SP 2021: Najhitrejši ženski kronometer v zgodovini

Najboljša peterica kroji vrh ženskega kronometra že od leta 2008 in štiri od njih so osvojile kar sedem mavričnih majic: Ellen van Dijk je letos zmagala drugič po letu 2013, torej v časovnem razponu devetih let. V ospredju so bile izkušene tekmovalke, med katere se je je po meteorskem vzponu v zadnjih dveh letih na drugem mestu vmešala še Marlen Reusser. Eugenia Bujak je bila 19. Zmore več, lani je bila recimo na 14. mestu, res pa jo je do 12. mesta ločilo le 12 sekund, ki bi jih morda pridobila že z boljšo vožnjo v ovinkih, kot je ocenila sama.

Ženske močnejše kot kadarkoli

Ellen van Dijk je štartala med prvimi in takoj postavila čase, za katere smo si težko predstavljali, da jih je mogoče še izboljšati. Na hitri progi, kjer je večino časa pihalo nekoliko v hrbet, je razvila povprečno hitrost 50,38 km/h, več kot dva kilometra na uro boljšo od prejšnjega rekorda Annemiek van Vleuten leta 2018 v Innsbrucku (48,29 km/h). Da, proga v Innsbrucku je bila bolj hribovita in tehnična, vendar je očitno, da je žensko kolesarstvo čedalje hitrejše.

Užitek je bilo gledati skoraj popolne pozicije najboljših. Komentator Magnus Bäcsktedt, ki se ukvarja tudi z bike-fittingom, je sicer imel nekaj pripomb na položaj Marlen Reusser, ampak rekel bi, da več o tem vseeno vedo tisti, ki z njo delajo v laboratoriju. Švicarka je, podobno kot v nedeljo van Aert, začela najhitreje, potem pa popustila in zaostala deset sekund. Ima evropsko zlato medaljo, srebrno olimpijsko in srebrno s svetovnega prvenstva, ima pa tudi izobrazbo: še leta 2018 je za polovični čas delala kot zdravnica.

Annemiek van Vleuten je z zaostankom 24 sekund zaključila trojico, ki je bila razred zase. Trasa ji res ni ustrezala: naslov leta 2017 je v Bergnu osvojila na progi z zaključkom v strm klanec, leta 2018 pa v Innsbrucku, kjer je bila proga zelo razgibana. Omenila pa je, da je dosegla najboljše številke doslej. V starosti 38 let.

Od Lizbone do Flandrije

Samo tri kolesarke pa so bile sposobne prehiteti 46-letno Američanko Amber Neben, ki je prvič na svetovnem prvenstvu dirkala leta 2001 v Lizboni. Tistega leta je na cestni dirki Andrej Hauptman osvojil bronasto medaljo. Tudi on je letnik 1975, kot Amber Neben, ki je pozneje osvojila naslova svetovne prvakinje v vožnji na čas leta 2008 in 2016.

A še bolj kot to, da se je leta ne dotaknejo pretirano – v cilju je bila videti najbolje od vseh, kot da se je vrnila z ogleda proge –, je šokantno, da pred dirko sploh ni kaj prida trenirala. Po petem mestu na letošnjih olimpijskih igrah je namreč slabih pet tednov pred dirko doživela prometno nesrečo. Na treh mestih ji je počila medenica, a po desetih dneh je začela trenirat na trenažerju. Še deset dni pred svetovnim prvenstvom pa dejansko ni vedela, ali bo sploh nastopila. Uspelo ji je. Za medaljo je zaostala okroglo minuto, a je v teh okoliščinah četrto mesto res zavidanja vreden dosežek. Pri 46 letih že razmišlja o naslednji sezoni in po svoje ima še čas: legendarna Jeannie Longo je, res v malo drugačnih časih za žensko kolesarstvo, leta 2010 pri 52 letih na svetovnem prvenstvu v kronometru dosegla peto mesto.

Peterico je zaključila Lisa Brennauer in tako je preprosto izračunati, da je bila povprečna starost najboljših petih kar 36,2 let. Francozinja Juliette Labous, ki bo novembra dopolnila 23 let, je za Liso Brennauer zaostala 17 sekund. Za primerjavo: prva peterica med moškimi je v povprečju točno 11 let mlajša, prvi veteran pa je bil 36-letni Tony Martin, ki se upokojuje.

Kje je mladina? Ne dobi priložnosti.

Skratka, kot da bi gledali veteransko svetovno prvenstvo. Ob tem se zastavljata dva vprašanji. Prvič, zakaj ženska elita ni štartala v precej prijaznejšem nedeljskem terminu? Če so lahko moški uživali v špalirjih navijačev, so žensko dirko v službenem času spremljale precej bolj skromne množice. Dirka traja vsega dobri dve uri in bržkone ne bi bilo težko ženske dirke organizirati tik pred moško – ali, zakaj ne, celo v prijaznejšem terminu po moški dirki. Žal je tako, da bi ljudje gledali moško vožnjo na čas tudi sredi tedna, navsezgodaj zjutraj. Za ogled ženske dirke pa je, bog pomagaj, treba ljudi malo bolje motivirati.

In drugič, kje je kategorija mlajših članic pod 23 let? Si Emma Norsgaard, 12. med ženskami na svetu, ne zasluži zlate medalje v konkurenci pod 23 let, kot njen vrstnik in rojak Johan Price-Pejtersen? Od 49 kolesark je bilo 11 mlajših članic. Marsikatera ni imela možnosti za uvrstitev v reprezentanco in pičle možnosti ima tudi za uvrstitev na cestno dirko ter navsezadnje za preboj med žensko elito, ki je več kot deset let starejša od moške. In to kljub temu, da mnogi moški dirkajo v kategoriji pod 23 let.

Toliko o vlogi žensk v kolesarstvu. Nepošteno.