Kolesarski zvonec: Pozvoni in vse bo v redu

Z desne me je močil dež. Gonil sem kot obseden, deloma iz golega užitka in deloma zato, da bi bil čim prej na suhem. Nikjer nikogar, dokler ni izza koruze skočil zajec. Točno pred kolo. Nisem imel časa, da bi mu pozvonil. Sam ne vem kako mi je uspelo zapeljati čezenj, ne da bi sploh padel. Žival je verjetno ni odnesla prav dobro. Počutil sem se krivega zaradi ne čisto nedolžne živali, ampak dobro sem jo odnesel. Če bi se zgodilo stokrat, bi verjetno 99-krat odletel. Naslednji dan nisem imel take sreče.

En dan dobiš, drugi dan izgubiš

Privoščil sem si dolg izlet iz Ljubljane čez Stari vrh in Jelovico. Še petnajst sem jih imel do doma, ko sem zapeljal na poljsko cesto, dovolj široko, da se na njej srečata traktorja. Nasproti je prihajala sprehajalka s psičkom. Kot običajno sem nekoliko upočasnil in se umaknil skrajno levo ter obenem preveril, ali je pes pripet. Ravno sem začel spet pospeševat, ko se je pes odločil, da se bo zagnal vame. Pripet je bil na fleksi, torej povodec s samodejnim navijanjem, zato je imel pet metrov svobode preveč. Če bi se zgodilo stokrat, bi se 99-krat rešil. Tokrat se nisem.

Na tla sem priletel z ramo in glavo, a še preden sem se uspel pobrat, sem se moral ubraniti psa, ki je imel še vedno preveč svobode. Ključnica je ostala cela, skoraj nova čelada pač ne. Vodnica psa je toliko normalna, da je obljubila povrnitev škode za čelado.

Se zgodi. Besen sem bil pa vseeno. Še bolj potem, ko je na tviterju ob moji omembi tega dogodka nekdo pribil, da je težava v kolesarjih, ki ne uporabljajo zvoncev. Klasičen očitek pešca, ki skoraj povzroči nesrečo: krivdo prevali na kolesarja, ker ni zvonil.

Prometni teror vsepovsod

Zvonec je obvezen del opreme kolesa, kot na primer rumeni ali oranžni odsevniki na obeh straneh pedalov ter bočni odsevniki na obročnikih, ni pa to zakonsko določeno. Vsekakor je zvonec koristen. Sam sicer nase raje opozorim s prijazno besedo in vljudno zahvalo.

Po drugi strani opažam mestne kolesarje, ki med vožnjo po pločnikih in conah za pešce nonšalantno pešcem zvonijo kot obsedeni. To je tudi stranska posledica odrivanja kolesarjev kamorkoli, samo da, seveda pod pretvezo varnosti, niso na cesti: kolesarji ne razumejo več, da norenje po pločnikih in conah za pešce ni v redu.

Na pločniku je fajn: vozniki avtomobilov ne ogrožajo kolesarjev in jim ne trobijo. Zato kolesarji ogrožajo pešce. In jim zvonijo. Ni nenavadno, da se čedalje več govori in piše o terorju kolesarjev.

Seveda ni težava v tem, da je nekdo kolesar, šofer ali pešec, ampak v tem, da je ta nekdo zmene, ki ne razume, da v prometu ni sam. Ko moraš enkrat zvonit pešcu na kolesarski stezi, je pešec že storil napako. Ko kolesar zvoni med vožnjo po pločniku ali čez tržnico, pa napako pravzaprav dela kolesar.

Zvoniti pešcem tam, kjer pravzaprav nimaš česa iskat, je po mojem podoben primitivizem, kot trobiti kolesarjem na cesti. Ne, ne. V resnici je bolj romantično. Če imaš seveda dobri, stari, mehanski zvonec, ki cinglja. Potem samo še upaš, da pešec ali kdorkoli je že na poti, nima v ušesih slušalk.

Kaj pa ti? Uporabljaš zvonec tudi na specialki, gravlu, gorskem kolesu?