Pasivni počitek

Na kolesarjenje nor človek se neverjetno hitro navadi na civilno kavčarsko življenje. Vsako leto je enako. Spraševal sem se o smislu. Nekaj vode se je zlilo iz oblakov in nekaj megle privalilo čez vlažno mesto preden sem se pomiril sam s seboj in spet prišel do sklepa, da smisla ni in da je prav v tem smisel.

Ana Marija Hribar

Nisem eden tistih fanatikov, ki živijo za kolesarstvo in na svojo pripadnost tej neobstoječi subkulturi opozarjajo z majicami ali celo tistimi smešnimi kapami z ogromnimi šildi kolesarskih tvrdk. Na strehi vozijo prtljažnike za kolesa vse dni v letu. Mogoče nalepke na odbijaču celo razkrivajo kaj vozijo, ko ne vozijo avta. V bio na Instagramu napišejo passionate cyclist 🚴. Da bi tudi v civilu opozarjal na strast do svojega konjička? Zakaj? Zato, da bi me spraševali koliko kilometrov prevozim na leto in ali je res, da imam erektilne motnje?

Kje hranim orodje za verigo?

Razen krame, ki se na vrhuncu sezone valja povsod po stanovanju – na hodniku šprinterice, na kavču anorak, na kuhinjskem pultu čelada, orodje za verigo je iz neznanega razloga na kredenci že več mesecev, senzor srčnega utripa na pralnem stroju in kolesarske hlače, ki visijo s prhe –, niti doma ni videti, da se s tem športom ukvarjam po 500 (letos) do 700 (lani) ur letno. Dobro, priznam, v pisarni visi Pogačarjev koledar. In to je to.

Enostavno nisem dovoj fanatičen, da bi fural nek resen kolesarski slog. Prav tako brez slabe vesti v neki točki mirne duše odpikam kolesarjenje za več tednov, mesecev … enkrat tudi za več let, ampak tisto res ni bilo v redu.

Na toplem je v redu

No, ne gre čisto brez slabe vesti. Začne se z nervozo človeka, ki je bil nekaj mesecev nervozen, če mu ni zneslo na kolo vsaj za slabo uro. Potem ugotovim, da imam precej časa. Življenje je sproščeno. Ne mudi se več. Manj je kaše, ta mi gre res na živce, in jo zajtrkujem samo iz instrumentalnih vzgibov.

Wout van Aert je letos počival štiri tedne, sem se tolažil. Seveda pa to, kar je dobro za van Aerta, ni nujno dobro zame. Sploh zato, ker je njegov počitek verjetno vključeval precej športa in precej malo belgijskega krompirčka, medtem ko je moj počitek stoodstotno pasiven, preobilje časa pa zapravim za ekscesno basanje z vsem, razen zdravo hrano.

Postanem slaba reklama za ta šport. Videti je, kot da bi se mi nekaj zamerilo. Morda se mi tudi je. Tisti padec čez psa me je res prizadel. Mislim, da je trajalo dva tedna, da sem sploh očistil kolo in naravnal ročko. Vmes je postalo neprijetno hladno in vlažno. Običajni ljudje si ne predstavljajo, da lahko človek v takem uživa na kolesu. Pravzaprav sem si to nehal predstavljat tudi jaz.

Glavo v pesek

Letos to ne traja tako dolgo, ampak občutek imam, da je bilo vse blj temeljito. Najbolj problematičen ni neizogiben padec forme. Dajte mi mesec dni časa in spet bom obračal enake vate, kot jih poleti že zadnjih pet let. Kar pa še ne pomeni, da bom enako hiter. V teh letih je problematično, kar se nabere na trebuhu. Mislim, da se še nikoli se nisem zredil tako hitro v tako kratkem času in tega nisem hotel potrditi še z meritvami.

Na vago nisem stopil že dva meseca iz enakega razloga, kot noj zakoplje glavo v pesek.

Potem sem lepega dne napumpal gume. Števec je imel 38 odstotkov energije. Nekaj časa sem nabiral na kup opremo, ker sem jo vmes zgledno pospravil s kavča, pulta in pralnega stroja. Na svojem mestu, torej na kredenci, je samo še orodje za verigo. S težavo sem zapel jakno. Res, s težavo! Proizvajalec pravi, da je material raztegljiv. Premalo.

Zanimivo je, da sem se imel dobro. Obenem je bilo lepo in grdo. Vreme je bilo grdo. Številke na števcu so bile grde. Samo zeleno luč sem lovil, pa je pulz narasel čez 170. Ugotovil sem, da bi bilo dobro obleči debelejše nogavice. Poldrugo uro sem se vlačil po barju, potem me je pribilo in sem se komaj privlekel do doma. V res bednem slogu.

Nisem šel, ker bi si želel na kolo. Še manj zato, ker bi si želel rekreacije. V bistvu, ugotavljam, mi gre rekreacija tako ali tako na živce in je sama sreča, da so sploh izumili kolo. V nasprotnem primeru se najbrž sploh ne bi rekreiral. Kaj naj bi pa počel? Hodil v fitnes? Ob četrtkih igral basket v telovadnici osnovne šole? To pa res nima nobenega smisla.

Komentarji

Lep zapis. Se najdem v njem v odstavku kjer opisuješ trebuh. Tako je bilo pri meni lansko leto zaradi tekaške poškodbe. Visceralna maščoba me je delala nervoznega. K sreči sem se je znebil. Začni spet s tekom. Vsaj čez to prehodno obdobje. Čez zimo pa mogoče s funkcionalnimi vadbami. Trebuh kar oplahne :) Preverjeno!

Saj pravim, v funkcionalni vadbi ne najdem nobene funkcije, za hribolazenje ali tek imam pa prestaro psico :)

Vsak dan si npr. operi zobe v položaju "zapiranja knjige." Pa imaš funkcionalno vadbo za trebuh :D

"S težavo sem zapel jakno. Res, s težavo! Proizvajalec pravi, da je material raztegljiv. Premalo."
Sem dolgo časa mislil, da proizvajalci dajo na trg take majice in jakne, da so ti prav ko jih kupiš, potem pa se sčasoma skrčijo. Po moje je težava v materialu.

Mislim, da imaš prav!

Jaz sem "sezonski" kolesar. Pozno jeseni in pozimi mi pač kolo ne diši več in ga nadomestim s pohodništvom in notranjo vadbo. Seveda pa "tapravi" kolesarji ne soglašajo z mojim pristopom. Komu mar, vsak goni za svoje veselje mar ne?

Počakaj da boš 50+ kot jaz. Greš v klet z izgovorom, da je veriga potrebna čišenja. Ko se vrneš je v kleti še vedno neočiščena veriga, si pa ene 4-5 piksen v minusu…Ni varijante da vzdržuješ formo.

Po mojem to nima nobene zveze s starostjo, ampak enostavno s srečo, da nimam kleti :)

Mene je ogled DP na pisti spodbudil, da sem šel po 23-ih letih ponovno na stezo v okviru rekreacije. Me je kr zagrablo, da bom to počel 1 x na teden, posledično bom tudi ostale dni posvetil malo več kolesu, da bom ob rekreaciji lahko še bolj užival (manj crkoval). Skratka, rekreacija na splošno je zakon, vse dni v letu, kaj več niti ne rabim :)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.