Hill Climb: Tri minute resnice

Državno prvenstvo v vzponu ni ekskluzivna slovenska kurioziteta. Že od leta 1944 jih kot kronometre pripravljajo v Veliki Britaniji. Vožnje na čas na kratke, a ostre klance, so na Otoku velika stvar. Letos se jih udeležuje tudi Tim Podlogar, ki se bo, kot kaže, kvalificiral tudi na državno prvenstvo 31. oktobra.

arhiv Tima Podlogarja

Vzponi v Angliji? Kje jih najdejo? Vsepovsod. Specifika te nore discipline je v tem, da so dirke včasih smešno kratke: za zmagovalce lahko tudi pičli dve minuti ali celo manj, le redko pa kakšno minuto več kot deset. Državno prvenstvo v vzponu oziroma British National Hill Climb Championships resnici na ljubo ni državno prvenstvo, ker ne poteka pod okriljem Ucija. Serija vzponov – in običajnih voženj na čas – poteka pod okriljem združenja Cycling Time Trials (CTT). Ta scena, ki jo poznam samo z interneta, se mi je vedno zdela hecna. S temi besedami – »To je res smešno« – je moje občutke potrdil tudi Tim Podlogar, ki se je po kratki epizodi v Sloveniji vrnil na Univerzo v Birminghamu. Poleg raziskovalnih je moral poiskati še športne izzive. In Hill climb je logična rešitev.

1000 dirk letno. Tisoč!

Začetki združenje Cycling Time Trials segajo v leto 1922, ko je skupina kolesarjev ustanovila Road Racing Council in organizirala dirke na čas v odprtem prometu. Verjeli ali ne, tako je še danes. Dirka se na odprtih cestah. To policija dovoli, neglede na to, da vsako leto naštejejo čedno število nesreč in da skozi zgodovino smrtni izidi niso bili redki.

Pod okriljem Cycling Time Trials so lokalni klubi letos organizirali okoli tisoč dirk. Skozi vse leto se vrstijo običajne vožnje na čas, ki se jih udeležujejo vsi, od rekreativcev z običajnimi kolesi pa do lika, kot je Dan Bigham, 16. na letošnjem svetovnem prvenstvu. britanski rekorder v vožnji na eno uro, danes pa tudi drugi na državnem prvenstvu po pravilniku Uci.

Že od nekdaj pa so v Veliki Britaniji priljubljeni vzponi. Za prvo tovrstno dirko velja vzpon na Reigate Hill (2,4 km, 130 m višinske razlike), za najstarejšo, ki poteka še danes, velja Catford Hill Climb. Leta 1887 – že dve leti po začetku prodaje prvega varnega kolesa – je tam dirkalo 23 kolesarjev. Vzponi za državno prvenstvo pod okriljem CTT pa potekajo od leta 1944. Sezona vzponov je kratka, začne se septembra in konča z državnim prvenstvom, tradicionalno na zadnjo oktobrsko nedeljo. Pravila so podobna: vožnja na čas na cestah z redkim prometom. Divje. Nezapleteno. In zato tudi privlačno.

Fotografija z državnega prvenstva leta 1949 na prelazu Winnats, kjer bo prvenstvo tudi letos.

Fotografija z državnega prvenstva leta 1949 na prelazu Winnats, kjer bo prvenstvo tudi letos.

Globalno državni naslovi ne pomenijo nič in, za razliko od Ucijevih britanskih državnih prvenstev, verjetno ne moremo pričakovati prenosa na GCN. A lokalno so zmagovalci junaki. Državni prvaki so bili skozi zgodovino nekdanji in bodoči profesionalci, pa tudi neobičajni ljudje z običajnimi službami. Chris Boardman je konec 80. in v začetku 90. zmagal na državnem prvenstvu štirikrat zapored (1988-1991) in potem leta 1993 pri 25 letih podpisal prvo profesionalno pogodbo.

Ko čisto zares šteje vsak gram

Ucijev pravilnik so zabrisali v koš. Pravzaprav ga verjetno nikoli niso dobili na mizo. Morda ste opazili, da smo verjetno prvič v zgodovini Runde objavili fotografijo kolesarja brez čelade: zato, ker čelade na vzponih po pravilih CTT niso obvezne in po svoje niti niso potrebne. Glede opreme je pravilnik kratek. Prvič, kolo mora imeti prednjo in zadnjo delujočo zavoro. Drugič, kolo mora biti opremljeno z zadnjo utripajočo rdečo lučko. Razumi, kdor more.

