Nova varnostna pravila: ni vse slabo

Ob nastajajočem novem pravilniku o varnosti kolesarjev se predvsem nerga, češ, šraufajo nas že pri dolžini nogavic, zdaj pa ne smemo več niti sedeti in držati krmila, kot se nam zljubi. Po pelotonu se že dalj časa šušlja, da z izrekanjem kazni za prekrške, kot so uriniranje v javnosti, Uci predvsem skrbi za svoj proračun. Res je, da je najbolj preprosto kolesarjem nekaj prepovedati in jih ob kršitvah kaznovati. Težje pa je udejanjiti enotna varnostna pravila za organizatorje. In videti je, da si bo Uci za to vzel čas. Res pa je, da se je nekaj vsaj začelo premikati.

Slovo neprimernih ograj

Potem ko se je lani v Katovicah težko poškodoval Fabio Jakobsen, je bilo največ govora o neprimerni ograji, ki se je razletela, kot bi bila sestavljena iz kock. Zaradi tega je bil ostro kaznovan Dylan Groenewegen, kar je bil precedens v tem športu, ne pa tudi organizator, ki že več let vztraja pri smrtonosno hitrem šprintu. A bržkone za kazen organizatorju niti ni bilo podlage. Pravila o ogradah pač niso bila standardizirana, a zdaj se bo to spremenilo.

Cesta bo morala biti zagrajena vsaj 300 metrov pred ciljno črto in 100 metrov za njo, ne glede na tip zaključka dirke. Če zaradi značilnosti terena to ne bo mogoče, bo ograja za ciljno črto sicer lahko krajša, a bo morala biti dolga, kolikor bo mogoče, pri tem pa vseeno ne bo smela biti ogrožena varnost. Dostop do ograjenega območja v zadnjih 400 metrih bo imelo izključno osebje z akreditacijo. A to je vsaj na večjih dirkah bolj ali manj veljalo že doslej oziroma so bile ograde tudi daljše.

Bolj pomembno je, da bo Uci v skladu s priporočili strokovnjakov določil minimalne standarde za ograje. Ne bo več dovolj le to, da nimajo na cesto štrlečih nogic. Med seboj bodo morale biti čvrsto spojene in dovolj težke, da bodo vzdržale vetrovne razmere in pritisk gledalcev. Vzdolž celotne proge bo moral organizator tudi zaščiti razne ovire, predstavljena pa bo tudi enotna in jasna signalizacija, ki opozarja na nevarnosti.

Novi protokoli za pregled varnosti trase

Toda, kako je s tem rešen izziv tveganega zaključka, kakršen je v Katovicah? Cesta postane nevarna sama po sebi, ko v zaključke dirk prileti več kot 150 kolesarjev, vsaj deset jih ima možnosti za zmago, ob sebi pa ima vsak še nekaj pomočnikov. Vsaka cesta je preozka, a včasih se zdijo zaključni kilometri popolna norost, s cestnim pohištvom, za katerega se pogosto sprašujemo ali služi še čemu drugemu kot zapravljanju javnega denarja, pa postaja vse skupaj čedalje slabše.

Rešitev za ta problem si Uci predstavlja z vodjo varnosti na prireditvi, ki o postal obvezen kader na vsaki dirki. Vse lepo in prav, dokler ne preberemo, da to osebo imenuje in izuri – seveda tudi tako ali drugače plača – kar organizator prireditve. Organizator, ki si želi atraktivnega šprinta, bo torej nadziral samega sebe.

Res pa je Uci za obdobje enega leta imenoval tudi svojega vodjo varnosti. To bo nekdanji profesionalni kolesar Richard Chassot, ki ima bogate izkušnje z organizacijo kolesarskih dirk kot generalni direktor združenja organizatorjev dirk AIOCC, sodeloval pa naj bi tudi pri organizaciji Dirke po Švici. Ena oseba seveda ne bo mogla biti prisotna na vseh dirkah, zato naj bi oblikovali nov sistem za oceno varnosti trase. Izbrali pa bodo tudi zunanjega ponudnika za zbiranje podatkov ter analizo incidentov in nesreč v zadnjih petih letih. Podatki bodo služili izboljševanju varnosti v prihodnosti.

Varnostni avto po vzoru avtomobilskih dirk?

Uci obljublja tudi bolj podrobno zastavljen protokol za ekstremne vremenske razmere. Da to zdaj ne deluje, smo videli v prvi etapi lanskega Toura, ko je norenje z mesijansko gesto zaustavil kar Tony Martin, potem ko komisarji in organizator niso menili, da je situacija na cesti skrajno nevarna. Po novem naj bi v takšnih primerih na čelo dirke zapeljal varnostni avto.

Čedalje več nesreč pa povzročijo tudi vse bolj številčna spremljevalna vozila. Za vse, od motoristov do pilotov helikopterjev naj bi v prihodnosti veljala strožja merila. Za voznike v konvoju je predvideno beleženje izkušenj in na podlagi tega naj bi uvedli točkovni sistem za vsakega voznika. Kaj to pomeni, ni povsem jasno, a bržkone bodo kršiteljem oziroma nesposobnežem odvzeli dovoljenje za udeležbo v karavani.

Bolj ekološki peloton

Prepoved domnevno nevarnih praks kolesarjev je torej le del širše slike, v katero je vključena tudi prepoved odmetavanja česarkoli izven za to določenih con. Bidoni naj torej ne bi leteli vsevprek in zbiralcem v naročje, ampak jih bodo smeli kolesarji, enako kot odpadke ali kakršnokoli opremo, odvreči samo na za to določenih območjih, na mestih, kjer prejemajo pijačo in potno hrano ali pa se bodo odpeljali do ekipnega ali organizatorjevega avtomobila. Kazni za smetenje naj bi se povišale.

Po drugi strani naj bi tudi povečali število con za odmetavanje, ki naj bi si sledile vsaki trideset do štirideset kilometrov, pri čemer naj bi bila zadnja takšna cona nekaj kilometrov pred ciljem. Izjeme predvidevajo v primeru izredne vročine, ko se lahko ta pravilnik spremeni, a le v dogovoru s komisarji in organizatorjem.

Kolesarjenje ostaja nevaren šport

Nergači bodo seveda tarnali, da bodo strožjim varnostnim ukrepom zlahka sledili organizatorji velikih dirk, teže pa prireditelji lokalnih dirk. Toda na takšno pritoževanje ni mogoče odgovoriti drugače kot s klišejem, ki pa je še kako resničen: varnost mora biti na prvem mestu.

Za zdaj so vsi napovedani ukrepi videti precej simpatični, a treba jih bo udejanjiti. Cestno kolesarstvo ostaja nevaren in nepredvidljiv šport, a tak naj bo zaradi kolesarjev samih. Nevarnosti ne smejo potencirati organizatorji s slabimi ograjami ali trasami, nesposobni vozniki spremljevalnih vozil ali krovna zveza, ki se raje ukvarja s kaznimi zaradi uriniranja, kot z zagotavljanjem varnosti.

In navsezadnje: najhujši stranski produkt kolesarjenja so odpadki, ki iz glavnine letijo v velikem loku v gozdove in reke. Tega ni lepo videti.