Orientacija brezplačno?

Po notranjskih gozdovih sem verjetno prevozil že tisoče kilometrov, a v labirintu tamkajšnjih gozdnih cest se še vedno, kot popoln idiot, zanašam bolj na navigacijo, kot na lastno pamet. Ne vem kako bi gravlali še pred petnajstimi leti, ko so bili števci res samo števci in ne navigacijske naprave. Verjetno bi bili manj neumni. A gotovo bi se tudi bolj zanašali na preverjene trase, torej bi tudi prevozili manj. V glavnem, datoteke GPX so želeno blago, ki ga delim z veseljem. Včasih se pa datoteke tudi tako ali drugače plača.

Zastonj makaroni

Razpišeš gravlersko prireditev. Za dvajset evrov, koliko stane štartnina, poleg raznega materiala in malice ponudiš še datoteko GPX. Zato, da ohraniš smisel avanture, pošlješ traso udeležencem šele nekaj dni pred prireditvijo, zato da ne bi po principu rallyja vnaprej pripravili podrobne potne knjige in si pridobili prednosti pred tistimi, ki za to nimajo časa.

Skoraj gotovo bo nekdo, ki se prireditve sploh nima namena udeležiti, na Facebooku brez sramu prosil ali celo kar zahteval datoteko GPX. Iz takšnega ali drugačne razloga ne bi dirkal in ne bi se družil, verjetno bi rad tudi nekaj malega prihranil, bi pa vseeno prevozil traso – kar je pravzaprav bistvo vsake take dirke, ki je za večino tako ali tako samo avantura.

Pravzaprav ne vem zakaj bi moralo biti koga sram, če prosi za datoteko gpx. Res ne vem, ampak zdi se mi bedno: skoraj enako, kot če bi prosil za makarone, ne da bi plačal štartnino.

Lahko si sam svoj traser

Collio Gravel poteka po podobnem principu, kot je spomladi Korona izziv. Po prijavi dobiš datoteko s traso in potno knjigo ter zvoziš izziv kadar hočeš, kakor hočeš, brez merjenja časov … brez vsega. A z bistveno razliko: No Border Adventure, pobudnik Collio Gravla in prekaljeni organizator bikepacking avanture Carso Trail, za to zaračuna 15 evrov.

Zadeva je res mejna, saj za svoj denar dobiš malo: poleg potne knjige še vpis na seznam tistih, ki so uspešno prevozili teh 250 kilometrov. Človek se resno vpraša ali pravzaprav s tem kupuje mačka v žaklju. In prav to se je nekdo spraševal pod vabilom na skupno vožnjo po tej trasi. Argument je šel v smer, da organizatorji »v bistvu niso naredili ničesar«. Razen »skrivnega zemljevida«.

Po svoje ni taka reč na aplikaciji izrisati neke rute, kajne?

Izvoli! Naredi si sam.

Kolesariš lahko kjer te je volja. Zakaj bi to počel po točno določeni trasi, za katero sled ni brezplačno dostopna?

Nekdo je klikal

Ne, ne. Delo je bilo vseeno opravljeno. Nekdo si je vzel čas in precej časa klikal z miško. Preklikati 250 kilometrov je mukotrpno opravilo, to mi lahko verjamete kot nekomu, ki to počne redno. Verjetno je poleg tega organizator na terenu preveril situacijo, tako da udeležencem bržkone ne bo treba plezati čez kake ograje ali iskati obvoze, kot se zgodi, če si traso v neznano izrišem sam.

Drugič, trasa je začrtana domiselno in sledi lepotam Furlanije - Julijske Krajine. Tega ne more dobro načrtovati nekdo, ki teh krajev ne pozna.

In tretjič: zamisel. Običajno je največja težava dobiti idejo. Se sploh zavedate koliko ljudi me sprašuje to: »Kam naj grem gravlat?« Kam naj grem v hribe?« V času interneta! V času množice planinskih vodnikov!

Kreativnost je žal vredna čedalje manj. Sam priznam, da mi nikoli ni padlo na pamet, da bi šel enkrat gravlat v tiste konce. Nekdo mi je moral to predlagat. Poleg tega me še servisira s traso.

Plačati ali ne plačati?

Raje ne bi, ampak bom. Zato, ker bom to prevozil.

Seveda imam tudi drugo možnost: da Collio Gravla ne prevozim točno takšnega, kot je, ampak zvečer sedem za računalnik in se med klikanjem po spletni mapi uro ali dve zadovoljno hahljam, ker sem prihranil petnajst evrov. Navsezadnje mi vpis na seznam slavnih udeležencev, ki bo na voljo v nekem internetnem zakotju, ne pomeni prav nič. Kdor me ima rad, mi bo lahko stisnil kudos na Stravi, kjer sem precej bolj opazen.

In tretja možnost? Datoteka se bo po internetu verjetno razširila skoraj enako hitro kot virus. Seveda ni avtorsko delo, kot na primer filmi in muzika, kar ljudje mirno kradejo. Datoteko lahko vsak mirno sname na enem od temu namenjenih servisov. Dovolj je poznati nekoga. Jaz jo že imam. Res pa je, da bom tudi plačal tistih 15 evrov.

Stvari se ne naredijo same od sebe.