Vštric: Tevž Černigoj

Prihaja iz središča Ljubljane, a ni tipična ljubljanska srajca, urbani zapečkar. Poletja je že v otroštvu preživljal pri babici na Bledu in tudi po zaslugi staršev vzljubil rekreacijo na prostem, med drugim smučanje in kampiranje. Ob študiju na Fakulteti za šport pa je na Bledu v eni od agencij za outdoor športe povprašal, če imajo zanj kaj dela. V tretjem poskusu ga je dobil, tudi po zaslugi licence za vodnika kajaka, ki jo je pridobil preko fakultete. Pozneje je, še pri Gorazdu Stražišarju, opravil usposabljanje za vodnika gorskega kolesarstva in začel voditi enostavnejše ture v okolici Bleda.

In kako si postal vodič mestnih kolesarskih turističnih tur v svojem domačem mestu?

Za tak tip turistične ponudbe sem prvič slišal od gosta na Bledu, ki je to delal v New Orleansu. Nekaj časa je trajalo, da je odločitev dozorela in tako sem leta 2013 odprl s. p. Še prej sem naredil državni izpit za turističnega vodnika, tako da lahko vodim po celi Sloveniji, ne le v Ljubljani. In potem je tako: odpreš spletno stran ... in čakaš.

Koliko časa čakaš?

Čakaš (smeh) ... Takrat sem še delal na Bledu, v Ljubljani pa sem imel mogoče dvajset izletov, a še to pretiravam. Tudi drugo leto je bilo bolj šiškavo, potem pa se je počasi začelo in je bilo vsako sezono več tur. Na začetku sem peljal po Ljubljani tudi samo enega turista, ampak takrat je bilo tako: ali sedim doma ali pa zaslužim tistih dvajset evrov.

Je rast sovpadala z rastjo prihodov turistov?

Takrat je bil res dober čas za začetek. Začele so tudi ture s SUP-i in kulinarična vodenja, kot je Ljubljananjam. Skratka, v mestu se je začel razvijati malo drugačen tip turizma.

Zakaj watermelon, lubenica?

Zato, da si ljudje zapomnijo.

Torej ni nobene globlje zgodbe (smeh)? To mi je všeč.

Lubenic niti ne jem prav pogosto. Veliko agencij na Bledu se imenuje po principu outdoor, explore ... tega si nihče ne zapomni. Watermelon ... to si zapomni vsak.

Kolesarske turistične ture po mestu so kar malo arhaične: nekaj časa so bili popularni Segwayji, zdaj e-skiroji ...

Hočeš reči, da so kolesarske ture stara šola?

Reciva, da so bolj romantične.

Dosti prijateljev mi svetuje, naj ponudim še e-kolesa, ampak mislim, da jih še kar nekaj časa ne bom. Prvič, naše ture niso naporne. Ljubljana je ravna in ne delamo prav dosti kilometrov. Kar je starejših gostov, so fit. Še najbolj verjetno bi si želel e-kolo sposoditi nekdo, ki že tako ne zna najbolje voziti in zanj je električno kolo še nevarnejše. Zato se tega trenda kar otepam.

Bicikle priskrbiš ti?

Imam svoja kolesa z nizkim okvirjem, granny hollande, s šestimi prestavami. To so udobna kolesa, ki jih ni treba prav dosti servisirati. Kolesa imam samo za svoje goste in jih ne posojam drugim, sicer bi bila precej bolj zjahana.

Ponudim tudi čelade, ampak zlasti Nizozemci jih nočejo nositi, niti jih nočejo za svoje otroke – na Nizozemskem uporaba čelade ni obvezna niti za mlajše kolesarje.

Imaš kaj slovenskih gostov?

Zgodi se, da kak domačin dobi gosta iz tujine in skupaj prideta na ogled, a načeloma ne. Zadnjič je pa prišla Slovenka iz Argentine, ki sicer ni govorila slovensko.

