Vštric s Petrom Veselom

Garač, ki dan ujame zjutraj, zato da lahko uživa. Ko se vse poklopi, ujame še zmago na Cape Epicu. Leta 2015 mu je uspelo v mešanih dvojicah z Ivonne Kraft, letos v kategoriji grand masters z Bartom Brentjensom.

Peter Vesel se je lotil tega športa nekje na začetku tega tisočletja in še kar vztraja na najvišji ravni. Na prvem Cape Epicu je dirkal že leta 2010 v mešanem paru s Tanjo Žakelj. Z različnimi partnerkami je vztrajal do zmage leta 2015 in se letos vrnil sedmič, spet šampionsko. Lani je prvič dirkal z Bartom Brentjensom, svetovnim prvakom leta 1995 in olimpijskim zmagovalcem leta 1996. Nastopila sta na Swiss Epicu in kljub smoli v prvi etapi suvereno zmagala. Brentjens ga je v svojo ekipo CST-PostNL-Bafang povabil tudi za letošnji Cape Epic, ki je bil zaradi pandemije izjemoma v drugi polovici oktobra. Zmagala sta s sicer relativno majhno prednostjo, ki ju je vsak dan silila v resno dirkanje, a vendarle suvereno: v osmih dneh sta zmagala sedemkrat, enkrat sta bila druga. V generalnem seštevku vseh sta bila 23., tik za ekipo Bore-Hansgrohe v postavi Lennard Kämna in Ben Zwiehoff.

Pero je človek akcije, ki ga nikoli ne čakaš. Živi za mountain bike, ampak večino časa porabi za običajno službo. Ko se mi bo pokvaril pralni stroj, bom klical njega.

Kot mulec si dirkal s cestnim kolesom. To so bila osemdeseta leta?

Nekje do leta 1984. Začel sem pri Rogu, nadaljeval v ljubljanski Astri. S to zgodbo sem nehal, ko sem prišel iz vojske. Pozneje sem se lotil moto dirk in tenisa.

Kaj te je pičilo, da si se lotil dirkanja s cestnim motorjem?

Takrat sem imel motor in ugotovil, da je na cesti nevarno, zato sem začel hodit na Grobnik. Hiter sem bil, takrat smo se vozili skupaj z Igorjem Jermanom in Gregorjem Gorcem.

In kaj te je pičilo, da si začel igrat tenis?

Bil je popularen, zato sem naredil tečaj za učitelja tenisa.

In si učil za denar?

Za denar. Ampak vseeno sem šel še vedno enkrat na leto s kolesom na Vršič. Brez predhodnega treninga. Rekel sem si, da če je pod 50 minut, je še vedno v redu (smeh).

Si hodil na Juriš ali

… ne, ne. Po želji, pač en dan. 

Kako in kdaj si se resno vrnil na kolo?

Zaradi stave s kolegom. Šlo je za neumnost: odsek med Cerknico in Cajnarjem je prevozil s povprečno hitrostjo 36 kilometrov na uro in se hvalil, da je to fajn. Rekel sem mu, da je zanič, da potrebujem tri, štiri mesece časa in bom šel čez 40. Začel sem trenirat in uspelo mi je. Takrat se je začela spet plesti kolesarska zgodba. Najprej na cesti, takrat so bili popularni vzponi: Vršič pod 35 minut in tako naprej. Potem sem prišel k Sreču Komacu v Uni Team in mountain bike me je potegnil zaradi bolj zdrave družbe. V tistih časih smo bili, sam se spomniš, res prijatelji. Dirkali smo, ampak fer, brez komolčenja.

Pred tem sploh nisi vozil gorskega kolesa?

Ne, ne. Spomnim se prve mountain bike dirke v Bujah. Po dirki sem bil dobesedno pretepen. Ne vem če si takrat vozil: spomnim se, da je Jure Golčer vrgel kolo v grmovje. Vodil je in na zadnjem spustu strgal verigo, pa ga je treščil (smeh).

Še kdaj igraš tenis?

Že dolgo ne. Enostavno sem tako padel v biciklizem, da ne gre.

Najbrž enostavno nimaš časa.