Zaradi odsotnosti norih pravil, s katerimi Uci uspešno zavira razvoj v konvencionalnih disciplinah, prihaja do vseh vrst norosti. Najboljši kajpak dirkajo brez prednjega menjalnika in jim ni nerodno zamenjati niti leve zavorne ročke. Nekateri krmilo odžagajo pod zavornimi ročkami. Traku nima na krmilu skoraj nihče, za oprijem poskrbijo le z manjšim kosom lahke gume.

Glossop Kinder Velo/Flickr

Zavore niso nujno zelo učinkovite. Kakšni diski neki! Aktualni državni prvak Andrew Feather (kako primeren priimek za peresno lahkega specialista za vzpone!), sicer po poklicu odvetnik, je spustil težo svojega kolesa na 5,30 kilogramov – in niti ni požagal krmila. Res pa je obsojen na že precej starega, a res lahkega Canondalea SuperSix EVO Hi-Mod – kolesa brez diskov so pač čedalje bolj redka.

Tim, ki je na drobne doprinose pozoren vsaj toliko kot sir Dave Brailsford, se s kolesom ne ukvarja pretirano. Na zanikrne angleške ceste se je, razumljivo, vrnil s kolesom za trening, ki tehta 7,25 kilogramov. Pred dirkami sname nosilca za bidona, na državnem prvenstvu pa bo 50 gramov prihranil s karbonskim sedežem z Aliexpressa in 1200-gramskimi obročniki, klinčerji, uporabil bo ultralahke zračnice iz TPU. »Računam, da bo kolo tehtalo okoli 7 kilogramov, kar je še vedno precejšen hendikep.«

Po domače, s pecivom vred

Če mnogi pridejo na štart z vrhunsko opremo in pripravljenostjo, pa nihče ne pričakuje vrhunske organizacije. Izjema je najbrž državno prvenstvo, kjer je tudi štartnina kar zasoljena (35 funtov), sicer pa gre za vaške dirke s štartnino okoli 10 funtov. Prijaviš se na Cycling Time Trials in se na dan dirke pojaviš na štartu, kjer dobiš štartno številko in čas štarta.

Na državnem prvenstvu so letos udeležbo prvič omejili na 150 moških in prav toliko žensk, sicer pride po Timovih izkušnjah zelo različno število udeležncev: od pičlih deset tekmovalcev na manj obiskanih pa do okoli 80, kolikor jih je bilo na prvenstvu tamkajšnjega okrožja. Udeleženci morajo biti člani kluba, ki je del združenja CTT. Tim tako dirka za Stolen Goat Race Team in glede na njegove rezultate bi rekel, da je bil dober nakup.

Na štartu postrežejo s kavo, ženske spečejo pecivo, vzdušje pa je prijateljsko tudi med tekmovalci. Ko odpelješ svojo dirko, je običajno, da navijaš za tekmece, pravi Tim: »Ed Laverack, državni prvak leta 2019, ki je pravzaprav napol profesionalec, se je po svoji vožnji spustil in navijal zame. Pozneje sem ugotovil, da me pozna z Instagrama.« Državno prvenstvo je sicer velika stvar in predvsem na krajših dirkah se špalir vije od štarta do cilja, a je gledalcev in navijačev s kravjimi zvonci veliko tudi na lokalnih dirkah.

Glossop Kinder Velo/Flickr

Dirkanje stare šole

Na koncu lahko odločajo desetinke, ampak pozabite na čipe! Vse gre v skladu s staro časomerilsko šolo. Časomerilca hkrati vklopita štoparici. Potem se eden odpelje na štart in drugi na cilj. Štarta se točno na vsako minuto. Zgornji odčituje čase in si zapisuje štartne številke. Rezultat da na koncu preprosta računska operacija.