Kako so se spremenili turisti od tvojih začetkov pred desetimi leti do danes? Ne pravim, da si dinozaver, ampak stvari se danes spreminjajo hitreje, kot se jim lahko prilagajamo. Ko si začel, praktično še ni bilo Instagrama, ta pa danes po svoje že kroji turizem.

Na začetku je bilo med gosti največ Američanov, Angležev in Avstralcev, ki so bolj vajeni vodenih tur. Italijani se sami sprehodijo po mestu in nekaj pojedo, Nemci gredo po mestu v krogu družin. Potem sem se povezal z nizozemsko agencijo Baja Bikes, ki je sinonim za kakovost mestnih kolesarskih tur. V vsakem mestu poiščejo lokalnega vodiča kolesarskih izletov. Slaba stran je, da vzamejo svoj prijeten delež, a – sploh v času korone, ko je bilo manj Američanov – je zdaj 80 odstotkov mojih gostov iz Belgije in Nizozemske. To so res skulirani gosti. Moram reči, da tudi sicer nisem imel še nikogar, za katerega bi lahko rekel, da je težak, ampak Nizozemci se poleg tega res znajo voziti po mestu.

Kakšne so izkušnje s tistimi, ki se ne znajo?

Tega je bilo več na začetku. Nekaj časa sem bil na Tripadvisorju označen kot aktivnost številka ena oziroma nekje pri vrhu, da ne bom pretiraval. Takrat sem dobil tudi kakšnega, kot ti praviš, Instagram turista, ki ni namensko iskal kolesarske ture, ampak tisto, kar v tem mestu počnejo vsi.

Najbolj bizaren primer ... Vedno razložim kje so zavore in kako delujejo prestave. In gostja me je vprašala, v kateri prestavi naj ima, ko se spušča. Razumeš, razmišljala je, kot da je v avtu, kjer moraš navzdol zavirati z motorjem.

Kakšnih nesreč – moram potrkati – ni bilo. Sem in tja kdo zapne v kakšen mini robnik ... in tu se lahko takoj naveževa na infrastrukturo. Namreč, moramo priznat, da je dosti boljša, kot nekoč. Nisem tista tečnoba, ki se kar naprej pritožuje, da ni nič narejeno. Treba je pohvaliti, kar se je naredilo dobro. A dvocentimetrski robniki, kot je na Wolfovi ulici, pač niso dobra rešitev. Moj sin, star je štiri leta, ga je zapel že dvakrat.

Točno vem, da bom tam enkrat zamočil tudi jaz.

Ampak mislim, da so to ugotovili. Na novi Trubarjevi na primer niso uporabili te rešitve, čeprav je seveda res, da je zasnova tudi sicer drugačna.

Kaj tvoje turiste najbolj navduši v Ljubljani?

Da boš razumel, kje se peljemo: začnemo v centru, nadaljujemo v Krakovo, skozi Trnovo na Špico, po Roški do Cukrarne, spet v središče, skozi Tivoli do Koseškega barja in nazaj. Seveda, všeč jim je zaprto mestno središče.

Že v Trnovem in potem na Špici jih navdušita zelenje in sproščena dinamika brez značilnega mestnega pritiska. Saj imamo v Ljubljani tudi to, ampak je pač trasa dobro speljana.

Traso sicer malce spreminjam in dodelujem, tudi zato, ker si sam želim spremembe, sicer bi po toliko turah postal robot. Moj cilj je bil že na začetku voditi majhne skupine, da ne bi postal eden tistih, ki govorijo množici, po možnosti po mikrofonu. Jaz se z gosti pogovarjam. Najteže mi je voditi skupine tihih ljudi. To ne pomeni, da niso kul, se pa zgodi predvsem pri mlajših, pri starejših manj, ker so v svojem življenju doživeli več in si želijo pogovora o bolj vsakdanjih stvareh. Tudi jaz si želim replik, pogovora, včasih tudi jaz kaj vprašam.