Imam naporne dni, vsak dan vstanem ob pol šestih, ampak če imaš željo, se lahko organiziraš. Res pa si lahko kot privatnik razporedim čas in grem na kolo tudi ob osmih, desetih ali dveh popoldne. Delam pa tako ali tako cel dan. Veš kako je, saj si na istem.

Nekateri rečejo, da gre za odrekanje, ampak pravim, da ni. Tvoja želja je, da greš na kolo. Gotovo je to večji užitek, kot ležati na kavču z daljincem v roki.

Tomaž Kučan, s Tomažem Poličarjem sta leta 2007 kot prva Slovenca zaključila Cape Epic, je rekel, da ne bi šel še enkrat, ampak ti se vračaš in vračaš. Res pa si dirkal šestkrat zapored od 2010 do 2015, potem pa šest let nič. Kako to?

Nikoli si nisem rekel, da ne grem nikoli več, ampak ko sva leta 2015 zmagala z Ivonne Kraft v mešani kategoriji, sem enostavno ugotovil: “To je to, več ne morem doseči.” Rekel sem si, da se vrnem samo, če me kdo povabi. To je časovno in finančno dejansko prevelik projekt, da bi se še enkrat sam lotil organizacije. Včasih je bilo treba še po vizum na Dunaj. Pa letalske vozovnice. Ker ne prideš naravnost v vas Cape Epic, moraš nekje bivati vsaj dva, tri dni prej. Po dirki ostaneš vsaj dan ali dva, da se naspiš. In kje boš v tem času pustil prtljago? Vsega ne moreš vzeti na dirko. Nastop na Cape Epicu je v samostojni režiji logistično tako zahteven, da je za znoret.

Sem pa vsako leto celo zimo treniral in hodil na morje z izgovorom, da bom dobro pripravljen, če me kdo povabi (smeh). Zdaj razmišljam enako. Še bom šel, če me bo Bart poklical na naslednji Cape Epic. Ki bo že marca.

Kako sta se dogovorila za sodelovanje z Bartom Brentjensom?

Z Bartom sva se pogovarjala že za Cape Epic leta 2020. Očitno sta imela nekaj s partnerjem Abraaom Azevedom, ker me je v petek Bart vprašal, če bi z njim dirkal, v ponedeljek pa enako še Azevedo. No, po dveh mesecih mi je Bart sporočil, da sta se vseeno dogovorila z Azevedom.

Letos je bilo tako: Azevedo je bil operiran na hrbtu in ni mogel dirkat. Junija sem si med treningom s Tanjo Žakelj po neumnem zlomil ključnico. Julija sem bil operiran. V začetku septembra pa me je klical Bart in me povabil naCape Epic. Rekel sem mu, naj mi da teden dni časa za razmislek. Ko mi je pozneje povedal kakšni bodo pogoji za dirkanje, sem bil za.

Dirka je bila že sredi oktobra. Očitno se hitro spraviš v tekmovalno formo.

Vedel sem, da ne smem biti živčen in da moram formo dvigovat postopoma. Enostavno nisem šel z dveh na štiri ure treninga, ampak sem dvigoval krivuljo počasi, tako da se je ravno izšlo.

Vozil si že z mnogimi zvezdniki, treniral na primer z bratoma Fumić, leta 2010 si vozil Cape Epic s Tanjo Žakelj in navsezadnje je bila olimpijka tudi Ivonne Kraft

Ivonne je bila v Atenah leta 2004 sedma na olimpijskih igrah. Velika oseba je, ki jo res spoštujem, sploh njeno skromnost. Veliko me je naučila za življenje. Opazoval sem, recimo, kako nikoli ni zavrgla hrane, kako je vse spoštovala. Kako je v času, ko sem se jaz tuširal in pripravljal za naslednji dan, že skuhala kosilo. Res dobro organizirana ženska!

Za Ivonne Kraft

Za Ivonne Kraft

Z bratoma Fumić smo skupaj trenirali že pred letom 2010, takrat sem šel večkrat v Nemčijo. Oba sta dobri osebi, s tem da je Lado bolj skromen, Manu pa mogoče bolj zvezdniški. Letošnjo zimo sem bil na treningu z Bartovo ekipo: s Sebastianom Finijem, Martinsom Blumsom in drugimi fanti, ki so me dejansko lepo sprejeli. 

