Kaj se dogaja z UCI Gravel Series?

Letos napoveduje Uci tudi uradno svetovno prvenstvo v gravlanju. Velonews je izbrskal nekaj informacij o seriji kvalifikacijskih dirk. Na kratko: sistem bo deloval po principu amaterske svetovne serije Gran Fondo.

Sean Berry/Red Bull Content Pool

Zdi se, da se je Uci lotil gravlanja po liniji najmanjšega odpora. Hitro rastoče discipline pač ne more kar ignorirat, prav dosti se pa z njo tudi ne bi ukvarjali, zato so izvedbo zaupali športni agenciji Golazo Sports, ki med drugim skrbi tudi za svetovni pokal v ciklokrosu. Za gravlerske prireditve je zadolžen Ervin Vervecken, trikratni svetovni prvak v ciklokrosu in že enajst let koordinator Ucijeve svetovne serije Gran Fondo. Zato ni presenetljivo, da se bo gravlerska svetovna serija nekako zgledovala po tej seriji tekmovanj. S Vervecknom se je za Velonews o UCI Gravel Series pogovarjala Betsy Welch.

Zares svetovna serija

Serijo naj bi sestavljalo od 15 do 20 dirk v Kanadi, ZDA, Mehiki, Evropi, Avstraliji in Aziji. Točno število še ni znano, saj jih morajo potrditi nacionalne kolesarske zveze, potem pa seveda še Uci, kar naj bi se zgodilo med svetovnim prvenstvom v ciklokrosu v Fayettevillu, torej do 30. januarja. V ZDA in Kanadi naj bi priredili po več kot eno dirko, v celi Aziji samo eno, med pogovorom pa je Vervecken, ne sicer eksplicitno, omenil centralno Afriko, med evropskimi državami pa Nizozemsko, kot primer ravninske dirke.

Razen treh so vse kandidatke že uveljavljene prireditve z od 1000 do 1500 udeleženci. Velike s po več tisoč udeleženci dobro shajajo tudi brez Ucija in se gredo raje tekmovanja za vplivneže, o čemer je pronicljivo in brez dlake na jeziku pisal Geoff Kabush za Cyclingtips. Zanimivo bo videti, koliko od teh prireditev že zdaj ali pa jih še bo organiziral Golazo Sports.

Kakšne kategorije?

V gravlerski svetovni seriji pričakujte veliko starostnih kategorij, nekako po vzoru Gran Fonda. Od 19 do 34 let, potem pa naprej po pet let: 35-39, 40-44, 45-49 … in tako dalje. Najboljših 25 odstotkov v vsaki kategoriji se bo kvalificiralo za svetovno prvenstvo, ni pa znano, ali bodo štarti ločeni. Bržkone v kvalifikacijah ne, a na svetovnem prvenstvu bi znala biti potem gneča, če bodo ljudje željni potovanj na drug konec sveta. In če bodo imeli vizume, cepilne knjižice ali izjeme, karkoli že bo aktualno.

Dirkali bodo lahko tudi profesionalci. Mathieu van der Poel, ki je že izrazil željo po mavrični majici v gravlanju, bi se tako kvalificiral v kategoriji do 34 let, Alejando Valverde pa na primer v kategoriji 40-44 let in več kot samo realne možnosti bi imel recimo tudi Davide Rebellin v kategoriji 50-54 let, če bi seveda veterana želela poskusiti nekaj novega.

Bojim pa se, da bi takšna kategorizacija razvrednotila mavrične majice, če bo veljala tudi za svetovno prvenstvo. Tako bi bila lahko recimo svetovna prvaka Mathieu van der Poel v najmlajši kategoriji, pa tudi Ted King v kategoriji 35-39 let, ki bi potencialno dirkal na primer z mojo malenkostjo. To je tako še vedno rekreativno tekmovanje, kjer pa dirkajo profesionalci. Že v redu, ampak naslov svetovnega prvaka je tako malo vreden v primerjavi z naslovi v drugih disciplinah.

Kakšna kolesa?

Kakršnakoli, razen e-kolesa, specialke za vožnjo na čas in tandemi. »Večina prireditev v Evropi je stara od tri do šest let, najstarejše v ZDA pa verjetno petnajst let,« je za Velonews ocenil Verwecken. »Prepričan sem, da bo v Združenih državah od 80 do 90 odstotkov udeležencev vozilo gravel kolesa. Kjer je gravlanje manjša stvar, pa mislim, da bo 50 odstotkov vozilo gorska kolesa. Zanje je zelo pomembno, da so dovoljena gorska kolesa. Za prireditev v centralni Afriki pa sem prepričan, da bo polovica vozila cestna kolesa.«

Ni bilo govora o podaljških na krmilu. Vendar pa bodo morala biti kolesa težja od 6,8 kilogramov. Uci, pač …

Kakšne proge?

Dirke naj bi bile dolge od 100 do 150 kilometrov oziroma od tri do pet ur. Oziroma od štiri do šest za običajne smrtnike in še kako uro več za zares običajne smrtnike. Sprva je Vervecken predlagal, da bi bilo vsaj 75 odstotkov gravla – karkoli pač že pomeni gravel, ki ni nujno makadamska cesta. Sčasoma so ugotovili, da trasiranje proge s tremi četrtinami gravla ni nobena težava v ZDA ali Kanadi, ponekod v Evropi pač, zato se bodo zadovoljili že z od 60 do 65 odsotki gravla.

Tistim, ki razumemo gravlanje kot dejavnost, med katero ni treba shodit in nam ni do uničevanja materiala na skalah, bo všeč tudi, da se bodo dirke dogajale na »širokih obstoječih gravel cestah, brez enoslednic in tehničnih spustov«.

Duh gravla je v vsakem od nas

O svetovnem prvenstvu samem pa še nič. Vemo samo, da si želi dirkat van der Poel. Želimo si, da res pride in da bodo prišli tudi ameriški privatniki, poševnica, vplivneži, poševnica, upokojenci. Seveda pa takoj mnogi privzdignejo obrvi, češ da dirkanje po pravilih Ucija ubija romantiko.

Mar je ne ubija vsako dirkanje? Nerganje glede Franje postaja rahlo dolgočasno. Saj veste: na Franjo da hodijo nervozni pacienti, ki se grebejo za 372. mesto in jih je preveč po vsej cesti. Seveda se bodo prigrebli tudi na gravlerske granfonde … vendar ti nihče ne brani, da sicer pripneš štartno številko, a se postaviš v zadnjo vrsto, morda po štartu spiješ še eno kavo in potem nasmejanega obraza zapelješ na teren brez nervoze ter tisto župo sredi dirke spiješ sede, kot človek.

Za zgled so lahko maratonci, kjer se tekmuje po podobnem principu. Spredaj so profesionalci, potem grebatorji, za njimi pa mešanica vsega mogočega, med njimi so tudi Borat, zajec, ogromna banana in četverica, ki s seboj nosi krsto.

Komentarji

Čisto preveč kategorij, saj se gremo svetovno prvenstvo in ne vaško ligo!

Rajši bi z Davidom Rebellinom popil espresso, kot pa dirkal, hihihi.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.