Digital Swiss 5 brez virtualnih ovacij

Bolje kot nič? Komaj čakamo na pravo dirkanje.

Priznam. V živo si nisem ogledal niti ene tekme virtualne dirke Digital Swiss 5. Še v posnetku ne. Ko sem poskušal, so me na Facebooku bolj premamili videi s kuharskimi recepti. Morda bi bilo drugače, če bi morali dejansko ostati doma in res ne bi imel pametnejšega dela. Sem si pa ogledal povzetke. Mislim, da ni bilo zelo slabo. Približno tako kot prenosi Formule 1. Samo da je virtualno dirkanje malo manj zanimivo.

Raje trači kot novice

Precej zadržani so bili celo anglosaksonski mediji, ki se pogosto pretirano navdušujejo nad vsem. A o dirkah so poročali skopo, zato, ker so se pač zgodile. Kljub pestremu dogajanju na virtualnih tekmah pa na novičarskih portalih še vedno prevladujejo trači, ki jih spretno razširijo v dolgovezne novice, ki to niso več – če razumemo novice kot »neposredno sporočilo o čem novem«.

Toda dirka Digital Swiss 5 jo je odnesla še dobro. O virtualnem Giru novic tako rekoč ni že od prve predstavitve, ki je bila tako nerodna, da smo pravila vsi razumeli narobe. V skupnem seštevku gre namreč za ekipno tekmovanje, v katerem – če še ne veste – po treh etapah vodita Astana v moški in Trek-Segafredo v ženski konkurenci. In koga v individualnem športu zanima ekipna razvrstitev? Razen Movistar, ki pa na virtualnem Giru ne dirka.

Niso atraktivne, so pa kratke dirke

Po dve zmagi sta si zagotovila Stefan Küng (na drugi dirki za Groupamo-FDJ in na četrti za švicarsko reprezentanco) in Rohan Dennis (Ineos), v tretji etapi pa Nicholas Roche (Sunweb), ki je bil še dvakrat drugi. Dennis in Küng sta specialista za kronometer, Švicar je celo izrazit kronometrist, ki nima na gorskih etapah nobene možnosti. Obema gre gotovo na roko specifika virtualnega dirkanja in tudi to, da so te dirke kratke – približno toliko, kot traja kronometer.

Dirkali so trije Slovenci. Jan Tratnik (Bahrain-Merida) je bil na drugi tekmi 19. in na četrti 15. Grega Bole (Bahrain-Merida) je nastopil na četrti dirki in bil 38. Primož Roglič (Jumbo-Visma) pa bo morda moral zamenjati ponudnika interneta, obakrat je namreč izgubil povezavo in tretje dirke ni končal, na peti pa sploh ni štartal.

Dejstvo je, da so spopadi mož na moža v virtualnem svetu … popolnoma nezanimivi. Ker niso spopadi mož na moža. Eden dirka v garaži v Monaku, drugi na terasi v Andori, tretji vmes zleze s kolesa, ker je ravno spust, pa si je zaželel malo povečati glasnost. Videti je, kot da vozijo skupinski kronometer, vsak zase, simulacija zavetrja gor ali dol. In videti je bilo, kot da dirkajo, ker morajo, ne ker bi si želeli. In niso se pretirano trudili kazati, da uživajo.

Avatarji, ki gonijo kvadratno

A težava virtualne dirke po Švici je bil verjetno že sam posnetek oziroma grafika. Platforma Rouvy ponuja realne videoposnetke s tras, a kaj, ko to pomeni, da so jih posneli z eno kamero. Tako smo lahko večino časa gledali samo enako sliko kot jo imajo pred seboj udeleženci. Prenos virtualne Dirke po Flandriji v okolju Bkool je bil s tega vidika bolj simpatičen, čeprav je bilo dogajanje nekoliko nejasno.

V okolju Rouvy pa sredi dirke nasproti pripelje … avto. Priznam, toliko je virtualno že realno, da sem ob tem najprej malo trznil. In da je mera polna, so na tako rekoč vseh digitalnih platformah avatarji videti kot popolni začetniki, daleč od elegance, ki krasi profesionalne kolesarje. Vsaj večino. Vsaj takrat, ko ne izpuščajo duše na trenažerjih.

Spremljali pa smo tudi nekaj, česar v prenosih običajnih dirk večino časa ne moremo, čeprav bi lahko. Velon se sicer trudi prikazati osnovne parametre tudi med prenosi običajnih cestnih dirk, a jih vidimo le občasno, sicer pa niti ne. Med virtualnimi dirkami so te informacije na voljo ves čas. Zaslon je za to dovolj širok.

Pomislite tudi, kako ste zmedeni, ko začnete dirko gledati nekje na sredini in se lahko znajdete samo s pomočjo Pro Cycling Stats. Zakaj v televizijskih prenosih podatki o sestavah ubežnih skupin niso na voljo ves čas? Tudi za to je zaslon dovolj širok.

Naredi neumnost in prišel boš na internet

Malo bolje jo v tujih medijih odnesejo dogodki na Zwiftu, pa naj gre za klubske dirke, ki se jim lahko pridruži kdorkoli, ali razne nore podvige. In, resnici na ljubo, so nori virtualni podvigi zanimivejši od virtualnih dirk v živo.

Troll Cyclist je izpolnil obljubo in ob mejniku 20 tisočih sledilcev prekolesaril 350 kilometrov. Ne po cesti, ampak na Zwiftu. Mimogrede, fant je po tej neumnosti čez noč dobil več kot tisoč novih sledilcev, zdaj pa jih ima že 23.300. Še en dokaz, da se norost splača.

Nor podvig. Ampak, ko na trenažer pritrdijo bicikle zdolgočaseni profesionalci, se odprejo nove dimenzije. Geraint Thomas (Ineos) je v treh 12-urnih izmenah kolesaril 36 ur in zbral več kot 360 tisoč evrov za dobrodelno organizacijo NHS Charities Together. Giulio Ciccone (Trek-Segafredo) je v domači karanteni v Monaku desetkrat zlezel na Alpe du Zwift in v dobrih enajstih urah prevozil 10.397 virtualnih metrov višinske razlike.

In še največja norost: Južnoafričan Willie Smit (Burgos-BH) je prebil na Zwiftu 37 ur oziroma toliko časa, da je nabral okroglih 1000 kilometrov. In na mestu je kolesaril v Andori. Na nadmorski višini okoli 2000 metrov.

Te stvari so odmevale. Bolj kot bizarne dirke.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.