Hotel sem te vprašat, če si imel vseeno kaj treme preden sta začela dirkat skupaj z Bartom, ker on je vendarle velezvezdnik tega športa in etapne dirke so nekaj drugega kot skupen trening.

Ko me je lansko leto povabil na Swiss Epic, sem prišel v Švico res živčen. Naravnost sem mu rekel: “Bart, situacija je taka: strah me je dirkat s tabo, zelo sem živčen in ne vem kako bo.” Presenetil me je njegov odgovor: “Veš kaj, Peter? NImaš še česa bat. Poznam te. V redu si. Ti rad zmaguješ, jaz rad zmagujem. To morava samo še združit skupaj.”

Uspelo nama je že na Swiss Epicu. Prvi dan sem padel in defektiral, Bart me ni videl in je odpeljal naprej. Takrat mi je Sauser, ki je prebil na istem mestu, dal bombico, ampak ni bilo dovolj, moral sem zamenjat zračnico. Zaostajala sva deset minut, a Bart ni bil nervozen. Predzadnji dan je on padel v tehničnem delu in zvil nosilec menjalnika. Hotel sem mu pomagat, a nisem vedel, kako. Ko sem videl, kako težko prestavlja, sem ga začel potiskat. Pomoč je sprejel, kar je bil dober znak. Tudi zadnji dan ga je močno bolel hrbet in me je sam prosil: “Peter, potiskaj me.” Res je človek, ki rad zmaguje in tudi požre kakšno na ta račun, če je treba.

Skratka, treme nimaš več.

Vseeno sem jo imel, ker je Cape Epic vendarle čisto nekaj drugega.

Ne rečejo zastonj, da je Tour de France gorskega kolesarstva. Pričakovanja so velika in če ne bi zmagala, bi bila to katastrofa.

Vajen je zmagovati: na Cape Epicu je že leta 2005 z Roelom Paulissenom zmagal v odprti kategoriji pa večkrat v kategoriji masters

Slišal sem kakšna nervoza je bila leta 2017, ko sta v kategoriji masters zmagala George Hincapie in Cadel Evans, Brentjens in Azevedo pa sta bila šele tretja. Bart je poskušal vse živo, ampak ni šlo.

Je teže dirkat v mešanem paru ali z nekdanjim olimpijskim prvakom?

Zanimivo vprašanje. Lahko rečem, da je teže dirkat v mešanih parih, ker moraš vložiti še več sebe, sploh če hočeš zmagat. Kot mi je enkrat rekla Ivonne: “Heca ni, pulza imava enake, torej ne počivaš. Tako kot trpim jaz, trpiš tudi ti.” S tem da moški hodi še po vodo, ves čas je spredaj na vetru in če je na klancu prostor, se ženska moškega drži za dres in jo vleče. 

Z Bartom pa je teže že zaradi zelo visokih pričakovanj. On je zvezdnik, zato sva bila ves čas pod lupo medijev. Skratka, gre za druge vrste pritisk.

Podpora pred in po dirki pa je bila zdaj odlična.

Z Ivonne sva za vse skrbela sama: ona je kuhala, jaz sem pral in servisiral kolesi. Leta 2015 naju je Bobi (Aleš Boben, op. p.) vozil jest, ampak sva zaradi same logistike in razglasitev spala v šotoru.

Letos pa je bilo za naju poskrbljeno v piko. Bart je spal v avtodomu, jaz prve tri noči v šotoru, a sem ugotovil, da ne bo šlo in se že tretjo noč preselil v vas Cape Epic. Od četrte noči sem spal v hiši, ker mi je postalo jasno, da je to edina rešitev, da pridem k sebi. Enostavno sem videl, da mi manjka pravega, trdnega spanca.

V ekipi je bilo sicer šest kolesarjev, torej trije pari, in za nas je skrbelo pet ljudi. Maser in hkrati tetka za vse, moja žena Nataša, Erica Green – dvakratna olimpijka, leta 1996 na cesti in 2000 v olimpijskem krosu – ter dva mehanika.

