World Tour v letu 2022

Statistika je zoprna reč, ker več skrije kot razkrije, ampak imam jo rad, zato sem vendarle zbral nekaj zanimivih podatkov o tem, kako je sestavljena letošnja svetovna serija med moškimi in ženskami. Ni večjih presenečenj.

Na tristo tisoč Slovencev je eden v World Touru

V osemnajstih ekipah svetovne serije dirka letos 534 kolesarjev iz 46 držav. Največ je Belgijcev (67), Francozov (56), Italijanov (53), Nizozemcev (43) ter Špancev in Nemcev (34). Slovenija izstopa s svojo sedmerico bolj po rezultatih kot po številu kolesarjev, ki dirkajo na najvišji ravni. Vemo, da Slovenci radi dosežke postavimo v okvir naše maloštevilnosti. Pa poglejmo čez palec.

Slovenci imamo v svetovni seriji po enega kolesarja na okoli 300.000 prebivalcev. Precej večji Francija in Italija imata po enega na 1,1 milijon prebivalcev, Španija po enega na 1,3 milijone, Nemčija le enega na 2,4 milijone. Že v redu, ampak Belgija ima z 11,5 milijoni prebivalcev po enega na okoli 170.000 prebivalcev. Danska, ki je približno podoben fenomen kot Slovenija, ima po enega na slabih 600 tisoč prebivalcev. Zanimiv je tudi Luksemburg s tremi kolesarji v World Touru, to je po eden na 200 tisoč prebivalcev. Ker je Luksemburžanov le dobra polovica vseh rezidentov, pa imajo pravzaprav celo po enega na 100 tisoč prebivalcev.

Statistika se sicer precej spremeni, če prištejemo kolesarje v ekipah z licenco Pro, kjer Slovenci sploh nimamo predstavnika, a se mi tega ni ljubilo računati. Navsezadnje je pomembno predvsem to, da so lani trije Slovenci osvojili zmage na 24 dirkah svetovne serije pa še eno olimpijsko in še bron. In, recimo, dva Toura več kot Francozi od leta 1985. In dva več kot Belgijci od leta 1976.

Tri belgijske in tri francoske ekipe

Odločilen vpliv na prisotnost v svetovni seriji ima pač kolesarska tradicija. Slovenski uspehi niso prišli čez noč, kot je morda videti iz Amerike, res pa nismo ravno tradicionalna kolesarska dežela. Še celo eden od dveh najboljših kolesarjev prihaja kar iz smučarskega športa. Preprosto zato, ker je imel blizu smučarsko skakalnico in nobenega resnega kolesarskega kluba.

Ekipe zaposlujejo domače kolesarje, saj jih običajno sponzorirajo tudi domača podjetja. Belgijcem in Francozom tako odločno pomaga, da imajo po kar tri ekipe v svetovni seriji. Quick Step-Alpha Vinyl in Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux imata tako v svojih vrstah ducat Belgijcev, Lotto-Soudal pa kar 17 oziroma skoraj dve tretjini.

Podobno kadrirajo tudi v treh francoskih ekipah. V AG2R-Citroen je 17 Francozov, za Cofidis jih vozi 14, za Groupamo-FDJ, ki je še najbolj narodnostno pisana, pa 11. Zanimiv odklon so seveda Italijani, ki sploh nimajo več domače ekipe svetovne serije, a so vseeno tretji najbolje zastopani narod. Imajo pa tri ekipe serije Pro (Bardiani-CSF-Faizane, Drone Hopper-Androni Giocatolli in Eolo Kometa). In, seveda, UAE Emirates je bila do leta 2016 italijanska ekipa ter to po svoje tudi ostaja.

Trinajst američanov v World Touru, a le štirje v ameriških moštvih

Kar nekaj ekip tako ali drugače podpirajo državni proračuni, večinoma sicer avtokratskih režimov. Za Astano-Kazahstan dirka kar 10 Kazahstancev, večina pa je verjetno slišala le za Alekseja Lucenka. Za Bahrain Victorious vozi Ahmed Bahan, za UAE Emirates pa Mirza Yousif, obema pa je skupno, da še nista štartala na dirki svetovne serije. Razen nekaj Kazahstancev verjetno nihče od teh ne bi dobil priložnosti za dirkanje v ekipi svetovne serije, če ne bi dobili podpore države oziroma mecenov, kot v primeru Israel-Premier Techa. Tam dirkajo letos štirje Izraelci (in osmerica v razvojni kontinentalni ekipi Israel Cycling Academy).