Glossop Kinder Velo/Flickr

Prav posebna zanimivost so pa na nekaterih dirkah tudi denarne nagrade. Tako je na vzponu na Hill Climb prejšnjo nedeljo Ed Laverack z zmago zaskužil dvajsetaka, Tim za drugo mesto 15 funtov, tretji je dobil desetaka, prav toliko dobijo zmagovalci po kategorijah. Ni bogato, si pa povrneš štartnino ali del štartnine.

Če sicer vlada prijateljsko vzdušje, pa po dirki ne zganjajo cirkusa. Objavijo rezultate in to je vse. Nobene podelitve. »Lahko greš takoj domov in je tudi običajno, da izgineš takoj po prihodu v cilj,« pravi Tim. Ali pa greš na naslednjo dirko, ki je že popoldne. Prav ste prebrali. Na dan je tudi več dirk – navsezadnje so jih letos v dva meseca stisnili kar 99. Tim je zadnji dve nedelji dirkal po dvakrat.

Ni visoko, ampak tudi od napora se zvrti

Za njim so vsega skupaj štiri dirke in skupaj še ne 40 minut dirkanja. Na prvih dneh je v istem dnevu dvakrat zmagal. Prejšnji teden je bil na prvi drugi, popoldne pa tretji na le dobre tri minute dolgem klancu, ki mu nikakor ne leži. Približno tako dolgo bo tudi državno prvenstvo na prelazu Winnats. Prelaz, dolg pičlih 900 metrov, s povprečnim naklonom 14 odstotkov.

»Sploh mi ne ustreza,« pravi Tim. »To je zanimiv izziv, ker želim poskusiti nekaj novega. Pričakoval bi, da mi bodo glede na relativno veliko mišično maso z močnimi nogami kratki klanci ustrezali, a me enostavno pobere. Mislim, da Andrew Feather pri 63 ali 64 kilogramov pet minut obrača povprečno 500 vatov.«

Zaljubljenec v alpske vzpone je seveda precej prilagodil trening: »Tridesetminutna vzdržljivost ni pomembna: v kratkem času moraš dat vse od sebe in običajno je, da se ti v cilju vrti v glavi. Delati moraš veliko kratkih intervalov pri maksimalni obremenitvi, kar pa je res zahteven trening. Med intervali mora biti regeneracija dolga, a jih ne moreš narediti prav veliko. Enostavno bi bil skupni čas pri maksimalni obremenitvi predolg. Nemogoče je narediti 20 ali 30 intervalov, dolgih po dve ali tri minute.«

Seveda pa je med vzponi, dolgimi dve do tri minute in več kot desetminutnimi velika razlika. Dve ali tri minute kolesarjenja na polno bi lahko primerjali s tekom na srednje proge, torej 800 ali 1500 metrov, medtem ko je desetminutna obremenitev že dolga proga. Tim ocenjuje, da so rezultati na različno dolgih vzponih na tej ravni močno pogojeni z genetiko: »Na podlagi dolžine klanca se skoraj že vnaprej ve, kdo bo dober na državnem prvenstvu. So kolesarji, ki blestijo na klancih, dolgih do dve minuti, drugi na klancih, dolgih od 2 do 5 minut, spet tretji tip kolesarjev pa na daljših.«

Lansko državno prvenstvo:

Za bruhat naporno

Krajša ko je dirka, bolj odločilno je ogrevanje. »Z ogrevanjem lahko dobiš ali izgubiš. K sreči imam to dobro naštudirano, ker poznam fiziološko ozadje. Ogrevanje mora biti dovolj intenzivno, da dvigne srčni utrip, po drugi strani pa ne sme biti preveč blizu štarta, sicer si tam še utrujen.«

Medtem ko nekateri pridejo na štart z valji in trenažerji, sam te možnosti nima in se ogreje na cesti, kar seveda ni idealno. Glavni del ogrevanja z zadnjim intervalom zaključi dvajset minut pred štartom, potem se petnajst minut vozi, tako da na štart ne pride s hladnimi nogami.