Pred intervjujem si mi rekel, da se ti zdi zdaj neverjetno, da si na prejšnjih šestih Cape Epicih sploh prišel do konca.

Že da končaš – kaj šele, da si na stopničkah. Z Bartom sploh nisva hodila jest v vas. Jedli smo svojo hrano.

Je hrana v vasi v redu?

Prva dva dni (smeh). Potem je pa konec.

Vidva sta opravila s progo vsak dan zelo hitro, kaj pa tisti, ki pridejo v cilj dve, tri ure pozneje? Toliko manj časa ima tudi za regeneracijo.

Nekdo se mogoče iz teh ljudi norčuje, jaz pa jih blazno spoštujem.

Dvakrat sem šel v cilj zaploskat zadnjemu. Če smo mi prihajali v cilj ob dvanajstih, enih, so zadnji prišli ob petih. Ni problem samo v tem, da so dolgo na trasi, ampak enostavno po etapi zmanjkuje časa za pripravo na naslednji dan.

Zelo me je ganilo, ko je ena ekipa zamudila časovno zaporo za kakšnih pet sekund. Ko sta prišla v cilj, so samo odrezali njuni štartni številki. Brez milosti. Naslednji dan lahko sicer štartaš, ampak z modro številko in nisi finišer.

Dvakrat si ostal brez sotekmovalke: leta 2012 je odstopila Michela Benzoni, leta 2014 Anni Hellstern. Ti si šel do konca. Kako je dirkati samostojno?

Kakor si vzameš. Enkrat sva vozila skupaj z Urošem Breškijem, ki je tudi izgubil partnerja. Mogoče je potem vse skupaj bolj zabavno. Opazuješ okolico, ustavljaš se na fidconah, ješ krompir, haribo bonbone, piškote, dateljne … za letos lahko rečem, da sploh ne vem kaj je bilo na fidconah. Ne vem. Na eni okrepni postaji te čakajo tvoji bidoni, sicer pa nisem videl kaj ponujajo.

Ponavadi je Cape Epic marca, zdaj je bil oktobra. Kaj je drugače?

Marca prehaja na južni polobli poletje v jesen, zdaj smo dirkali v obdobju, ko poletje prehaja v jesen. Imeli smo en vroč dan, ko je bilo 36 stopinj Celzija, ampak tista dolina je znana po tem, da je vedno kot v peklu. Bilo je že huje: ko sem bil tam nazadnje, je bilo 40 stopinj Celzija. Ko smo se v to dolino spuščali leta 2011, mi je od vročine zmanjkovalo zraka. Dobesedno nisem mogel dihat. Letos smo imeli en dan dež, blato, takrat so tudi nekoliko spremenili traso, ker je bil en del neprevozen. Sicer pa je bilo precej podobno kot je sicer.

Kako se je Cape Epic spremenil v dobrih desetih letih, odkar si nastopil prvič?

Vedno sem opazoval kaj se dogaja na Cape Epicu. Do moje predzadnje dirke leta 2015 so bile etape dolge, potem pa se tudi po časih vidi, da se dirka krajša. Do leta 2019 so etape res očitno skrajšali, letos pa so bile vseeno nekoliko daljše, a ne toliko, kot sem pričakoval. Mislil sem, da bodo dolge pet ur in več, tja do šest, ampak sva vse končala pod petimi urami.

Je torej Cape Epic lažji kot v dobrih, starih časih?

(nekaj časa razmišlja) V bistvu je res lažje zaradi krajših etap.

Tereni so pa enako zahtevni?

Enako. Letos sem imel največ težav na trailih v bandah, ki jih pri nas nismo vajeni. Podlaga je neugodna, ni zbita zemlja, ampak je to droban pesek. Bartu sem rekel, da v vsakem ovinku izgubim pol sekunde: na koncu spusta je bilo to lahko deset, dvajset sekund. Nekako se na teh trailih nisem znašel. Na momente je šlo v redu, na momente pa, pošteno povedano, slabo.

