Diamant Rudolfa Pajka

Za najstarejšega proizvajalca koles, ki še obstaja, velja Bianchi, ampak v resnici ni nemški Diamant nič mlajši. Leta 1882 sta brata Nevoigt odprla v Chemnitzu tovarno Gebrüder Nevoigt/Chemnitz, kjer sta sprva proizvajala dele za šivalne stroje. Čez tri leta sta že zajahala val kolesarske mrzlice, ki je poplavil Evropo po uveljavitvi varnega kolesa. Zgodba klobučarstva Rudolf se je začela pred 95 leti in Rudi Pajk je že tretji Rudolf v družini. Zadnjih petnajst let klobuke izdeluje v Trnovem. Tako rekoč na drugi strani ceste je imel od leta 1994 Mirsad Ališić lokal James Dean, ki ga je leta 2004 kot zaljubljenec v kolesarjenje preimenoval v Velo bar. Legendarno zbirališče Trnovčanov in kolesarjev. S Petro Baus sta navdušena kolesarja, Mirsad pa rad vzame v roke tudi orodje. Ko je Rudi kupoval Diamanta, je že vedel, da je Mirsad pravi naslov za obnovo.

Isto kolo vozi že 44 let

Rudi Pajk ni človek, ki bi se na vse pretege hvalil, čeprav bi se navsezadnje lahko. S kolesom ga ne boste srečali nekje na barju ali v Horjulu. Uporablja ga pa vsak dan, ko se vozi od doma v delavnico. Slabega vremena ne pozna, Petra in Mirsad pravita, da ga sneg ne ustavi. To je prav tisti Rog Maraton, ki ga je pred 44 leti kupil s svojo prvo plačo in ga prek potrošniškega kredita odplačeval še dve leti. To so bili časi, pravi, ko se je na kredit kupovalo marsikaj, tudi zimski plašč, na primer. Avta sploh nima, pravi, in hudomušno doda: »Žena ima pa dva.«

Že vse življenje je klobučar. Ni bilo vedno lahko. Po razpadu Jugoslavije je izgubil večino trga in tedaj poprijel tudi za težaška dela – čeravno niti klobučarstvo ni lahek posel. Sčasoma je steklo in danes slovi kot najboljši klobučar v Sloveniji. Razgovori se o panamskih klobukih, ki sploh niso iz Paname, ker jih pletejo v Ekvadorju. Panamce oblikuje sam iz polizdelkov, ki jih spletejo v Ekvadorju. Bolj gosto, kot je pleten, dražji je. Od slabih sto evrov pa do tisoč za najbolj fine. Danes so klobuki spet čedalje popularnejši, sicer pa so njegove stranke tudi gledališča – pokaže mi cilinder –, lovci, gasilke in še kdo. Čigav klobuk nosi Rade Šerbedžija? Rudolfovega!

Isto kolo ga torej spremlja že od dvajsetega leta, ko je po vojaščini začel z delom. To pove veliko o njem. O njegovi skromnosti po eni strani in skrbnosti po drugi. Rudi je mož stare šole. Obrt je prevzel od očeta in ta pred njim od svojega očeta. V časih, ko lahko cenen klobuk za nekaj evrov kupiš v supermarketu, še vedno izdeluje kakovostne klobuke in ima toliko dela, da se tudi v pokoju ne vidi ven.

Gotovo je človek, ki ljubi tradicijo, čeprav se morda tega niti ne zaveda. Tako ne preseneča, da si je zaželel v svoji trgovini tudi staro kolo, ki se bo odlično vklopilo v ambient, ki simpatično kljubuje vse bolj uniformiranemu svetu.

Diamant je zmagal na olimpijskih igrah

Nemška kvaliteta, kaj pa drugega!

Rudi je Diamanta že nekaj časa gledal v trnovskem kolesarskem servisu, kjer ga je verjetno zapustila neka stranka, in slednjič je mehanika prepričal, da mu ga je prodal. Za pomoč pri obnovi je prosil Mirsada. Zakaj prav njega? »Ker vem, da je pedanten. Z veseljem je sprejel.« Ko so med zadnjim lockdownom stregli skozi okno, si je Mirsad kar v baru uredil delavnico in občasno kaj pošraufal. Najraje ima specialke oziroma kolesa starejšega letnika. In ta je bil kot naročen.

Kolo je bilo vozno in navidez v bednem stanju. A ko ga je Mirsad razdrl, je ugotovil, da ne bo treba zamenjati tako rekoč ničesar. »Najbolj me je presenetila kakovost. Ležaji, sredina … to je noro. Dovolj je bilo, da sem ležaje razdrl, podmazal in vse se spet vrti tako, da ne morem verjet. Ležaji se vrtijo, resno ti povem, bolj kot tile na specialki.«

Kolo je torej popolnoma razstavil in nekatere dele prepustil v poliranje strokovnjaku. Gede na letnico na pestu je Mirsad ugotovil, da je kolo letnika 1935 oziroma gotovo izvira še izpred vojne. Centriral je obročnika in zamenjal gume, zračnice ter žarnico v prednji luči. Ta deluje brezhibno in je Mirsadu najbolj všeč. Zanimivo je, da ima lučka tudi stikalo.

Rudi si je sprva želel, da bi ga prebarvali, a je zdaj zadovoljen, da so ga prepričali, da ni za to nobene potrebe. Na zadnjem blatniku so odprtine za namestitev zaščitne mrež, a za zdaj še razmišljata, če bo kolesu sploh pristajala. »Jaz se poleti vozim v hlačah in nimam težav s kiklo,« se pošali Rudi. Mirsada je kolo na cesti sicer navdušilo: »Vožnja je prijetna, položaj na kolesu je umirjen. Prenos je sicer težek, ampak ko ga zaženeš, kolo kar gre in gre.«

Tako je po svoje škoda, da se kolo ne bo vrnilo na ulice, po drugi strani pa bi ga bilo na ulicah škoda. Več kot očitno je šel ta Diamant skozi dobre roke in v dobre roke. Stavek »takih žal ne delajo več« je klišejski, ampak brez njega v tem primeru ne gre.