu je bila šesta, na evropskem prvenstvu letos druga. Eno je biti na stopničkah, nekaj drugega pa zmagati, a ne bi bilo nobeno presenečenje, če ji uspe v ZDA.

Shirin van Anrooij (Nizozemska) je še tretja Nizozemka iz odlične generacije 2002. Med elito je letos zmagala na manjših dirkah v ZDA in Gullegemu, na evropskem prvenstvu pa premagala obe tekmici in oblekla majico z zvezdicami.

Med mladinkami samo ena favoritinja

Zoe Backstedt (Velika Britanija) je bila lani prikrajšana za mladinsko sezono ciklokrosa, a je z edino zmago na edini dirki v svetovnem pokalu v Taboru osvojila tudi skupni seštevek. Svetovno prvenstvo je lani za najmlajši kategoriji odpadlo, zato pa je mavrično majico v svoji prvi sezoni med mladinkami oblekla na cestnem prvenstvu v Flandriji. V ciklokrosu je zmagala na vseh štirih mladinskih dirkah. Skupna zmaga v svetovnem pokalu se ji je izmuznila, ker se je pred zadnjo dirko okužila s covidom.

A večino leta je dirkala med elito. In to kako! Na dveh švedskih dirkah je zmagala, v tako rekoč popolnih konkurencah v Boomu in Ruddervordeju je bila deveta in deseta, na manjšem ciklokrosu v Essnu pa je zmagala.

Stara je 17 let!

Okoliščine naj bi bile povsem drugačne kot oktobra

Progo v Fayettevilleu so zgradili posebej za to svetovno prvenstvo in je s 3100 metri precej dolga. Na krog se vzpne za 50 metrov. Prvi, precej zložen vzpon je kmalu po štartu. Sledi zavit spust skozi gozd in spet enakomeren vzpon ter odsek z nekaj vzponi in spusti čez strme rampe. Pomemben izziv je stopnišče s kar 39 stopnicami, sicer pa je proga hitra in v suhem v celoti prevozna. Oh, Američani so na sredi ničesar zgradili kratek tlakovan odsek, tako, za zabavo. Izpade kot Eifflov stolp v Las Vegasu.

Pred dirkama za svetovni pokal se je po dolgem suhem obdobju ulilo in karakter proge se je povsem spremenil. A v Arkansasu napovedujejo suho vreme, zato bo dirka hitra, neglede na to, da so menda dodali nekaj tehničnih prvin. Čez noč naj bi zmrzovalo, podnevi pa se bo baje segrelo tudi nad 10 stopinj Celzija.

Kje in kdaj gledam?

Štafeta?

Tako je. Prvič bodo v petek priredili reprezentančno štafeto po gorskokolesarskem vzpru. Dirkalo bo šest kolesark in kolesarjev: član elite, članica elite, dva mlajša člana ali mladinca in dve mlajši članici ali mladinki. Vsak odpelje en krog.

Toda prvič bo dirka le poskus in tako so Nizozemci že odpovedali sodelovanje. Favoriti so tako bolj ali manj znani, res pa je, da dan pred dirko še nikjer nisem našel štartne liste, pravzaprav štafete skoraj nihče ne omenja.

DODATEK: Zaradi manjšega števila tekmovalcev kot posledice covida-19 je Uci štafete zmanjšal na štiri tekmovalce. Koncept ostaja enak, vsak prevozi en krog, v prihodnje pa naj bi vseeno nastopalo po šest tekmovalk oziroma tekmovalcev: Štafete bodo tako sestavljali:

• mladinka ali mlajša članica,
• mlajša članica ali članica,
• mladinec ali mlajši član in
• mlajši član ali član.

Kljub temu je zanimanja malo. Dirkalo bo samo sedem ekip iz petih držav:

• Belgija,
• Češka,
• Italija,
• Kanada A,
• Kanada B,
• ZDA A,
• ZDA B.