Videl si že marsikaj: leta 2017 sta s Thorstenom Dammom zmagala Transalp, dirkal si Alpen Tour Trophy in potem Brasil Ride, lani Swiss Epic … je Cape Epic res najtežja mountain bike dirka ali samo najbolj razvpita?

Težka je vsaka dirka, kjer dejansko dirkaš in nisi tam samo zato, da končaš. Ampak Cape Epic je nekaj posebnega zaradi terenov, za katere lahko rečem, da te cel dan trese.

Res imaš na Transalpu 19 tisoč višincev, ampak tam so tereni več ali manj speglani, veliko je asfalta in makadama. Tu pa so večinoma traili. Letos me je presenetilo, prejšnja leta ni bilo tako, da smo se ogromno vozili navzgor po trailih, ki so sicer mišljeni za spust. Vzponi, pa ne kratki, so tudi 20-odstotni!

Defekti. Pred tubelessom so bili na Cape Epicu stalnica, tudi o tem mi je pravil Kučan.

V tretji etapi sem naredil snake bite ravno v nepravem času, ko sva se otresla konkurentov in ujela prve masterje. Takrat sva to rešila s črvom in gas naprej, dvakrat sva sicer še dopolnila, ampak sva končala brez težav. Se pa vozi zelo nizke tlake: jaz sem vozil 1,2 in 1,3 bare. Ampak do konca etape zaradi vročine naraste tlak na 1,4 in 1,6, torej precej.

Zmagal si na Cape Epicu … spet. Kaj sploh še ostane?

V šali rečem, da je za nas starčke to največ, kar lahko narediš, sploh če dirkaš z Bartom. Pred vabilom na Cape Epic sem imel cilj odpeljat svetovno prvenstvo v gorskokolesarskem maratonu. Šel sem celo na ogled proge, ampak v trenutku, ko me je Bart povabil na Cape Epic, sem to misel opustil. Če bi želel dobro odpeljat svetovno prvenstvo v maratonu, bi spustil minimalno pet dni treninga za Cape Epic. In dejansko mi več zmaga na Cape Epicu pomeni več kot naslov svetovnega prvaka.

Šampioni Cape Epica 2021

Šampioni Cape Epica 2021

Morda tudi zato, ker Cape Epic gradiš osem dni in je na koncu olajšanje, s tem pa občutek veselja večji, kot po enodnevni dirki.

Dejansko. Sploh, ker so bile letos razlike majhne in sva tudi zadnji dan dirkala. Sicer pametneje, na spustih bolj nadzorovano, tudi Bart. Imela sva štiri, mogoče pet minut prednosti, zato res nisva želela tvegati. Hotel sem samo, da se prvih čim prej rešiva in dejansko sem po štartu vlekel kot stekel pes.

Vsa čast ultrakolesarjem, ampak vesel sem, da te očitno ne vleče v to norost. Ali se motim?

Ne da bi kogarkoli obsojal, vsak ima svoje finte … tudi mene so na primer spraševali zakaj dirkanje v parih, zakaj v mešanih dvojicah. Ampak sam pravim, da je ultrakolesarstvo, če se ne spi, čisto drug šport. Za noben drug šport ni mišljeno, da ne spiš. Ni tekmovanja v nespanju (smeh).

Skratka, moti te nespanje. Koliko spiš, glede na to, da se zbujaš ob pol šestih?

Spat hodim med deveto in deseto. Sem organiziran, ker zvečer sem nekoristen. Valjanje na kavču res nima smisla. Stari ljudje so vedeli in ta rek ni zastonj, da se dan zjutraj lovi.

