Nizozemska: prvo gravlersko državno prvenstvo

Novico o državnem prvenstvu v gravlanju je moj radar nekako zgrešil. Sploh prvo državno prvenstvo v tej disciplini, za katero niti Uci še ne ve, kako naj bi bila videti, se ni zgodilo v Združenih državah Amerike, zibelki gravlanja. Zgodilo se ni niti v Veliki Britaniji, kjer so organizatorji dirko King's Cup sami oklicali za državno prvenstvo in celo podelili nekakšne majice državnih prvakov po kategorijah, kakršne poznamo v amaterskem kolesarstvu. Na Nizozemskem so vzeli stvari zares: prvenstvu je dala žegen KNWU, Kraljeva nizozemska kolesarska zveza (Koninklijke Nederlandsche Wielren Unie). O tem so se razpisali pri Velonews.

Med ženskami konkurenca iz svetovne serije

Mathijs Wagenaar in Marieke van Altena sta prekaljena organizatorja kolesarskih prireditev. Že pred leti je Wagenaar želel organizirat gravel dirko pod okriljem panožne zveze. Bilo je nekaj let prezgodaj, saj mu niso niti odgovorili. Letos pa je Wagenaar predlagal državno prvenstvo v tej disciplini. Čas je dozorel, navsezadnje se je letos že šušljalo o Ucijevem svetovnem prvenstvu.

Na razpisu, ki to obvezen, ko gre na Nizozemskem za državna prvenstva, je NK Gravel avgusta zmagal v konkurenci desetih potencialnih organizatorjev in v bližini mesteca Epe so pripravili vse potrebno v pičlih treh mesecih.

Sredina novembra ni ravno idealen termin. Cestni kolesarji so ravno končali dopust, specialisti za neasfaltirane terene pa so bili 13. novembra že v Taboru na svetovnem pokalu v ciklokrosu. Vseeno je prišlo čedno število profesionalnih kolesark in kolesarjev. V konkurenci šestdesetih žensk je letošnja zmagovalka Liege–Bastogne–Liege Demi Vollering (SD Worx) v šprintu premagala Floortje Mackaij (DSM), tretja je bila Lorena Wiebes (DSM). Med dvesto moškimi je bila konkurenca šibkejša, na prvih treh mestih so se zvrstili kolesarji kontinentalne ekipe WolkerWessels Tijmen Eising, Coen Vermeltfoort in Daan van Sintmaartensdijk.

In kako je bilo to videti?

Če so po Belgian Waffle Ride letos posneli nič manj kot enourni dokumentarec, ki si ga lahko ogledaš na Outside TV, je pustil NK Gravel manj sledi. Da je bilo blatno, vidiš na Instagramu, krajšo reportažo pa je pripravila nizozemska nacionalna televizija.

Dirkalo se je v krogih, dolgih 7,5 kilometrov. Za ženske in moške sta bila štarta ločena, ni pa bilo kategorij. Moški so prevozili šestnajst krogov (120 kilometrov), ženske pa samo deset, torej 75 kilometrov. To se ne sklada povsem z duhom enakosti, ki vsaj pri gravlu predvideva enaki razdalji za oba spola.

Kot si lahko predstavljate za Nizozemsko, je bila trasa popolnoma ravninska, a vendar raznolika, saj je vključevala podlage, ki jih sicer najdemo na ciklokrosu: asfalt, makadam, mivko in grozljivo blaten odsek. Če kdo še vedno meni, da je gravlanje pravzaprav ciklokros … ni. V ciklokrosu dirkajo ženske okoli 50 minut, Demi Vollering pa je za 75 kilometrov porabila eno uro in 54 minut. Zmagovalec med moškimi je dirkal tri ure in 13 minut.

Uradno dirkanje prinese omejitve

Romantiki ob takih dogodkih pihajo od jeze, češ da že dirkanje samo ubija gravlerskega duha. O tem bi se dalo razpravljati. Kakorkoli, za bolj rekreativno usmerjene so organizirali tudi konvencionalno, netekmovalno GPS-rundo, ki je privabila dvesto kolesarjev.

Potem so tu pravila, ki naj jih v gravlanju ne bi bilo. Kakšna bodo pravila, ni jasno niti nekaj mesecev pred začetkom tekmovanj UCI Gravel World Series – pravzaprav ni znano niti kdaj in kje bodo ta tekmovanja, se pa govori, da bo eno v Limburgu.

Nizozemci so pravila skopirali kar iz discipline strandrace, torej tam endemičnega dirkanja po plažah. Na kratko: brez ravnih krmil (ker naj bi bila nevarna), brez aerobarov, razen, če so sestavni del krmila in torej ne priviti. Niso predpisali omejitev glede širine plaščev, kot v ciklokrosu. In, seveda, kolesar je moral biti samozadosten, menjave koles in podobno niso bile dovoljene.

Še najbolj smiseln je pomislek glede krožnega dirkanja, kar prav gotovo ubije avanturo. Ta naj bi bila sestavni del gravlanja, skupaj z izgubljanjem in raznimi presenečenji, kot so medvedi, neprivezani psi in električni pastirji. Organizatorja sta za Velonews spregovorila o tej zagati. Nizozemska je majhna in preveč poseljena, da bi lahko našli dovolj odmaknjenih makadamskih cest, kaj šele, da bi lahko zagotovili varno dirkanje. Denarja za zapore pa tudi ni bilo dovolj.

Kakšna je prihodnost?

V ZDA je bolj preprosto. Dirka se na smešno širokih cestah, ki povezujejo kraje redko poseljenih območjih. Pa vendar si težko predstavljam resno tekmovanje za državne naslove na 250 kilometrov dolgi trasi, kjer lahko vsak trenutek iz gozda na cesto zapelje štirikolesnik. Lahko na tako dolgi trasi računamo na to, da se ni nekdo usedel na štirikolesnik? Lahko računamo na ferplej, ko je enkrat v igri majica državnega prvaka? Dvomim.

Verjetno je pravo vprašanje, ali sploh potrebujemo gravel dirke. Gotovo jih potrebujemo. Vprašanje pa je, ali tudi na najvišji ravni. Če se bo splačalo, in verjetno se bo, bodo ta tekmovanja potekala. Če bodo zmagovali kolesarji kontinentalnih ekip ali pa rekreativci – kot na primer letos na  slovenskem državnem prvenstvu v maratonu (teku), bomo na to gledali zviška. Če pride po majico zmagovalka spomenika, pa je to že druga pesem.