Marsikdo, ki se je take norosti udeležil tekmovalno, je na koncu zatrjeval, da še nikoli ni dal skozi nič hujšega in da minute še nikoli niso bile tako dolge. Ampak to pravijo tudi mnogi, ki so podirali rekord v vožnji na eno uro. Tim se strinja deloma in pravi, da mu dirka mine hitro, da pa se mu krajša vleče bolj kakor daljša: »Je boleče, ampak to je tako kot 30-sekundni all out test: nič takega, česar ne bi vsak vrhunski športnik dal skozi. To se ne more primerjati z napori na klasikah, kjer gre na kratkih klancih prav tako na polno. Tukaj pa odpelješ tri minute in to je to. Naredil si svoje in greš dol.«

Je taktika pomembna? Pa še kako!

Vsak, ki se loti podiranja rekordov na lokalni hupser, bo prej ali slej spoznal, da je ključ tempiranje napora. To po Timovih besedah stari mački z vzponov naštudirajo do potankosti. Pogledovanje na merilnik moči še zdaleč ni dovolj. Sam sicer dirka bolj po občutku, saj navsezadnje niti še ne pozna terenov, kot jih tisti, ki na istih klancih dirkajo že več let.

»Tu res močno piha, zato vsi najboljši analizirajo smer vetra in tako ugotovijo kako močno pritisniti za določenimi ovinki, pravi Tim in opozarja na pomembnost konfiguracije terena: »Na komaj triminutni dirki je bilo na začetku kakšnih 100 metrov klanca navzdol, kjer si pridobil visoko hitrost, potem se je cesta kar naenkrat postavila navzgor. Na tako kratki trasi pa odloča tudi, kako prestavljaš. In seveda kako hitro pridobiš hitrost, glede na to, da štartaš z mesta. Razporeditev moči je zelo pomembna in tisti bolj izkušeni to res obvladajo.«

Glossop Kinder Velo/Flickr

Vrhunec je vsako leto zadnja nedelja v oktobru

Čeprav ni Britanec – in to se v teh Evropski uniji neprijaznih časih tam občuti – lahko tudi Tim dirka na državnem prvenstvu. Žal ima nekaj birokratskih težav. Zaradi omejitve udeležencev se je treba na državno prvenstvo kvalificirati z dobrimi nastopi na vsaj treh dirkah. S tem ni imel nobenih težav, a pravila so v resnici bolj zapletena.

Pri CTT so razvili sistem točkovanja kakovosti tekmovalcev in dirk Spindata. Na Timovem primeru se je izkazalo, da ni dovolj zmagovati oziroma se na štirih dirkah uvrstiti med prve tri. Zmagati je treba v dovolj močni konkurenci. In če je na dirkah ni, ne dobiš točk – četudi si sam Andrew Feather. Kjer je dirkal Tim, količnik – ali karkoli že – konkurence ni bil dovolj visok za točke. Na septembrski dirki, kjer bi točke dobil, pa ni nastopil, in to zaradi bizarnega razloga: zaradi težav z oskrbo z gorivom!

To je kar nora zgodba. Na dirko se je Tim odpeljal z najetim avtom, ki pa je imel, kot je običajno, prazen rezervoar. A prazni so bili takrat tudi rezervoarji bencinskih črpalk. V živo je videl, da sta se na bencinski črpalki dva stepla. Sam ni šel tako daleč. Medtem ko bi lahko nabiral točke za udeležbo na državnem prvenstvu, je doma gonil trenažer.

Njegov nastop na državnem prvenstvu tako še visi v zraku, vendar so grotesknost njegove zgodbe in po drugi strani vrhunski rezultati menda dovolj dober razlog, da mu ni treba skrbeti in da bo lahko po zadnji oktobrski nedelji poročal tudi o sceni na velikem odru.

Komentarji

Torej balvansko kolesarjenje dejansko obstaja. Srečno Timu na dp v VB. V Sloveniji je veliko gradov, ki so na raznih vzpetinah. Ideja za entuziaste ;)

Hvala! V Sloveniji si pa tega enostavno ne predstavljam. Bilo bi popolnoma neracionalno in precej neumno videti. Sploh pri takšnih dolgih klancih, ki jih imamo.

Se popravljam. Ki jih imate.

To bi se pri nas čisto komot dalo organizirat. Tako med prijatelji, čisto neformalno, pa malo se beseda razširi in pride še kdo. Mogoče bi se prijelo. Kilometrskih ulic z naklonom okoli 10% je pa v vsakem kraju kot listja in trave.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.