 

Najljubši vzpon doma in v tujini.
Doma še vedno Slivnica, kljub temu, da sem bil gor že milijonkrat. Enostavno je toliko poti in stez, pogled na Cerkniško jezero pa z vrha vedno malo drugačen, da grem rad gor tudi po vseh teh letih.
V tujini sem bil marsikje: res lepi vzponi so na Transalpu, ampak odkrito povem, da se nobenega ne spomnim. Nikoli pa nisem bil zunaj tako, da bi šel na vzpon na trening.
Sicer pa enkrat letno naredim krog čez Vršič in na Mangrt. Ko sem lani treniral za Swiss Epic, sem hodil ponavadi na Mangrtsko sedlo dvakrat iz Loga pod Mangrtom.
Najljubši spust doma in v tujini.
Doma prav tako Slivnica, v katerokoli smer. Fantje delajo nove traile in kombinacij je toliko, da mi je najbolj pri srcu kar domači hrib.
Letos je bilo na Cape Epicu nekaj res lepih spustov. Posebej se mi je vtisnil v spomin kar zahteven, a dolg, približno 12-minutni spust. Desna stran hriba je bila odprta in kljub temu da je letelo, si videl, kaj je spodaj.
Katere dirke ali ceste še nisi prevozil, pa si jo želiš?
V glavi imam še vedno Crocodile Trophy. Sem tudi ambasador dirke. Ta mi še manjka, da lahko rečem, da imam vse. Ni pa več to Crocodile Trophy, kot se ga morda spomniš izpred dvajsetih let, zdaj je bolj avanturistično druženje.
S katerim kolesarjem bi šel najraje na kavo ali pivo?
Bil sme že z veliko profiji, ampak ko so me spraševali s kom bi odpeljal kakšno resno dirko, sem vedno rekel, da z Henriqueom Avencinijem. Spoznal sem ga v Braziliji in je res preprost fant, poln heca, nevzvišen, skromen. Očitno je zrastel iz skromne družine. Obdelala sva nekaj tem in se mi je zdel res dober človek.
Kaj najraje ješ pred, med in po vožnji?
V Afriki obstaja hrana, ki se imenuje pro nutro. Če rečem v šali, je to približno nekaj takega, kot če bi jedel žaganje. Narejeno je na podoben način kot čokolino, ampak dosti bolj kalorično. Ponavadi zraven zmešam še med. Pojem toliko, kot mi prija. Niti ne tehtam.
Med dirko imam športno prehrano Torq, med etapo sem pojedel minimalno enega ali dva bara plus gele.
Sicer med etapnimi dirkami nimam druge izbire kot makarone. Karkoli drugega mi ne naredi noge. Riž je zame, kot da ga ni. Takoj po končani etapi tako jem samo makarone z olivnim oljem, brez sira, ker že od rojstva ne prenesem mleka in mlečnih izdelkov. Potem pa pojem vse, kar ni privezano (smeh).
Doma ne kompliciram: pojem vse, kar skuhata mama ali Nataša: od krompirjevih do koruznih žajcev, zelja, repe, matevža, rižot, pečenega krompirja. Zame se ne kuha posebej, razen če je kaj mlečnega. Če je pire krompir, bom jedel kuhanega, zabeljenega z ocvirki.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Že ko sem kot otrok delal skakalnice za kolo, je stari oče govoril: “Ta mulec gre kot Elija, s kolesom gre kot zmešan in se bo en dan ubil.” Kolesarjenje mi je všeč že od otroštva. Včasih se pošalim, da če so Kenijci v šolo tekli, sem jaz kolesaril. Do petega razreda, ko smo se preselili v Cerknico, smo živeli v Podslivnici in vsak dan sem se do avtobusne postaje vozil s kolesom tri kilometre daleč. S ponyjem.
Kakšno kolo voziš?
Imam dve kolesi Cube: polnovzmetenega in hardtaila. Oba z elektronskimi komponentami Sram AXS, merilnikom moči Quarq, obročniki 9t Wave, zdaj imam še Berkov sedež. Borut Fonda mi pripravlja verige, vozim tudi ovalen verižnik Absolute Black. Kot zanimivost naj povem, da čakam še električno gorsko kolo. Sponzor mi ga je obljubil še letos.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Glede koles sem skromen v tem smislu, da ne kompliciram. Vedno jemljem kolo kot orodje, kot športni pripomoček. Če ne bi koles dobil od sponzorjev na uporabo, bi si verjetno, pošteno povedano, kupil kaj cenejšega. Karkoli dobim, je vrhunsko, zato ne hrepenim po kakih lahkih komponentah, zaradi katerih imaš lahko na etapnih dirkah cel kup težav.

Komentarji

Super intervju! Hvala obema.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.