Seveda pa je dovolj že kak sponzor, ki spodbudi ekipo, da zaposli kolesarje določene narodnosti. Tako se je zdelo precej logično, da bo Premier Tech vstopil v izraelsko ekipo, katere solastnik je Kanadčan Sylvain Adams. Ni naključje, da je v tej ekipi pet Kanadčanov od šestih, ki dirkajo v svetovni seriji.

Zanimiv odklon sta obe ameriški ekipi. Za Trek-Segafredo dirka sedem Italijanov in pet Dancev, a samo en Američan, Quinn Simmons. Podobno velja za EF Education-EasyPost, ki že nekaj časa velja za narodnostno najbolj pisano v pelotonu. Letos prihaja 31 njihovih kolesarjev iz kar 19 držav, od tega so štirje Kolumbijci, štirje Britanci in samo trije Američani.

Najstarejše in najmlajše ekipe

Ogledal sem si še starostno strukturo. V povprečju so kolesarji na najvišji ravni stari 27,3 leta. Daleč najstarejši je seveda Alejandro Valverde (Movistar), ki bo letos dopolnil 42 let, 40. leto bo dopolnil tudi Philippe Gilbert (Lotto-Soudal), oba pa z letošnjo sezono zaključujeta karieri. Najmlajši je letos Juan Ayuso (UAE Emirates), star je šele 19 let.

Nobeno presenečenje sicer ni, da je v povprečju daleč najstarejša ekipa Israel-Premier Tech. Mnogi so se že lani praskali po glavi in se spraševali čemu ekipa s tako visokimi cilji podpisuje pogodbe s kolesarji, ki bodo počasi poiskali druge izzive v življenju. In letos se je ekipa še za leto dni postarala na okroglih 30 let, potem ko so tik pred zdajci podpisali pogodbo še s 35-letnim Simonom Clarkom. Tako je v ekipi osemnajst kolesarjev starejših od trideset let in osem jih je s 35 leti ali več zelo izkušenih.

Starejši kolesarji so seveda koristni, ker predajajo izkušnje, ampak izraelska ekipa je videti kot družba mož, ki so bili skupaj v vojski in si pripovedujejo anekdote iz starih, boljših časov, »ko so mlajši še gojili spoštovanje do starejših«. Chris Froome ima 36 let, a potencialne zmagovalce lahko med staro gardo verjetno iščemo le v Giacomu Nizzolu (32), Michaelu Woodsu (35) in Jakobu Fuglsangu (36), morda tudi Benu Hermansu (35), za vse ostale pa bomo rekli, da so presenečenje.

Daleč najmlajša pa je ekipa DSM, v povprečju so stari 24,6 let. Stareji od 30 let so samo štirje, John Degenkolb (33) in Romain Bardet (31), ki sta tudi edina velika zvezdnika te ekipe, pa sta najstarejša. Petnajst oziroma več kot polovica je mlajša od 25 let. Več kot očitno gradijo mlado ekipo, tudi s fanti iz razvojnega kontinentalnega moštva. Seveda pa ima goli statistični podatek še drugo plat. In sicer to, da kolesarji zamenjajo ekipo ob prvi priložnosti, kar sem omenil že prejšnji teden.

Zelo uspešno na dolgi rok moštvo gradijo v Združenih arabskih emiratih. V povprečju so stari 26,7 let, z vrhunskimi mladimi kolesarji pa podpisujejo dolgoročne pogodbe. S Tadejem Pogačarjem do leta 2027, z Joaom Almeido do 2026, s Juanom Ayusom do 2025. Podobno velja za Jumbo-Vismo, ki je tudi precej mlada ekipa, res pa podpisujejo krajše pogodbe. A imajo razvojno kontinentalno ekipo.

Karte se bodo premešale na novo

Ženska svetovna serija bogatejša za Tour de France in pet ekip

V ženski svetovni seriji bo letos dirkalo 14 ekip, torej kar pet več kot lani. To je presenetilo skoraj vse, saj je s tem skoraj izpolnjena maksimalna kvota ekip z licenco World Team, v tej sezoni bi jih bilo lahko največ 15. A po svoje je zanimanje za svetovno serijo logična posledica dejstva, da se vrača ženski Tour de France. To pomeni, da si želi več ekip zagotoviti mesto na dirki, ki prinaša daleč največ pozornosti, torej denarja.