Tako ali tako ljudje bolj iščejo stik z domačinom, kot predavatelja o zgodovini in znamenitostih. Kaj pa ljudi razočara? Razumeš, klasično novinarsko vprašanje turistom je, kako jim je všeč destinacija in seveda jo vsi hvalijo.

Po pravici povem, da ni pritožb. Pogosto izpostavljajo prijaznost. Morda Ljubljana ne pusti dobrega vtisa na vpadnicah, to mi je zadnjič rekel nekdo, ki se je z letališča pripeljal v Ljubljano po Celovški. Predstavljaj si, da nisi iz Ljubljane in vidiš Celovško. »Ojoj, kam gremo,« si boš mislil. Seveda, ko si enkrat v središču, je vse super, ampak prihod do tja ...

Skratka, vpadnice niso najprijaznejše do turistov.

Na Dunajski z modernijšimi stolpnicami je bolje, tam res dobiš občutek, da prihajaš v prestolnico. Tržaška, na primer, pa ne.

Aha, torej ne misliš toliko na hektičen promet, kot na videz, ki daje vtis predmestij Bukarešte. Evo, nova ideja: kolesarska tura po vpadnicah ... in še kolesarske steze so kar solidne.

Na daljši turi včasih nismo šli v Koseze, ampak na Žale, po PST-ju do Stožic in nazaj po Dunajski.

Predstavljam si, da bi marsikdo svojo službo zamenjal s tvojo. Je služba vodnika kolesarskih tur res tako kul?

V vodništvu nisem pristal zaradi vodništva, ampak zaradi želje po aktivni službi. V obdobju korone ljudje začnejo razmišljat o normalnih službah, če tako rečem. Ampak letos, ko sem že imel nekaj tur za seboj, sem si rekel: »To je pa res fajn!«

Seveda imaš kot lastnik podjetja tudi druge skrbi, ni tako da samo prideš, odvodiš in greš domov, ampak stres prinese vsak biznis.

Izziv: povej mi kakšno zanimivost o Ljubljani, za katero še nisem slišal.

Moraš na turo in plačati (smeh).

Povej eno brezplačno!

Pri Trnovski cerkvi je bilo konec 19. in v začetku 20. stoletja pozimi ogromno jezero z drsališčem, imenovanim Kern. Tam so sekali led za hladne jame v Grajskem hribu. To je bil en del jezera, na drugem je bilo drsališče, sposojali so tudi drsalke, za drsanje se je plačalo. Nudili so celo stol na drsalkah, gor je sedela gospa, mladi fantje pa so jo vozili okoli.

Tega res nisem vedel, pa sem skoraj iz Trnovega. Veliko imaš opraviti s kolesarsko infrastrukturo, ki se je po mojem izboljšala predvsem v zadnjem letu, dveh. Opažam, da so se vendarle naučili načrtovati kolesarske steze tako, da so uporabne za hitrejše kolesarje.

Še vedno so preozke, ker je na njih čedalje več kolesarjev. Baje so v šestdesetih letih načrtovalci kolesarski stez na vpadnicah dejansko obiskali København.

Infrastruktura je sicer za moje potrebe dobra, jaz se znajdem. Kolesarji, ki smo ves čas v mestu, to dinamiko obvladamo in na primer pričakujemo, da bo nekdo pred nami odprl avtomobilska vrata.

Ampak mesto mora biti prilagojeno tako, da lahko varno kolesarita moj sin in mama, ki si ponekod niti ne upa.

Gotovo ni idealno in tudi nekatere nove rešitve bi bile lahko boljše. Na primer nizki robniki in tiste bunkice iz nerjavnega jekla, ki označujejo kolesarsko stezo, a so hudo nevarne za padec. Ali most pri Cukrarni, kjer kolesarska steza vodi daleč naokoli, namesto da bi bil most meter, dva širši. Na mojih turističnih turah to ni moteče, ampak predstavljaj si nekoga, ki se tam pelje vsak dan v službo po tako dolgem ovinku.

Sprašuje se, zakaj ne bi šel kar z avtom.

Ali zakaj ne bi malo bolj pritisnil in šel s kolesom kar med avtomobili.

Mojo pozornost si pritegnil z zmago na alleycatu.

Na alleycatu sem bil petkrat, zmagal sem štirikrat. Enkrat sem bil najhitrejši, ampak je bil sistem tak, da točk nismo iskali poljubno, ampak si je Bor zamislil, da bi na Stravi narisali pentagram. Zato je bilo treba točke poiskati zaporedoma, jaz pa sem šel po trasi v stilu klasičnega alleycata.

Očitno si specialist za to disciplino, ki ji ne sledim redno, ampak vem, da si zmagal že na alleycatu leta 2015.

Naj povem, da sem leta 2013, ko sem ugotovil, da s turizmom ne bom takoj ustvaril bogastva, delal tudi kot kurir. V Ljubljani sem opazoval tistih nekaj kurirjev na kolesih, to sem videl tudi v kakšnem filmu, in zdelo se mi je kul. Tako sem City Expressu ponudil, da bi vozil zanje. Po treh mesecih so se le oglasili in vprašali, če lahko pridem kar takoj. Sanel, zdaj moj zelo dober kolega, se je takrat razbil in niso imeli nobenega kolesarja.

Ponavadi so imeli uvajanje, ampak takrat so mi dali nahrbtnik, CB-postajo in me poslali na teren. Delal sem od jeseni do novega leta. Z orientacijo nikoli nisem imel težav. Sem iz centra, ulice dobro poznam, še bolje pa, odkar sem med pandemijo nekaj časa delal za Wolt. Kot kurir delaš z bolj ali manj istimi strankami, hrano pa dostavljaš na zelo različne lokacije.

Servisi, kot je Wolt, veljajo za sinonim izkoriščanja poceni delovne sile brez vseh pravic.

Med korono je bilo dejansko kul, v letošnjem marcu pa so naročila tako upadla, da je že težko dobiti dovolj dela. Dostavljavcev je zdaj preveč glede na povpraševanje. Še letos pozimi si v sedmih, osmih urah zaslužil okoli sto evrov na dan. Dva tisoč evrov bruto niti ni tako slaba plača. Ko pade na 60 ali 70 evrov in v sedmih urah narediš več kilometrov kot evrov, pa začnejo fantje delati po deset ur, pri čemer precej časa sedijo in čakajo ... dobro, res sedijo, ampak jaz bi raje takrat sedel kje drugje.

Vsekakor ne opevam teh podjetij, ampak v tistih razmerah je bila to za mnoge zelo dobra alternativa – vključno z menoj, ki se ukvarjam s turizmom. Seveda to ni karierna služba, a predstavljaj si nekoga brez izobrazbe: lahko osem ur sedi za trakom in domov odnese vsak mesec 800 evrov ali pa se vozi po Ljubljani in zasluži jurja in pol. In nihče te ne sili v to delo.

Težavo vidim v tem, da druga podjetja ne zaposlujejo več svojih dostavljavcev, ampak to delo outsourcajo.

Ne vem koliko je bilo pri teh podjetjih dejansko zaposlenih, koliko so jih plačali in kakšne pravice so imeli. Rekel bi celo, da zdaj bolje služijo pri Woltu.

Zašla sva k sindikalistričnim temam. Nazaj k alleycatu: vemo v čem je bistvo: biti moraš hiter, iznajdljiv, dober pri orientaciji, ampak tudi malo nor. Kaj so tvoje prednosti?

Na zadnjem alleycatu sva bila z Borom skoraj enako hitra, tretji pa je bil Urban. Če bi imeli začrtano traso, bi naju gladko počil. Ampak dveh točk ni optimalno povezal in to je to. Jasno, moraš imeti noge, ampak jaz nisem super petarda. Rekel bi, da moraš biti v vsem soliden, bolje to, kot biti močan v nogah in slab pri orientaciji.

Kaj pa jajca? Praviš, da imaš otroka ...