Če je v moškem World Touru osem ekip z maksimalnim številom kolesarjev (31), so bolj skromno kadrovali v ženskih ekipah. Letos morajo imeti od deset do dvajset kolesark, a jih imajo za zdaj po največ petnajst, nova švicarska ekipa Roland Cogeas Edelweiss pa za zdaj celo samo enajst. Glede na precej natrpan koledar bodo tako mnoge ekipe težko zagotovile popolne postave za vse dirke.

Kakorkoli, v ženski svetovni seriji bo dirkalo 186 kolesark iz 33 držav. Tri Slovenke: Eugenia Bujak in Urša Pintar (UAE-ADQ) ter Urška Žigart (BikeExchange-Jayco). V primerjavi z moško svetovno serijo pa je sestava po državah precej drugačna. Največ je Nizozemk (34), Italijank (20), Američank (17), Avstralk (13), Francozinj in Britank (po 12) in Nemk (10). Belgijk je prav toliko kot Slovenk. Res pa Belgija nima ženske ekipe svetovne serije.

Kar štiri ekipe so prijavljene kot nizozemske: Liv Racing-Xstra, DSM, Jumbo-Visma in SD Worx. Tri so ameriške: EF Education-Tibco-SVB, Human Powered Health (prejšnja leta Rally Cycling) in Trek-Segafredo. Čeprav je v svetovni seriji dvajset Italijank, pa nobena ekipa ni registriana v Italiji, odkar so Ale-BTC Ljubljana prevzeli Združeni arabski emirati in se imenuje UAE-ADQ.

V Jumbo-Vismi je več kot polovica Nizozemk (8 od 13 kolesark), sicer pa so ekipe narodnostno precej bolj pisane kot moške. V Canyon-Sram, na primer, kolesarijo pripadnice enajstih narodnosti in čeprav je od leta 2015 ekipa registrirana v Nemčiji, je med njimi le ena Nemka: Lisa Klein.

Deset odstotkov profesionalk mlajših od 20 let

Ženske ekipe so v povprečju precej mlajše od moških: 25,7 let. Res pa je, da Israel-Premier Tech nima ženskega oddelka … Najstarejši sta sicer ekipi BikeExchange-Jayco in Trek Segafredo (28 let), tik za njima EF Education-Tibco-SVB (27,9 let). V spodnjem delu lestvice pa sta Human Powered Health (23) in DSM (22,2 leti).

Najstarejša je Uzbekistanka Olga Zabelinskaja (Roland Cogeas Edelweis), stara je 41 let, Annemiek van Vleuten (Movistar) jih ima 39, Mavi Garcia (UAE-ADQ) in Emily Newsom jih imata 38. Po drugi strani pa je kar devetnajst kolesark starih osemnajst ali devetnajst let, približno desetina jih je torej komaj lani ali letos zapustila mladinsko kategorijo. Bržkone bi v World Touru vozila tudi svetovna prvakinja Zoe Bäckstedt, a je stara šele 17 let.

Tako je seveda tudi zato, ker v ženskem kolesarstvu ni kategorije pod 23 let, zato kontinentalne ekipe niti ne funkcionirajo kot vstopnica v profesionalni svet. Govori se, da bi lahko na letošnjem svetovnem prvenstvu uvedli tudi kategorijo mlajših članic, vendar je to še precej nedorečeno. Dirkale naj bi namreč kar skupaj s članicami, zato se pojavi vprašanje kaj bo s kvotami oziroma številčnostjo ekip.

Že komaj čakate, da se začne?

Potem ko se je zgoščena sezona 2020 zaključila šele novembra z zmago Primoža Rogliča na Vuelti, se je naslednje tekmovalno leto začelo še preden smo zares prišli k sebi. Lani pa se je svetovna serija končala mesec dni prej (spet s slovensko zmago na Dirki po Lombardiji), manj atraktiven pa je letos tudi ciklokros, zato počasi postajam nestrpen pred prvimi dirkami. Skoraj bi rekel, da pogrešam Tour Down Under, ki naj bi se začel prav danes, če seveda ne bi bilo pandemije.

Občutek imam, da bo letošnja sezona še boljša.