K sreči je alleycat v petek ob šestih popoldne, ko je cesta prazna (smeh). Seveda naredimo kakšen prekršek, ampak v Ljubljani ni kot v New Yorku. Ne pretiravamo, ne gremo v ekstreme. Kolesarji sicer delamo prekrške, kot tudi drugi udeleženci v prometu, a je vprašanje, kakšen je ta prekršek in kdo ga dela. Prekršek je v vsakem primeru prekršek, če ga naredi nekdo, ki je sedem ur vsak dan v tednu v prometu, ali nekdo s slušalkami, ki vozi v nasprotno smer po kolesarski stezi. Že vožnja po napačni strani je problem sam po sebi in hud prekršek, ampak ta potem še misli, da mu bo ustavil avto, ki prihaja z njegove leve in voznik ne pričakuje kolesarja z desne. Videl sem že kolesarje, ki so mahali voznikom, ki so jih spregledali.

Na tvojem blogu zasledimo potopise s touringov po Balkanu, Korziki, bil si tudi na Novi Zelandiji … Dojemaš kolesarjenje – poleg tega, da je del službe – bolj kot rekreacijo ali bolj kot popotništvo in turizem?

Ko sem se odločil za vodenje mestnih kolesarskih tur, sem si vzel čas za potovanje, ki sem si ga vedno želel. Odločil sem se za Novo Zelandijo, a sploh nisem razmišljal, da bi potoval s kolesom, dokler mi ni kolega mojih staršev povedal, da so tam kolesarili. Tako je bilo moje kolesarjenje po Novi Zelandiji prva resna popotniška tura, če ne upoštevam klasičnih, krajših, torej s kolesom na morje ali k babici na Bled.

Dol sem najprej potoval brez kolesa, potem pa sem ga najel za en mesec, Spomnim se, da sem že prvi dan, na prvem prelazu, čeprav niti ni bilo naporno, pomislil: »Ojej, jaz sem si to kolo sposodil za cel mesec!« Ampak potem padeš notri, vklopiš druge senzorje, razmišljaš o drugih stvareh. Na Novi Zelandiji in potovanju po Balkanu sem uporabljal klasičen zemljevid, na Korziki pa poleg zemljevida občasno tudi prednaložene mape na telefonu. Sicer pa sem telefon uporabljal bolj ali manj samo za kratko komunikacijo z domačimi, da sem OK, in mogoče za pregled vremenske napovedi.

Če prav razumem, te bolj zanima popotništvo in je bicikel sredstvo za to.

Ja, ampak seveda ne delam samo petdeset kilometrov na dan. Enostavno te prime, da bi šel hitreje in še dlje. Bistvena pa je pot sama. Večinoma sem na teh potovanjih kampiral, sem ter tja sem šel v hostel. Grem sam. Potem ko delaš s turisti tri mesece – to pomeni, da ves čas nekoga vodiš, čakaš, mu razlagaš, se pogovarjaš –, ti ustreza biti sam in se ustaviti kjerkoli si pač zaželiš. Všeč mi je avantura, to da ne vem, kje bom spal. Prenočišč zato ne rezerviram vnaprej in tako cel dan gledam kje bi lahko spal, neglede na to, da sem daleč od cilja.

Na Korziki sem dostikrat prespal na vrhu prelazov. Ujel sem nek ritem: prespal na prelazu in se zjutraj spustil, tako da sem po eni uri prišel okoli osmih v mesto, skočil v trgovino in na kavo. Zvečer pa sem se pripeljal na naslednji prelaz.

Klišejsko vprašanje, ampak moram: najljubši kotiček v Ljubljani.

Kaj vem ... Eipprova v Trnovem. Ne bom rekel, da tja hodim na pivo, ampak ko se vozim mimo, mi vzbuja dober občutek. V strogem središču pa Križevniška ulica ter Novi trg s fontano in pogledom na grad, barom, ker je trg lep, odprt prostor in običajno ni gneče. Odkar začenjam ture na Trubarjevi, mi postaja vedno bolj všeč.